Dimnik Mladika

Katarina Majerhold

Pred tremi urami so člani upravnega odbora največje slovenske kemične tovarne Mladika za seboj zaprli vrata. Na zasedanju odbora so bili tudi bodoči japonski investitorji. Majhni, prijazni, a vendar odločni predstavniki dežele vzhajajočega sonca.

 

In ona, ona … že zdavnaj več ne sledi lenemu toku profesorjevih besed, marveč se z očmi kot veter zaletava v rdeče listje, ki ga burja usmerja zdaj v nebo, zdaj v zemljo. Plenk – se neslišno naredi razpoka v vesolju – in list, ki ga že dolgo opazuje, se odtrga. Za trenutek zdrsne v brezno in se ujame na krilih vetra. Potem lebdi v zraku in se počasi, kot plesalka, vrti na konicah svojih prstov; pleše poslednji solo, med opazovanjem katerega se ji zazdi, da ji z oči prvič zdrsnejo žaluzije in lahko vidi veter, kako se kot kača vije med luknjicami prostorskega pleta, veter, preko katerega začuti luknjičavost svojega bivanja. Kolikokrat v življenju se je že sama utrnila z drevesa libida in umirala na rokah življenja, čeprav je njeno telo ostajalo živo in nedotaknjeno. Kolikokrat je morala svoja jadra preusmeriti, čeprav tega ni hotela. Tako kot listje skoraj vsako jesen. Pa tako rada se je oklepala pomladi in poletja. Vse tisto odpiranje popkov in cvetenje jo je navdajalo z upanjem, ki je prijetno polnilo njena pljuča in srce. Jesen pa jo je kljub živahni paleti barv in lahkotnemu vetrcu skrivnostno odbijala. Vse te košate barve so se ji zdele prevara. Z njimi je hotela jesen prikriti temačnost in tesnobo zime, praznino pojavnega, ki se je najavljala v ozadju. Saj ne, da bi to zamiranje in umirjanje narave, vse to bogastvo, ki na tleh pristane kot odpadek, podcenjevala, le da to umirjanje ni zadevalo le narave, ampak tudi njo, in da to umirjanje pač ni krotko in lahkotno.

List se je še vedno vrtel v zraku. Veter ga je premikal zdaj v eno, zdaj v drugo smer – plul je po prostranem morju zraka, kot bi imel jadra. In kaj naj sploh narava, še zlasti pa ona, naredi z vsemi temi odpadki in presežki. Toliko vprašanj, pa tako malo odgovorov.

Tudi njemu nekaj klopi pred njo se dogajajo stvari: slika pokojnega Tita na steni, ravnodušje pastelno zelenih in sivih barv brez pravega sijaja, linije obraza izrisane z navadnim svinčnikom, oči brez življenja, fotografsko prisiljen nasmeh, ki hoče dajati vtis naravnosti. Pred njim našopirjen profesor, ki s svojimi močno poudarjenimi ličnicami, ozkimi ustnicami in špičastim nosom z vso gorečnostjo izstreljuje granate umetelnih stavkov. Na vso moč se trudi, da bi kar natančneje bombardiral glave in srca poslušalcev. Njegovo čelo naseljujejo potne srage … A tudi danes ni imel sreče. Njegovo prizadevanje vsakič znova pristane na zemlji, suhi kot puščava. Pač ni bil pravi čas, ne pravi prostor, ne pravi ljudje, ki bi mu omogočali ustvarjanje karizme: le kaj nam pripoveduje te bedaste teorije o koncu našega poslanstva, si je mislil. Kaj mene zanima, ali smo se rešili jarma ustvarjanja Zgodovine ali ne, ko pa je umetnost tako in tako samo obrt. Nenadoma sosed v klopi za njim nekaj zašepeta – zdrzne se kot žival, ki jo sovražnik preseneti v zasedi – in s prestrašenim obrazom obrne glavo proti njej, nato pa živčno pogleda na uro. Olajšano zavzdihne, kazalec je pravkar najavil prihod v luko, zvonec divje zahrešči.

 

Vrata se odprejo in iz sejne dvorane se izsipajo utrujeni obrazi:

»Jonasss,« se iz notranjosti dvorane zasliši globok glas. Jonas se obrne.

»Ne pozabi, da ju moraš nemudoma obvestiti.«

»Da, gospod.«

 

Nekaj deset minut kasneje v študentski menzi krmarita skozi lebdeči dim. Zunaj dežuje. Kot frnikole debele kaplje se kotalijo po spolzkem oknu. Iz zvočnikov prihaja počena glasba. V zraku visi tečnost. Tokrat je v menzi manj obiskovalcev kot ponavadi. Vse skupaj spominja na gostilne iz socialističnih časov: neokusni stoli in mize, prti z dolgočasnimi rožnatimi vzorci, lenobno pivsko ozračje, ki načenja možgane in s počasnimi, sanjavimi koraki prihajajoča rdečelična natakarica.

»Kaj bosta?« potegne blokec iz žepa svojega predpasnika.

»Pivo,« se izjasni on.

»In pivo,« doda ona. Natakarica se kmalu vrne s pivom.

»Danes sem razmišljala, da bi bil že skrajni čas, da nama odgovorijo. Koliko časa je že minilo od roka, ki so ga navedli za odgovor. Že en teden. To je pa res neka firma,« si je med govorjenjem točila pivo v kozarec.

Čeprav on ne odgovori nič, je čutiti, da njegov molk prinaša več, kot je pripravljen priznati. Ne bo se kar tako vdal v usodo. Poklical jih bo! Ah, ne. To bo, kot da teži, je razmišljal. Roke je stisnil v pest, da so prsti in členki postali rdeči. Magma se je pripravljala, da postane lava. V žilah je čutil naraščanje adrenalina. Nekaj mora narediti, ali pa bo vsak hip …

»Čin,« so se zatresli kozarci.

