Draga prevajalka, dragi prevajalec

Srečala sva se na stopnišču pred dolgimi halami velemestnega knjižnega sejma, s plastičnim kozarčkom prevroče kave v rokah. Obšla sva množico poslušalcev avtorja romantične serije o vampirjih, mlade bralce, ljudi, ki pregovorno ne berejo, čutila sem, kako se mi v ustih nabira slina.

Srečali sva se po celodnevnem potovanju z avtobusom, metrojem, po pristanku letala, dolgi hoji s kovčkom, po izbiranju kafiča s pravo atmosfero, knjigami, naslanjači, pridušeno glasbo za najin razgreti pogovor o podpičju med prirednimi stavki v angleščini namesto vejice v slovenščini.

Obsedela sva ob Ljubljanici kljub komarjem, ki so se tiho zabadali, kljub krvavim praskam in sumljivemu šuštenju listja po nabrežju, šviganju senc pod mizami – kot se pogosto dogaja ob povodnji v apokaliptičnih žanrih, ki sva se jim priklonila –, v temi sva in nisva zaznavala okolice, ure in ure sva ostala zatopljena v pogovor o ruskih klasikih, ki jih bereva v originalu, o Shakespearu, ki ga ne berem, o sodobnicah, ki jih ne poznaš.

Spoznali sva se v mejlih, kjer si zapisala, da kljub starejšim prijateljem, ki so še srečevali Leonarda Woolfa v teatru, nisi brala Virginie, ker te ne morejo prepričati, da bi iz Bloomsburyjevega kroga prišlo karkoli drugega kot privilegirano elitistična, samonanašalna mlačnost.

Nisva se srečali, zgolj prisluškovala sem dolgim premorom med odrezavimi mejli, ki so zahtevali to ali ono (kratko!) pojasnilo. Me opozorili, da v Buenos Airesu še nikoli nisi videla galeba, ki sedi na strehi tega mesta v moji knjigi in me nemo gleda.

*

Jasno mi je, da se s svojim delom, podplačanim, z nenehnimi roki, ki jih preskakuješ kot ovire na agilitiju s svojim psom – vsaj nekaj, kar te razbremeni po prisilni drži za mizo –, da se s prevajanjem leposlovja ne ukvarjaš zaradi zaslužka. Ker porabiš pol ure za en stavek, ko preizkušaš, ali bi lahko pomenil eno ali drugo, ko ugotavljaš, da se v tvojem jeziku izgubi ritem, dvojni pomen, da tvoj jezik nima zares izraza za modrino neba, da vstavljaš zaimke tam, kjer se jim elegantna slovenska slovnica izogne, da se spol dveh žensk v ljubezenskem odnosu izgubi, in ko si končno kljub vsem nerodnostim in klišejem, ki jih zaznaš v tekstu, potegnjena v stavke, ogreta, na sredini maratona, takrat možnost, da si ne bi vzela še pol ure za ta stavek in našla boljšo rešitev, ne obstaja.

Igraš go, iščeš strategijo, prepoznavaš vzorce, načrtuješ čase in skušaš obdržati teritorij besedila pod kontrolo. Ure pa se nabirajo in delijo plačilo v vedno manjše dele, in tu so najbližji domači, ki čakajo v ozadju romana, ki ni tvoj tekst, ampak postaja tvoj tekst, in ti si in nisi avtorica.

Tu je premišljeno odrezavi mejl založnika, ki grozi s prekinitvijo pogodbe. Zelo kratke vrstice v recenzijah, namenjene kvaliteti prevoda. Včasih nagrada, ki ne spremeni pogojev dela. Tu sem jaz, ki previdno spodbujam, ki ti gledam čez ramo.

*

Potem greva na kavo, na sprehod, potem se dobiva onlajn – pri tebi je že noč, prevajaš med počitnicami na obali. Piševa si dolge mejle, v katerih se prepričujeva o boljši verziji, kadar prevajava skupaj, in jaz vem, zakaj puščam prizor odprt: ker ne gre le za dvoumnost odnosa, ampak za divjino, ki je nepregledna, nerazumljiva, ker gre za življenje, ki je vedno neznano. In ti veš, da je tekst nejasen, abstrakten, da bralke ne bo zadovoljil, da se bo odklopila, celi stavki bodo šli mimo, ne da bi vedela, kaj bere.

Predlagaš mi soavtorstvo, veliko bolj zabavno se ti zdi zgodbo obrniti, razjasniti nedorečeno, odpraviti naključje, ki ne vodi nikamor, ki obvisi v tekstu, ki ne sproža dogajanja. Ne maraš frustrirajoče odprtih koncev. Na skrivaj občudujem mainstream pisatelje, njihovo izpiljeno, tekoče pripovedovanje, na videz brez napora, njihovo inteligenco, raznolikost zgodb. Pošlješ mi inteligentno zasukano zgodbo in takoj se počutim onemogočeno, boxing Helena, ki ji režejo roke in noge. Počutim se malo ubito, čeprav to napol živo v meni zagotovo ni najboljši del, ni svetloba, ni sobivanje. To v meni je glodavec, ki hoče izkopati svoj rov. In se umakneva vsaka v svojo vlogo.

