Velika noč

Primož Sturman

Oblaki so bili podobni razvlečenim sragam smetane. Za trenutek je vstal, stopil na prehod in se ozrl naokrog. Zagledal jo je tam zadaj, slabih deset vrst za svojim sedežem. Nikoli poprej je ni videl kje drugje, čas sta si delila le v hotelskih sobah. Zazdelo se mu je nenavadno, da je ni zagledal že ob vkrcanju, in vedel je, da ne sme iskati njenega pogleda.

Letalo se je spustilo v nizke oblake in jih kmalu prebilo. Pred seboj je zagledal kopno, ki se je vztrajno približevalo. Občutki so bili popolnoma drugačni kot takrat, ko se je na hitrem vlaku bližal postaji Napoli centrale. Ko je pogledal skoz okno, je opazil, da se pelje mimo razcepa Casoria. Malce naprej se je z desne približala stara železniška proga iz Rima preko Formie, nato pa Circumvesuviana z leve. Tik pred postajo je na desni zagledal visoke palače četrti Poggioreale.

Sedaj je vse skupaj gledal od zgoraj. Ocean je počasi prehajal v kopno, ki se je vztrajno bližalo z leve, ob obali so rasle nizke stavbe. Odločil se je, da bo gledal samo predse, da je ne bo iskal.

Maska mu je medtem zlezla z nosa, zato si jo je hitel popravljati. V desnem žepu je otipal list s potrdilom o negativnem izvidu testa. Bilo je ravno tako pomembno kot osebna izkaznica. Letalo je parkiralo ob robu pristajalne steze. Usmerili so ga, naj izstopi pri zadnjih vratih. Ko je stopil po prehodu, je šel mimo nje. Še vedno je sedela na stolu in brskala po torbici. Nato je pohitel naprej v želji, da jo pusti čim dlje za seboj.

Tudi na platoju pred letališčem se mu je mudilo. Mrzlično je čakal taksi. Tedaj se je spomnil, kako je bilo v Firencah ob prvem srečanju. Dogovorjeni so bili v hotelu blizu galerije Uffizi, nekje na pol poti med Ponte Vecchiom in Palazzom della Signoria. Na vrata sobe 221 je potrkal s tresočimi rokami. Ni vedel, kdo ga čaka. Ali sta res onadva ali si je nekdo privoščil potegavščino na njegov račun.

Oddahnil si je šele tedaj, ko je taksi z letališča odpeljal v smeri hotela.

Ni je srečal ne pri recepciji ne na hodniku ne nikjer drugje. Spraševal se je, ali se je bilo res vredno vkrcati na čarterski let in prileteti sem. Te dni bo treba nekako napolniti. Ko so se dogovarjali, je predlagal, da bi morda počakali omilitev ukrepov in se konec maja ali začetek junija našli v Bologni ali Ferrari. Nista bila za to, »luknja« v vladnem dekretu, ki je ob veliki noči prepovedovala premikanje po državnem ozemlju, hkrati pa dovoljevala potovanja v tujino, je bila očitno preveč mikavna.

Ležal je na postelji, razmišljal in vsake toliko vrgel pogled skozi okno. Ko je pogledal mobilni telefon, je opazil, da je ura krepko čez peto popoldne.

»Kje si?« ji je napisal v sporočilo.

»Soba 412.«

Pograbil je kartico, se napotil nadstropje niže in potrkal na vrata.

»Avanti,« se je oglasilo od znotraj.

V trenutku so mu iz misli izginile vse podobe preteklih srečanj. Ni želel takoj vstopiti, za trenutek je pomislil, kakšno jo bo našel tokrat. Je morda spremenila barvo las? Če ni več blond, si bo moral zanjo izmisliti novo ime. Angela je lahko po njegovem le plavolasa ženska.

Zagledal jo je na postelji, brskala je po pametnem telefonu.

»Ciao …« je rekel in za nekaj trenutkov pomolčal, kot bi pričakoval poseben odziv. Nasmehnila se mu je in ga s pogledom povabila, naj vstopi.

Kaj dela, ko je ne vidi in ko nima telefona v rokah? Verjetno rada teče. Bere ženske revije, na skrivaj piše verze ali se morda preizkuša v kuhinji?

»Kje pa je on?« jo je vprašal. Tudi zanj je skušal dobiti pravo ime, a je bil neodločen med Luca, Pietro in Salvatore. Se je ona kdaj vprašala, kako mu je ime? Pa on?

»Nisi prejel sporočila na skupino?« se je začudila.