»Na slikarstvo!«

Pogledala ga je od strani in mu pritisnila poljub na lice.

»Zakaj pa zdaj to?«

»Ah, kar tako za hec, da te malo razveselim. Pa tudi zato, da ti povem, da mi je lepo, ko sem s tabo,« mu je še pomežiknila.

»Nikar tako ne mežikaj, si bo kdo še napačno razlagal,« in se ozrl naokoli.

»Na primer tisti moški, ki hodi naokoli s fotografijo, bi te lahko še prepoznal.« Zasmejala sta se in ponovno tlesknila s kozarci. Vendar še ni minilo deset sekund, ko se je moški zares ustavil pred njima.

»Jonas Uršič,« se je predstavil. V drugi roki je držal lep svetlo rjav usnjen kovček.

»Vesela Meško in Gregor Čop?« je odločno vprašal, čeprav je bilo očitno prepričan, da se ni zmotil.

»Sem iz odbora kemične tovarne Mladika, kamor sta se s svojimi risbami prijavila na natečaj za poslikavo našega dimnika in bila seveda tudi izbrana. Čestitam,« jima stisne roko.

»Hvala,« se rokujeta kot v sanjah, kar ne moreta verjeti, da sta izbrana.

»Ker že nekoliko zamujamo z odgovorom, smo se odločili, da vaju osebno obiščemo. Vajini sošolci pa so nam prijazno zaupali kje vaju lahko ob tem času najdemo. Smem prisesti?« Ne da bi počakal na odgovor, odrine stol od mize in nato odpre kovček.

»Tole je za vaju,« prednju potisne kupček papirjev. Zabolščita vanj.

»Pogodba, ki jo morata izpolniti v treh izvodih, pa polica o zavarovanju, v tole vpišita svoje podatke, tole pa … No, kar poglejta si sama. In da ne bomo dolgovezili: če sprejmeta delo, mi poskrbimo za vse potrebne materiale, hrano ter ostale stroške in seveda plačamo bolje kot … Toda to naj za zdaj ostane še skrivnost, a jamčim vama, da vama ne bo žal,« se pomenljivo nasmehne, potem mu pogled zaplava k uri, nekoliko hitreje nadaljuje:

»Če se odločita za sodelovanje, se oglasita v moji pisarni najkasneje v treh dneh. Takrat se bomo o tem več pogovorili. Sedaj pa mi prosim oprostita, čaka me še eno pomembno srečanje.«

Upam, da to ni ena tistih neumnih šal poceni akviziterjev, se Vesela nejeverno ozira zdaj proti njemu, zdaj proti dvorani. Poslovnež se ji, kot da bi videl njene misli, pomirjujoče nasmehne.

»Lahko mi zaupata. Lepo počasi in pazljivo preberita pogodbo, nato pa se slišimo. V redu?« reče in položi svojo vizitko na mizo. Pokimata. Osupla in očarana obenem le nemo obsedita. Vsak od njiju se prepusti prostranstvu bizarnih misli in skritih želja. V zraku visi svoboda. Nato pa se objameta in govorita: »Ne morem verjeti, zmagala sva!«

»Čin in čin,« tleskata s kozarci, da sta že povsem pijana od zanosa zmage in opojnosti pivske substance, medtem ko listata po pogodbi.

 

»Tako, sedaj je vse urejeno.« Direktor, zadnji izmed podpisnikov, je odložil pero in vstal od mize. Nato je z odločno kretnjo gosta povabil, da se presedejo v udobnejši kotiček že tako in tako okusno opremljene pisarne, in iz majhne, lepo izrezljane omarice potegnil steklenico šampanjca.

»Še nekaj. … Če pride do kakršnihkoli zapletov ali če dela ne končata do konca jeseni …« se nasmehne. »Me seveda obvestita. No, ampak upam, da se to ne bo zgodilo«.

»Všššssss,« nato zašušti srebrna penina in generalni direktor si popravi kravato, se odkašlja ter s pojočim glasom, polnim zadovoljstva, nazdravi umetnikoma. Temu sledi še prikimavanje in rokovanje z japonskimi investitorji, ki se kar ne morejo nehati smehljati. Veseli, ki jo je od razdajanja  prešernih nasmeškov začela boleti čeljust, so se Japonci zdeli pravzaprav precej nezaupljivi. Iz raznih dokumentarnih oddaj o daljni deželi vzhajajočega sonca in raznih pripovedovanj ljudi, ki so delali z Japonci, si je ustvarila sliko naroda, ki za dobrohotnim nasmehom skriva nezaupljivost in pretanjeno poslovno tekmovalnost. Po dobri uri proslavljanja in izmenjevanja nasmeškov sta se umetnika končno poslovila z mislijo o naslednjih dneh, tednih in mesecih, ki jih bosta posvetila slikanju.

 

»Huuu,« je globoko izdihnil.

»O, si že tukaj?! Danes si pa zgodnja.« Globoko je vdihnil, ko ji je namenil besede, ki je bledo in zamišljeno sedela na deskah. Zazrla se je v njegov zardeli obraz. Nasmehnil se ji je.

»To pa je podvig, kaj? Dvesto dvajset metrov visok in petindvajset metrov širok,« je govoril. Gledala je v vrvež mesta pod seboj. Okoli njiju je bilo najprej videti sodobne poslovne zgradbe. Vsa v steklu so svetlobo odbijala kilometre daleč. Človek si je v njih predstavljal kot sardine v slanici natlačenih na tisoče ljudi. Vsako jutro sta opazovala, kako so uslužbenci kakor mravljice vstopali v ta mravljišča. In bila sta vesela, da nista ena izmed njih. Malo naprej so bila stanovanjska naselja, pa ulice, večji park in nato okoliški hribi. Vmes so se vile ceste, po katerih so se razlivale gruče avtomobilov.

