Kaplja za kapljo

Počasi je pronicalo vate, kot v kraško jamo, kapljalo je v tvoje roke, se zasidralo v tvoje rastoče kosti, vsak ne iz otroštva, zmerljivke iz ust tistega, ki si ga imel najraje, skrito neutolažljivo hlipanje, potlačena solza, enkrat je privrelo v tvoje žile, v tvoje bicepse, se preselilo v končiče tvojih živcev, se zgostilo v tvojih utripajočih venah, deroča reka zavrnitev punc, ki si jih niti ogovoriti nisi upal, iz vseh priložnosti, ki jih nisi zmogel zgrabiti, jezen sam nase, kako si beden.

Beden, ti je nemo govorila že tvoja bledolična mama, tvoj perfektni oče, da nisi dovolj vreden, so šepetale stene tvoje sobe, kamor si se zatekel in nikogar nisi zanimal, nisi bil vreden niti preprostega vprašanja: Kako si?

Kako si, ko zaslišiš, da sem prišla domov? Ko napačno zavzdihnem ali preglasno odložim torbo? Kako se počutiš, ko se vsa ta tvoja žalost razbesni, razplamti, postane močvirnata, težka, prav tukaj in zdaj, kriči tisoče besed tvoje preteklosti, nori v orkanu tvojih grenkih spominov, se razbesni nad menoj kot nevihtno nebo?

Ko me udariš, bi rada vedela, zakaj.

Kapljo za kapljo ližem s konico jezika. V samoti svojega francoskega balkona si rada govorim, da je šlo čez rob. Tokrat pa res grem. Ko pijem vino, ne vem, ali srkam tudi svojo kri, vse je zmešano in iste barve. Česa takega še nisi naredil – grobo utišam svoj notranji glas, noč je tiha in on je glasen, vsi glasovi so premočni za to navadno, spokojno noč. Ti se razbesniš v udarce, jaz norim v sebi, delaš mi škodo, delam si škodo, divjaš mi v prsih in hočem te spraviti ven z vsem, a zunaj je vendar tako tiho, mirno. Nihče me ne bi razumel.

Razumel me ni tisti znanec. Ko sem izdavila nekaj besed o tebi. Da nisi tako jagnje, kot daješ vtis, da … no, zbirala sem pogum in oklevala, nato pa izdavila, da … Preglasno se je zakrohotal. Dejal je: Še dobro, vsaj obstajajo pravi moški. Postane mi slabo. Spet ne bom mogla zaspati.

Zaspati s kozarcem vina je postalo rutina. Ali je bilo mogoče že prej? Ne vem, moj spomin je v megli. Sem morda kaj takega rekla? Ne, to ne sme biti razlog … – spet ga utišam, kaj ta moj mali glasek sploh ve. Je kdaj sploh pogledal v oči tej bolečini?

Prepustim se ji v hladu večera, jaz sem ena sama svoja velika rana. Jutri bo vidna, ampak zdaj ni, temno je. Pustim, da mi nočni vetrič odnaša misli, piš po piš sem bolj sveža, do jutra bom že dobra, ko te bom spet videla drugače. Se znašla v tvojem objemu, v najinem vsakdanjiku. Samo naj bo spet vse po starem, bodiva spet, prosim, naj obstaja varen pristan v tem kaosu.

Jutro je. S potnimi rokami odprem vrata v kuhinjo. Vstopim v prostor, ki je nabit z zatohlim vonjem. Je v tvojih očeh slutiti obžalovanje?

V nos mi sili vonj slabo pripravljene kave, sili me na bruhanje. Opravičila ni. Ničesar ni, kar bi mi zagotovilo, da ti je vsaj drobtinico žal. Opazujem te, ko nemo sloniš ob pultu. Brez izraza, sprogramirano, kot pristoji sodobnemu svetu. Programerji, vladarji tega sveta.

V ogledalu ošinem svoje lice, ki temno odbliskne – ali bo kdo videl tvoje delo? Hitro umaknem pogled in z njim zajadram na balkon. Ponoči je bil na stežaj odprt. V jutranjem krču slabosti se sprašujem, ali so sosedje kaj slišali. Ko se srečamo na hodniku, bo sram njih ali mene ali tebe?

Mene bo konec, če ne spregovoriš. Nato se naglo pojaviš pred menoj, pogled strahoma uperim vate in čakam. Napeto, časa ni, tik-tak, tik-tak.

Nehote doživim sinočnji preblisk, ko si se – še višji, kot v resnici – grozeče sklanjal nad menoj. Tvoj popačeni obraz mi je pravil: »To je pa zato, ker me  n i k o l i  ne poslušaš! Ko bi me enkrat poslušala, bi bilo vse v redu. A me boš zdaj  p o s l u š a l a ?«

Zdaj se ne zgodi nič, samo strmiš vame. Kriva sem torej jaz. Kavno skodelo ihtavo in trdo zabijem na mizo. Potem se strahoma spomnim, da se ne splača opozarjati nase, nemudoma mi je žal.

Najbolje bo, da priznam krivdo. Čim prej opravim, tem bolje. Zaigrano ljubko vstanem in se ti približam. Ne preostane mi drugega kot prosjačenje, da bo vsaj nocoj ljubi mir. Tišina je hujša od mojega klečeplazenja. Moja samopodoba je tista, ki se lahko splazi v kot in pozabi name. Pozabiva vse skupaj, samo pozabiva.

Pozabiva.