*

Potem pride pismo založnika, ki omenja roke in vračilo honorarja. Ker založniki stojijo pred vrsto ljudi, ki čakajo na predajo teksta, ki si jo ti kot prevajalec razlagaš po svoje: par tednov za vsebinsko urejanje, par za slogovno, vmes se tekst že lahko pošlje drugim bralcem in recenzentom. Vse bo še šlo, si misliš. Založnik planira drugače, v tem letu bodo izdali šest knjig, lektor jih mora dobiti drugo za drugo, čas potrebujejo za preverjanje dejstev in kulturno občutljive vsebine, za pridobivanje pravic za citiranje. Besedilo je treba postaviti, oblikovati platnice, korekture mora opraviti več bralcev, recenzijski izvod natisnejo vnaprej. Po tri avtorje bodo združili na predstavitvah, dva potrebujeta turnejo.

Dragi prevajalec, draga prevajalka, pojma nimaš. Stojim na neugodnem mestu med tabo in založbo in se odkašljujem.

Potem pride prvi osnutek naslovke in doživim tiho implozijo, ker česa tako lepega še nisem videla. Barve so obratne, roza in turkizna namesto modre in rjave. Ena različica ima sestavljene likovne ploskve in čudovito serifno tipografijo z visokimi kontrasti. Druga minimalistično grafično idejo, ki zaobjame celotno osrednjo misel romana.

Imploziji sledi neka posebna tišina. Kot tisto jutro, komaj malo svetlobe na nebu, vsi še spijo, pomislim na potovanje. Na samoto in osamljenost in kako se pregrizemo skozi noč, bolni, na neki leseni klopi postaje v mračnem jutru na drugi celini čakamo vlak. Pomislim, da že nekaj dni nisem spregovorila več kot par nujnih besed z neznanci, da skoraj ne obstajam. Koliko bolečine in užitka je v tej prozornosti. Kako sem se zvlekla na vlak in upala, da ne bom bruhala, za vsak slučaj sem v žepu stiskala papirnato vrečko. Zopet začutim, kako smo vsi tuji, kako smo narazen, praznino v pokrajini. Zadremam, kolesa vlaka enakomerno drdrajo čez spoje tirnic, zbudi me sonce, ki mi sije na obraz. Smrdim, ni mi več slabo, ne tresem se. Ženska nasproti me na skrivaj pogleduje, zunaj pa naenkrat toliko svetlobe in prostora, toplota se razliva po meni, po ženski, po vsem vagonu. Ona in jaz, potovanje brez cilja, ampak nekje bova vseeno izstopili in stanje sveta bo spremenjeno. Nekje teče lisica, ki na začetku zime potuje z obrežja jezera v gorovje in ki ji bom brezbrižno prekrižala pot – kar se zanjo ne bo dobro končalo. Tisto jutro je nastala zgodba, ki jo sedaj pišeš v drugem jeziku.

*

In tako piševa in prevajava, ti redno ob jutrih, po zajtrku, z odmorom za čaj. Jaz med deseto zvečer in eno ponoči, ko se vsi okrog mene prenehajo premikati in so zvoki utišani, nočni. Oba boli hrbet, izpustim jutranji tek, ki sem si ga obljubila. Misliva drug na drugega, a se ne kličeva, vprašanja skušava zgostiti, srečava se občasno, najine vroče debate naju poživljajo in utrujajo.

Celoten založniški proces naju utruja, kimam urednici, ki bi rada dodala nekaj stavkov in prizore bolj povezala, ki bi spremenila pretekle prizore v preteklik. Strinjam se, ne strinjaš se. Zaupaj mi, vem, kaj delam, noben tekst ni dokončen, čeprav ga včasih pribijemo na šolsko tablo, kot da je edini možen. Verjemi mi, rečeš, vztrajati moraš pri svoji ideji, zaupam avtorju, da ve, kaj počne. Ne spomnim se, kaj sem počela, ko sem pisala.

Še eno branje in še eno. Ničesar ne čutim ob teh besedah, žaganje so, pokljanje v gozdu ima več smisla, ker za njim stoji žival, resnično, toplo bitje. Dih, bela sapa v mrzlem zraku. Še zadnjič preberi, najdeš kakšno napako?

Najin odnos je podreden, vsak od naju se počuti podrejenega, vsak na drugačen način. Najin odnos je prireden, vsak gre po svoje, vsak vidi tekst drugače. Ko pišeš, počneš to v svoji govorici. Draga prevajalka, dragi prevajalec, samo pomisli: ti imaš zadnjo besedo.

Z lepimi pozdravi,
Tvoja avtorica