»Za to višino bi morala imeti dvigalo, kajne?« je rekel in nadaljeval: »Čudovito!« Razprostrl je roke in globoko vdihnil. Zdaj že dva meseca namesto zatohlega zraka predavalnic in ateljejev (dekan jima je odobril izostanek od nekaterih predavanj v tem semestru) vsako jutro dihata modrino neba ter se kot ptice, ki tik mimo njiju svobodno plavajo na zračnih tokovih, izgubljata v potokih barv. Nato se je obrnil k njej.

»Kaj?« je vprašal, kot da bi hotel povedati, da je njena tišina pomenljiva.

Ni mu odgovorila. Ni se ji dalo pogovarjati, saj je tako in tako vedela, kaj bo povedal, če bo kaj rekla. Vendar Grega ni popustil.

»Ali nisi srečna? Ali si nisva tega tako želela? Sedaj imaš vse, na kar si vedno upala. Svobodo, denar in barve, da udejanjiš svojo idejo. Le kaj hočeš še več?«

»Da, denar …« je počasi izgovarjala besede.

»Le kaj hočem še več? … Morda še slavo? … Ali želim preveč? … Hotela sem … dokler sem po tem samo hrepenela in upala, je bilo vse kot nekakšna utopija, v kateri je imelo slikarstvo smisel, nekakšno idealno poslanstvo, sedaj pa sploh ne vem, če se bo ta smisel uresničil …«

Gregor se usede poleg nje na slikarski oder. Prime jo za roko. To pot se mu ne izmuzne. Trdno jo stisne. Zoprno mu jo je poslušati, a jo vseeno posluša, saj navsezadnje to ni ne prvič ne zadnjič.

»Si slabe volje, ker nisem hotel prespati pri tebi?« Čudno ga je pogledala.

»Ah, daj, Gregor, kdo pa misliš, da si? Misliš, da se mora vse vrteti samo okoli tebe? Ne, ne govorim o tebi. O slikanju govorim!« Jezno, ihtavo si je z roko pomagala vstati ter šla proti posodi z barvo. Nato je, ne da bi izustila še kakšno besedo, začela slikati. To je storil tudi on.

V nekem trenutku jo je med slikanjem spreletelo, kako sta bila nekoč srečna, zaljubljena. Rojena in ukoreninjena v tem svetu kot posameznika sta se, ko je njune oči, srce in misli napolnjeval eros, zagledala kot dva, kot par in kot svet, kmalu zatem pa se je zavest o njiju dveh razširila še na zavedanje o drugih, stvareh, željah in vrednotah. S pomočjo erosa je svet ›plamenel‹ v njunih mislih, srcih, med njunimi rokami, v njunih barvah in ožarjal vso njuno globino, je razmišljala. In sedaj? Sedaj … zazrla se je vanj, medtem ko je slikal. Njegov obraz je izžareval spokojnost. Za trenutek se ji je zazdelo, da ga vidi takšnega kot na začetku, ko ga je občudovala in oboževala zaradi tega, kar je bil in kot je bil. Takoj zatem pa so ji pogled zameglili vsi drobni, neprijetni spomini. Nepomembni prepiri zaradi njegove kapricioznosti in prepričanj, njegovih vrednot in njegove brezvoljnosti, ko ni šlo za njegovo korist. Povrhu vsega pa se ji je zadnje čase zdel vse bolj … Zdaj je Gregor opazil, da je opazovan. In ko se ji je brezbarvno nasmehnil, je vedela, kako moreče ga čuti zadnje čase.

Ponovno je spregovorila: »Dolgočasen, pohlepen si … in plehek.«

»Ne zdaj, Vesela, rad bi slikal. A slišiš,« jo je osorno zavrnil.

»Pha, kakšno slikanje neki?! Tebi gre samo za denar.« Te besede je izgovarjala s takšnim tonom, kot da bi nanj padale kepe betona. Zopet ga izziva. Točno ve, kaj mora reči, da bi ga prizadela. A bolj ko si je govoril, da ji tega ne bo pokazal, ker ga bo potem še bolj napadla, bolj se je v njem dvigala jeza. Oh, kako jo je zdaj sovražil. Vedno se mora vse vrteti okoli nje.

»Ja! In kaj misliš, da si ti?! Kaj misliš, da moramo biti vsi takšni, kot si ti – veličastni in svetobolni umetniki? Nekateri si želimo samo slikati. Nič več, nič manj. Ne želim biti ne zapit ne zadet in ne trpeč umetnik. Me slišiš! … Čisto si me zamorila,« jo je jezno gledal in odšel po stopnicah. … Ne kliči me danes, prosim. Za danes te imam dovolj.«

»Grega,« ga je proseče poklicala.

»Pridi nazaj, prosim. Delati morava, a si pozabil?« Veter je zapihal in ptiči so se zadrli. Oblaki so se zgrinjali nadnjo in vlekli drug drugega vkup. Ozrla se je v nebo. Morda bo nevihta. Ni se mogla spomniti vremenske napovedi. Sranje, kakšno jutro. Ozrla se je za njim. Razmišljala je, da je morda takšen zaradi vremena. Vreme mora biti, se je potolažila, čeprav je vedela, da ga je razjezila.

 

Zvečer jo je poklical.

»Halo, prosim? A, kaj? Počakaj, da stišam glasbo.« Na poti do glasbenega stolpa je čutila, da je še vedno jezna nanj. Zakaj za vraga jo je poklical, potem ko ji sam tega ni dovolil. Naj se dela, kot da je vse v redu, ali pa se skrega z njim, a še preden je utegnila karkoli začeti, jo je prehitel.