Odkimal je. Malo besed je bilo med njima. Kakor takrat v Milanu. Bilo je pred letom, morda malo več, vsekakor pred ukrepi za zajezitev covida. Na hitro so odpravili, več kot očitno nihče ni bil razpoložen. Vse skupaj je potekalo mehansko, bolj iz čuta dolžnosti do drugega, ki se je od bog ve kod pripeljal v finančno in industrijsko prestolnico na severu države. Njeno sobo je zapustil zadnji, za njim. Zvečer je odšel na sprehod k Navigliom, kjer ga je zagledal v družbi dveh neznanih žensk. Naredil se je, da ga ne pozna, in stopil dalje.

»Kaj pravi?«

»Zadnji trenutek je odpovedal srečanje, ker je bil rezultat testa pozitiven …«

»Covid?« je vprašal, kot bi bilo lahko kaj drugega.

»Ne, HIV.«

Zmrazilo ga je.

»Kje pa ga je staknil? Saj vedno uporabljamo zaščito,« je butnil na dan z vprašanjem. Morda od tistih dveh iz Milana, se je vprašal sam pri sebi.

»Pojma nimam,« mu je odvrnila. »Saj veš, kako smo dogovorjeni. Lealtà, non fedeltà,« je dodala.

Pomolčal je.

»Lepo, da je povedal in da naju ni zajebal. Nikoli si ne bi mislila, da je bilo prejšnjič zadnjič z njim,« je nadaljevala. »Ti si se testiral?«

»Da, na oboje …«

Mednju je legla tišina. Je bilo res ali se ju je hotel z banalnim izgovorom znebiti, ker se je enostavno naveličal?

»Kdaj smo se prejšnjič srečali?« ga je zanimalo, kot bi se čutil dolžnega nekaj reči. Spomnil se je, da se morebitna pozitivnost na HIV pokaže najkasneje šest mesecev od okužbe.

»Med božičem in novim letom …«

Res je, takrat v Torinu. Večerjo si je privoščil v kitajski restavraciji nedaleč od Mole Antonelliana. Kaj sta preostali del dneva delala onadva? Najbrž nista poromala na Supergo molit ali gledat veveric. Ne s tramvajem, še manj pa peš. Njo si je predstavljal na šopingu v okolici Piazze San Carlo, njega pa na bicerinu na Vii Po, po možnosti v družbi blondinke in temnolaske … Nihče ni nikogar nič spraševal, še posebno tega ne, od kod in kako je prišel v mesto in kateri razlog bo na samoizjavi navedel kot opravičilo za gibanje izven lastne občine, če ga slučajno legitimirajo sile javnega reda.

»Bi midva vseeno?«

»Če sva že priletela do sem, dajva vsaj midva.«

»Pa bova še kdaj? Mislim, sedaj ko ne bo več njega …«

»Preveč me sprašuješ …«

Dala sta se dol, čeprav ni bilo kakor po navadi. V dvoje ni bilo kakor v troje. Opazil je, da to ni tisto, zaradi česar je prišla sem.

Pobral je svoje stvari in se brez besed poslovil. V svoji sobi se je stuširal in se odpravil na večerni sprehod po mestecu. Na Kanarskih otokih ni bilo policijske ure, ljudi je bilo kar precej. Odločil se, da bo jutri najel skuter in se peljal po otoku, v naslednjih dneh pa si bo ogledal še Tenerife in Fuerteventuro. Nebo se je medtem pooblačilo, čeprav tega ni opazil. Ulil se je dež, dolgo časa je iskal streho, pod katero bi vedril. Želel je biti sam pod njo. Ko jo je končno našel, je bil že premočen.

Kako bi bilo sedaj biti v Bologni? Tam so vsi pločniki pod oboki. Ne bi se zmočil. Pa tudi prosto se ponoči ne bi smel kar tako sprehajati.

Poklical je taksi in se vrnil v hotel.

O avtorju. Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2007 v domačem mestu zaključil študij sodobne zgodovine. Zaposlen je na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, kjer uči slovenščino in zgodovino. Leta 2012 je v sodelovanju z Borisom Pahorjem za založbo Slovenska matica uredil zbirko zapisov Franca Jeze, ki je izšla pod naslovom In zgodil se bo čudež. Njegov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Angeli nad Atosom

    Kazimir Kolar

    Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

  • Srečen konec

    Jasna Dimitrijević

    Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

  • Slovo od hoochie mame

    Tatjana Plevnik

    Pred časom sem obiskovala delavnico kreativnega pisanja, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev s kavo polite tipkovnice. Delavnico je vodil urednik znane revije, »edinega mesečnika v državi, ki mogočno štrli iz neskončnosti slovenskega literarnega vesolja«, kot se je bil sam izrazil.

Izdelava: Pika vejica