»Oprosti mi, ker sem bil dopoldne grozen. Nič ni bolj vredno kot najino slikanje. Se strinjaš?«

»Da.«

»Zato predlagam premirje.«

»V redu.«

»Pravzaprav sem te poklical samo zato, da bi ti to povedal. No, pa lahko noč, mucika moja,« in je že odložil. Kaj?! Sploh ni mogla dojeti, kar se je pravkar zgodilo: poklical jo je, da bi se ji opravičil, nato pa je s svojim zadnjim dejanjem zopet vse pokvaril. Glasba, ki se ji je do tedaj zdela prijetna, je postala težka in temna. Sobo je nenadoma zatemnila gruča galebov, ki so se vreščavo dvigali in rezali zrak s svojimi kriki. Ti so bili kot noži, ki režejo srce. V nekem trenutku je sunkovito vstala z obrabljene sedežne garniture, odvihrala do hladilne omare, na kateri so bili stari, že napol razbiti in odkrušeni kozarci, in enega pograbila ter vrgla proti zidu. Medtem ko je kozarec letel proti zidu, je mirno rekla: »Prasec.« Nato se je mirno vrnila v sobo in se usedla na kavč – z intenzivnim razmišljanjem si je poskušala predočiti pretekle dogodke – čutila je, da se je med njima zgodilo nekaj pomembnega. A kaj, kaj, jo je razjedalo … Ko je kasneje ležala v postelji, je še vedno brskala po sebi in potem se je spomnila besed vedeževalke … in potem se ni ničesar več zavedala. Zaspala je.

Naslednji dan je bil čudovit. Drevesa so kar pokala v brstečih poznojesenskih barvah. Ptice so žvrgolele, odkar je vzšlo sonce. Delala sta v tišini. Nobeden od njiju ni hotel drezati v včerajšnji dan, saj bi bila po vsej verjetnosti priča še enemu prepiru. Potem ko sta že očistila dimnik – odstranila neenakomernost sivih in črnih odtenkov, ki so se tja naselili s časom, in ga pobelila –, se je slikarsko delo začelo. Kazale so se že prve podobe slike, ki sta jo Vesela in Gregor razvijala s pomočjo zgodovinskih in filozofskih knjig. Zlasti Vesela se je rada poglabljala v filozofijo.

Sliko sta razdelila na dva dela. Na levi strani dimnika smo najprej videli satenasto rdeče podobe: boj med spoloma in papeža, ki drži srp nad ženskami, ki jih je upodabljal lik Eve; boj med belimi in črnimi pripadniki človeškega rodu; boj med mestici in belci; boj med mestom in pragozdom. Kazali so se znaki vojne, ki jo bijeta moški in ženska, pripadniki človeškega rodu med seboj in z naravo. Po drugi strani pa bi v njej lahko prepoznali tudi sveto vojno drugačnosti in istosti, biti in niča, kreacije in destrukcije. Čez vse to so nežni vbodljaji čopičev počasi tkali blede obrise kitajskega pernatega zmaja z njegovimi velikimi poželjivimi ustnicami in trupom. Za zmaja lahko rečemo, da je velikokrat podoben velikanski kači z več glavami; za večino starih evropskih ljudstev je zmaj predstavljal utelešenje sovražnih ali sublimnih sil, medtem ko so ga Kitajci od nekdaj častili kot simbol upanja in blagostanja in še bolj kot ozaveščanje nezavednih in sublimnih misli človeštva ter skritih želja, ki si jih je to pridobilo skozi zgodovino obstoja na zemlji.

In kakor je bistvo slike izražalo dvojnost, tako so bile tudi barve dvojne: medtem ko je bila zelena po eni strani trohneča, je bila po drugi strani cvetoča, kolikor je bila bela bleda, je bila tudi čista, črna pa ni bila le mračna, ampak tudi skrivajoča, rdeča je izražala škrlatno mesenost, pa tudi rožnato blagost, srebrna je bila kot bledica smrti in lesketanje zvezd, zlata pa kot odblesk resničnega in neznanskega smeha sonca, pa tudi njegova žgoča vročina. Vse to je izražala njuna nastajajoča slika, preden sta za to jesen tik pred zimo končala s slikanjem in se ponovno vrnila v vsakdanjo rutino predavanj na fakulteti. Še prej pa je Gregor o tem obvestil direktorja tovarne Mladika, ki je, sicer prav nič navdušen nad rezultatom, moral pristati še na polletno podaljšanje pogodbe, zaradi česar jima je zmanjšal honorar, kar je Gregorja neznansko razjezilo.

 

Zgornje mesto, srednjeevropsko mesto, v katerem sta živela slikarja, geografsko določeno, da leži na območju zmerno toplega pasu, je bilo običajno mesto s tristo tisoč prebivalci. Mesto je živelo predvsem od trgovine, turizma in komunikacijskih storitev, nekoliko manj od gospodarstva, še najmanj pa od industrije, kamor so spadali Veselini in Gregorjevi delodajalci.

Mesto je imelo park z jezerom v sredini. Jezero so radi obiskovali starejši meščani s svojimi vnučki in vnukinjami. Pozimi je jezero ponavadi zmrznilo. Takrat so se nanj prišli drsat otroci in v divjanju po kristalno zmrznjeni površini prav noro uživali in se na glas smejali in razpoloženo vreščali. Tudi slikarka je kot otrok rada drsala. Še dandanes se je kdaj pa kdaj odpravila drsat na drsališče, le da zdaj v tem ni več tako uživala kot otrok. Še bolj kot z obiskovanjem parka pa so se ljudje v prostem času radi kratkočasili s hojo po okoliških hribih, čeprav je jasno, da pozimi pohodnikov ni bilo toliko kot poleti. Kar pet hribov je bilo, ki so obkrožali mesto, in zaradi teh sta se v mestu ob zimskih jutrih ponavadi dolgo zadrževala zadušljiv smog in megla. Na enem izmed hribov je stala cerkev, ki je svoje vernike sprejemala le ob nedeljah. Tako je vsako nedeljo, točno ob osem in tri četrt, zadonel bronast cerkveni zvon. Tega je v gibanje poganjal duhovnik, kar je bilo v času vsesplošne avtomatizacije in elektronike prava redkost. Na enem izmed preostalih hribov je stal grad, ki so ga mestni arhitekti v prejšnjem režimu obnovili in restavrirali. Poleg tega, da so bili v njem razne male trgovinice, muzej in grajska kavarna, so v njem zgradili tudi prelepo poročno dvorano. Ta je zlasti med vikendi privablja veliko gostov in radovednežev. Grad je s svojo mogočno prisotnostjo pričal o precejšnji starosti mesta, ki je preživelo različna naravna in družbena obdobja.

Eden zadnjih pomembnejših dogodkov, ki so dodobra razburkali in prevetrili življenje v Zgornjem mestu, je bil prihod številnih umetnikov in umetnic pred štirinajstimi leti. Takrat je vlada odločila, da bo v mesto naselila tako imenovane disidentske umetnike. Dobrih tri tisoč jih je priromalo v mesto z vseh koncev države. Samske umetnike so naselili k družinam, ki so oddajale proste sobe, umetnike z družinami pa v bloke, da bi se čim bolj zlili z ostalimi prebivalci. Funkcionarji so vedeli, da bi bilo še posebej nevarno, če bi jih nastanili skupaj, v posebej zanje pripravljenem okolju, nekakšnem getu, a vendar je bila nevarna že odločitev, da vse disidentske umetnike pošljejo v isto mesto. Sprva se je zdelo, da so se umetniki lepo vklopili v mestno življenje – pokoravali so se splošnim napisanim in nenapisanim pravilom, hkrati pa so v mesto, ki je bilo za njihove pojme pusto in brez duše, prinašali duh umetnosti, ki je bil od nekdaj prisoten, a že zdavnaj zatrt.

A kaj kmalu se je tisoč priseljenih umetnikov in umetnic združilo v organizacijo Umetniki za današnji čas, ki je z akcijami, kot so poulični grafiti in plakati, sporočala »nič ni nemogoče, a ni vse dovoljeno« ali »človek človeku limona« in podobno. Združenje je med svoje vrste vabilo tudi mlajše umetnike in umetnice. Veselo, ki se je tudi sama prištevala med umetnike omenjenega združenja, je vse to neznansko zanimalo, čeprav je bila trideset let mlajša od najstarejšega člana združenja. Že v puberteti se je vsako soboto dopoldne v bližnjem arhivu in knjižnici seznanjala z različnimi dogodki z začetka gibanja Združenja in najodmevnejšimi akcijami skozi čas. Pregledovala je razne revije in dnevno časopisje tistega časa, shranjeno na mikrofilmih. V enem je med recenzijami gledaliških predstav naletela na kritiko predstave, povzete po dramski predlogi Festival prijateljstva. Kritičarka je razkačeno kritizirala režiserjevo zastavitev dogajanja, ki se je več ali manj vrtelo okoli zapeljevanja in seksanja na odru, kakor ga je označila. Kritičarka ni in ni mogla izliti gneva in gnusa, s katerim jo je navdajala predstava. V nekem drugem časopisu je zasledila, da so imeli umetniki na neki razstavi možnost uničevalskega znašanja nad razstavljenimi umetniškimi objekti. Spet v tretjem je lahko prebrala, da se je režiser po premiernem predvajanju svojega filma v znak protesta zažgal. Brr! Vesela se je ob tej novici kar stresla. Tudi njo je predstavljeno dogajanje vedno bolj odbijalo, vse dokler ni neko soboto naletela na bilten, za katerega se je izkazalo, da je bil idejno-teoretska podlaga ali manifest za umetniško ustvarjanje združenja Umetniki za današnji čas, tekst Festival prijateljstva neznanega avtorja. V njem je med drugim prebrala: »Umetnost je bila in je ritual človeško razumljenega posnemanja inkomenzurabilnosti narave in v očeh pragmatistov, ekonomistov in cerkvenjakov ravno zato predstavlja grožnjo dobro zgrajenemu redu družbe, ki se s svojo specifično človeško strukturo želi ograditi pred sublimnostjo narave. Toda politiki in cerkvenjaki ne morejo doumeti, da zoper splošni zakon propada in kreacije ni uspešnega obrambnega sredstva. Nekdo je lepo rekel, da ›življenje umira, ker v sebi skriva napake, in se ponovno rojeva, ker vase inkorporira izboljšave. Morda bomo nekoč dočakali nesmrtnost. Za zdaj pa smo še vpeti v naravno diktirani proces uživanja kreacije in destrukcije, ki ga bodo znanstveniki in umetniki nekoč razumeli in izumili nesmrtnost.‹ … Umetniki, ki menimo, da kljub podružbljenosti v sebi utelešamo isti vzorec kot narava sama, smo spoznali, da se proti njenemu brezkompromisnemu toku lahko borimo le s tem, da se te destrukcije in prokreacije ne bojimo, ampak da jo znamo uporabiti. Umetnost tako predstavlja drugi (ali zgodovinsko gledano prvi) način ›obrambe‹ pred silovitostjo in razuzdanostjo narave. Ta človeško razumljena in posnemana narava po mnenju umetnikov predstavlja zgodovinski napredek človeštva – to je dogodek, ki ga ljudje, ko ga enkrat okusijo in spoznajo, ne morejo več pozabiti, saj jim takšen dogodek omogoči vpogled in razumevanje človeške agresivnosti, destruktivnosti in hkrati prav zato razvijanje miroljubnosti ter empatije z vsemi bitji. Na tak način se človeštvo izboljšuje in izvršuje svoje poslanstvo ›biti boljša vrsta‹.« Kljub temu da na začetku večine vsebine ni razumela, jo je tekst čudno privlačil. Skozi leta prebiranja in spotoma nabranih izkušenj pa je tekst vedno bolj razumela in ga sprejela. Na njegovi osnovi sta slikarja nato zastavila sliko.

 

Vesela si je prav tako poskusila zamisliti, kakšen vpliv ali vtis so imeli umetniški dogodki pred desetletjem in več na meščane, čeprav umetniki s svojimi kreacijami nikakor niso silili ljudi, naj sprejmejo njihovo držo in v skladu z njo organizirajo dejanja. Dovolj jim je bilo to že prikazati in v ljudeh vzbuditi čudi. Kako prav so imeli umetniki, je spoznala po reakcijah oblasti. Med drugim je v enem od časopisov iz takratnega časa prebrala o vesti, da je župan Zgornjega mesta izdal ukaz o usmrtitvi petnajstih umetnikov, o treh tako imenovanih vodjih gibanja odpora, petih sodelujočih z domnevnim gospodarskim podzemljem in ostalih sedem naključno izbranih, ki da so ljudi hujskali k moralno nespodobnemu obnašanju in iracionalnim idejam. V istem časopisu je tudi prebrala, da so se nad dan usmrtitve umetnikov ljudje po cestah zbirali v gruče in s transparenti korakali proti glavnemu trgu, na katerem je bilo organizirano javno protestno zborovanje. Na njem so pozivali k vsesplošnemu uporu in zrušitvi skorumpirane oblasti. Ta pa je meščane mirno pozivala k razhodu, čeprav sta bili tako policija kot vojska v stanju pripravljenosti. Na srečo ni prišlo do nobenega spopada med mestnimi oblastmi in meščani. A vseeno sta ostala grenek spomin in upanje na obnovitev utopije, kakor je zapisal novinar. Takrat so meščani datum usmrtitve umetnikov tudi določili za dan vsesplošnega žalovanja, čez desetletje pa jim je to priznala tudi oblast.

 

Ko sta slikarja zgodaj spomladi ponovno začela slikati, se je Vesela skupaj s sliko precej spremenila – vedno bolj je postajala ona – se pravi, živela in dihala je z nastajajočo umetnino. Med delom se je velikokrat ustavila in dolgo časa molče motrila določene linije. Ocenjevala jih je; ali bolje, ocenjevala se je. Vedno se je preverjala, ali ji je všeč ali ne in ali je to, kar želi sporočiti s sliko. Včasih je kaj popravila ali pa preprosto nadaljevala. Vedno manj je govorila z njim in tudi k njemu ni hotela več tako rada priti, čeprav si jo je zadnje čase vedno bolj želel. Morda prav zato, ker je postala bolj neodvisna. Gregorja je njeno vedenje vedno bolj skrbelo. Čutil je, da mu uhaja drugam – ali k drugemu, in glede tega se je moral prepričati.

»Vesela! Vesela!«

»Kaj?«

»Že dvakrat sem te poklical.«

»Piha. Ne slišim! Kaj si mi hotel povedati?«

»Pravzaprav sem te hotel vprašati: o čem razmišljaš, ko slikaš?«

»O, phaaa.« Ko se je obrnila k njemu, je prevrnila kanglico z barvo in čopiči. Z očmi jim je sledila, dokler ni vse skupaj potonilo v temačno globino. Prav nič lahkotnega in gracioznega ni bilo v tem padcu.

»Zadnje čase v celem dnevu ne spregovoriš niti besedice. Kaj ti je? Se s kom videvaš? Sploh ti ni do seksa, do druženja, pogovorov, do ničesar skupnega. Kaj ti je?!« je izrekel v povišanem tonu. Po vseh napetih dneh slikanja v tišini so mu popustili živci.

»Grega, pretiravaš, saj sva neprestano skupaj. Le kako bi lahko še mislila na koga drugega. To se ti samo zdi …« in je pogled usmerila v sliko.

»Povej mi, kako je z nama,« je zavpil. In čeprav se je v resnici bal, kaj mu bo povedala, je hotel tvegati.

A Vesela mu ni hotela povedati, da se včasih sreča z Jagodo, ki ji je postajala iz dneva v dan bolj všeč, saj si je zanjo vedno vzela čas in bila z njo, dokler je želela, pogovori z njo pa so bili nadvse zanimivi, vendar mu o njej ni nikoli nič namignila. Ni ga hotela vpletati v njun odnos. Hotela je, da se med njo in Gregorjem razčisti zaradi njiju dveh, ne zaradi tretje osebe.

»Tako si se spremenila! In čeprav sva ves čas skupaj, se zdi, da si z mislimi povsem drugje. Ni mi všeč,« se je drl in se tresel od razburjenja.

»Ja kaj naj ti rečem? Da si me vedno samo poniževal, ker sem te imela tako rada, da sem si želela biti neprestano v tvoji bližini? Ti pa si mi odgovarjal, da kot nekakšen ›klingon‹ visim na tebi, ali pa ›delaj po občutku … delaj po svoji volji, daj svoji svobodi krila, da poleti do neba in oblakov, to je edini zakon‹! Če ti kaj ni bilo všeč, pa mi sploh nisi odgovoril in si me nenehno ignoriral. Pač, na ta način si me odganjal proč od sebe, a misleč, da si lahko pri tem dovoliš vse besede in vsa dejanja, ki ti jih narekujejo občutki ali volja. Sedaj vem, da so bili tvoji izleti ›po občutku‹ nekakšno igranje boga, zdolgočasenost nekoga, ki ima hkrati vse in nič in ki se igra  igrice s komerkoli, ki mu pride na pot. Si mislil, da te bom večno čakala doma, dokler zopet ne boš imel občutkov tudi zame? Brihtnež! Nikoli se nisi vprašal, kaj jaz občutim in česa si želim. Nikoli nisi pomislil, da sem morala tudi jaz zavreči svoje dotedanje svobodno in na neki način bolj polno življenje, ki je s teboj postalo rutina. In ne samo ti in ti! Da, spremenila sem se. In morda mi je nekdo všeč. Si zdaj zadovoljen?« mu je čisto mirno gledala v oči.

Ne, ne bo nasedel njenemu miru, njeni odločnosti in jasnosti. Potem pa se je svet zgubal v eno samo gubo, ki se je čedalje globlje zarisovala na njegovem čelu – gubo boleče zavrženosti. Vrelo mu je, vse v njem je vrelo. Svet so zdaj zajeli ognjeni zublji, gorel je, pred očmi je videl ogenj in dim, pa sebe in pogorele stavbe, neznosno ga je žgalo in žejalo obenem. Z odrskih desk se je ozrl v prepad pod sabo. Potem pa sta ga popadla taka jeza in bes, da bi jo lahko ubil ali da bi lahko ubil sebe. In ko je že mislila, da se bo zakadil vanjo, je nenadoma odmaknil pogled in šel na drugo stran odra. Vedel je, da je, da bo slika vsak čas končana in da je tudi »boj« med njima naposled končan. Izgubil (jo) je, zaradi svoje arogance, prepričanosti vase, da ima vedno prav in da je nenadomestljiv … Želel se je še naprej pogovarjati z Veselo, a glede na njeno vztrajnost, ko se za nekaj odloči, je vedel, da nima več smisla drezati vanjo, saj jo bo tako le še bolj odgnal, zato je utihnil in odnehal. Ko se bo želela pogovoriti, ga bo že poklicala.

 

Umetnika, ki sta bila tako zatopljena v svoje osebno dramatično in umetniško vzdušje, sploh nista opazila bojev, ki so jih meščani v mestu pod njima bojevali med s seboj in z oblastmi – šele začeli so se. Tako so mladi nenadoma postavili veliko oglasno desko na tržnici v središču mesta in nanjo začeli lepiti listke z mislimi o državni politiki in odločitvah mestnih oblasti glede zaposlovanja, socialnih politik, ekologije itd. Temu so kmalu dodali veliko oglasno desko še starejši prebivalci Zgornjega mesta, ki so začeli lepiti listke o življenju, ki so ga živeli. Osnovna tema med mladimi so bila vprašanja, povezana s smislom življenja in zaposlitvijo; osnovna tema starejših pa so bile vrednote, po katerih so živeli in se zaposlovali. Tako se je na oglasni deski starejših prebivalcev velikokrat zapisalo, kakšno je to življenje, ki je polno laži, lopovščin, manipulacij, pohlepa, mobinga, izkoriščanja in groženj, in to le zato, da so imeli ali dobili zaposlitev ter lahko preživeli sebe in družino. Na oglasni deski mlajših pa je bilo najpogosteje zapisano, kakšno bo to življenje, če ne smejo izbrati življenja, ki bo imelo smisel in srečo zanje in za druge ali če ljudje ubijajo nedolžne živali ter izkoriščajo in uničujejo zemljo. Vsak dan so predstavniki mladih in starejših prebivalcev mesta popisali najpogostejše misli in jih odnesli županu občine in predsedniku parlamenta.

 

»Halo!«

»Halo, ali je kdo tam? Kaj za vraga se dogaja v Zgornjem mestu?!« se je drl v slušalko gospod Pržak, minister za gospodarstvo.

Končno v slušalki škrtne:

»Da, prosim?« se je oglasila gospa Dolinar z Uprave za notranjo varnost državljanov.

»Se vi ukvarjate z varnostjo državljanov?«

»Da.«

»Dobro. Kaj za božjo voljo se dogaja pri vas?! Številke kažejo na drastičen upad proizvodnje mesa in mesnih izdelkov. In kaj je s predelovalno industrijo kemičnih barvil? Cela država trpi zaradi izpada vašega gospodarstva.«

»Da, situacija tukaj je res nenavadna. Celo mesto je ponorelo in dela vse v nasprotju z dosedanjo zgodovino.«

»Kaj pa je?«

»Oh,« je zavzdihnila gospa Dolinar. »Ko bi vsaj razumeli. Ljudje so čisto ponoreli, vam povem. En dan sploh nočejo priti v službo, pa če jim ponujamo še tako visoke plače, različne izobraževalne ugodnosti, dopuste, celo brezplačne nakupe in potovanja, potem pa se drug dan nenadoma vsi prikažejo v tovarnah, trgovinah, na gradbiščih, nato jih spet več kot en teden ni, nato spet pridejo za dan ali dva. Takrat tudi pokupijo vse, kar je mogoče, in nato si med seboj tudi solidarnostno delijo, kar se do zdaj še ni zgodilo. Vse, kar je do zdaj delovalo, ne deluje. Pošiljajo nam neke peticije z nerazumnimi zahtevami.«

»Kako, prosim? Kje pa so, če niso v službi?« je nejeverno vprašal gospod Pržak.

»Sprehajajo se po mestu in uprizarjajo nekakšne ›simbolno miroljubne‹ igre destrukcije-kreacije. In to se vleče sedaj že en mesec. Celotno mesto je podobno mizansceni iz neke igre: ponekod se ruševine prepletajo z najsodobnejši arhitekturnimi dosežki. Sploh ne vemo več, kaj naj naredimo. A zdi se, da so se tako ljudje kot mestne oblasti odločili, da bodo v primerjavi z dogodki izpred štirinajstih let delovali miroljubno.«

»Grozno,« se je odzoval Pržak.

»Vse lase bom izgubila. Poznate kakšen šampon proti izpadanju las?«

»Kako, prosim?«

»Ah, nič, nič. Se oproščam, še mene se loteva ta norija,« se je pošalila gospa Dolinar.

»Od kod jim te ideje? Poznate pobudnike tega nenavadnega dogajanja?!«

»Pobudnika naj bi bila neki Gregor Čop in neka Vesela Meško …«

»Potem ju pa nemudoma odstranite, slišite!« je poudaril Pržak z visokim ukazovalnim glasom.

»Ne, ne, zadeva je bolj zapletena. Pravzaprav sta to le ustvarjalca slike, ki naj bi čudežno vplivala na ljudi, kakor pravijo nekateri.«

»Dajte no, lepo vas prosim. Zberite se!« je z visokim glasom skoraj zavpil gospod  Pržak.

»Ne, ne, resnično. Tako govorijo meščani. In da bi bila situacija še bolj zakomplicirana, naj bi ideja slike merila prav na obnovitev situacije izpred štirinajstih let.«

»Kaj pa govorite! To je čista fantastika. Zresnite se že, za božjo voljo!«

»Res, če vam povem. Pobrskajte v arhivu …«

»Dobro, dobro. Dovolj o tem,« jo jo zabil Pržak.

»Pa jih lahko kako prisilite?!«

»Koga?«

»Ja zaposlene, koga pa,« je Pržak začenjal izgubljati potrpljenje.

»Nič ne zaleže. Z vsem smo jim že zagrozili: z odpustom, z dopustom, s policijo, s povišanjem plač, brezplačnimi nakupi. Pa nič. Preprosto ne poslušajo nas več. Zadeva nam je ušla z vajeti. Ne preostane nam nič drugega, kot da se trenutno ravnamo po njih.«

»Nemogoče!« je ostro pribil minister Pržak.

»S tem hromite vse naše gospodarstvo.«

»Samo trenutek, na drugi liniji imam še nekoga,« je odvrnila gospa Dolinar.

»Da?«

»O, gospa Dolinar,« se je zaslišal pojoč glas.

»Gospod Pržak, imate še kaj dodati, imam namreč nujen pogovor z gospo Šašav z Ministrstva za izobraževanje.«

»Trenutno ne. Povedal sem vse, kar sem hotel. A zaboga, podvizajte se. Veste, v kakšnem zaostanku smo. Zaradi vas bo šlo vse k vragu, cela naša država bo šla k vragu!«

»Verjemite mi, da se bomo potrudili po naših najboljših močeh, gospod Pržak. Na svidenje.«

»Vso srečo,« sta se poslovila.

»Da, gospa Šašav, oprostite, nujen telefon sem imela. Poslušam vas.«

In je začela z istim problemom kot prej minister. Gospa Dolinar si je zakopala roke še globlje v lase in postajala vedno bolj zaripla v obraz. Če bo šlo tako naprej, si je mislila in gospe Šašav ponovila zgodbo, ki jo je maloprej povedala gospodu Pržaku, se bo Svet res sesul kot hišica iz kart. Šla je do omare in iz nje vzela steklenico desertne čokoladne pijače. Premišljevala je, kako naj ministrom in ministricam razloži, kaj se dogaja z ljudmi. A kaj naj jim razloži? Da jim slika govori, naj se svobodno ›igrajo‹ v imenu matere narave in simbolno uprizarjajo spremembo vrednot in ustvarjanje novega sveta? Morda bi bilo dobro, da pokliče gospo Pleteršek iz Urada za stike z javnostjo – morda lahko Pleteršek preusmeri misli ljudem, saj je bila v tem že velikokrat uspešna … V tem pa je že zopet zazvonil telefon …

 

Ta kolektivni občutek, ki je meščane predvsem ob sončnih dneh prevzel ob pogledu na dimnik, je bil prav nor. S soncem ožarjena slika na dimniku je bila neke vrste magija, ki je s pogledom nase meščane spremenila – v njih je obudila spomin na štirinajst let zatrta čustva in želje – v njih je izbrisala vse dotedanje moralistične prepreke in namesto tega dvignila pravcato dionizično vrtoglavico in ekstazo. Skratka, medtem ko je zunaj sijalo sonce, močno je pripekalo, še zlasti sedaj, ko se je ozonska luknja iz leta v leto povečevala in je narava mirno plula v svojem toku, je napetost mišic ljudi popuščala in koža ni bila več carina, na kateri bi se ustavljale »stvari« – ljudje in stvari so prehajali drug v drugega, uživali so ukinitev meja in zdaj so ljudje začutili misli, čustva, namere in želje drugih. Ljudi je zajel val ekstatične mistične eno(vito)sti življenja, v katerem so ugotovili, da imajo številni podobne misli, želje in pričakovanja po boljšem, pravičnejšem in srečnejšem življenju in da si ne želijo do sedaj zgrajenega (reda, hierarhije, oblike in osebnosti). Menili so, da tam, kjer se zgodi krivica, bi jo oblast morala popraviti in narediti pravico; tam, kjer se zgodi žalost, bi jo morala oblast popraviti in narediti veselje; tam, kjer so zgodijo droge in brezumno omamljanje, ki se je začelo z razumevanjem o duhovni zamaknjenosti, bi jih morala oblast izkoreniniti, in tam, kjer se zgodita nasilje in razdejanje, bi ju morala oblast popraviti in narediti vse-mirje.

Zato smo lahko tudi videli meščane, ki so kar v parkih risali skice novih mestnih predelov, spet drugi so pisali matematične enačbe in nove manifeste, nekateri konstrukcijske in oblikovalske načrte novih elektromotorjev in elektronskih naprav, spet četrti so ležerno poležavali po travnikih in se prepuščali brezdelju, peti so skladali simfonije, pisali scenarije ali kiparili ter slikali, šesti so šli na pomoč naravi in živalim ali pa so vrtnarili, sedmi so »zrli« praznino in tišino, osmi so oblast vsak dan opozarjali na njene nepravilnosti s pisanjem listkov na oglasni deski, deveti so organizirali solidarnostne izmenjave dobrin in predmetov in na splošno vsakršne oblike dobrodelništva, deseti so le spali in se prepuščali sanjam, enajsti so se vse dneve prepuščali romantiki ljubezni in opojnosti spolnosti, dvanajsti so vse dni prešportali, trinajsti so se predajali pohodništvu po gozdovih, hribih in gorah, štirinajsti so se z vso vnemo lotili reciklaže in obnavljanja, petnajsti so se ukvarjali s komercialo, ribištvom in industrijo, in še in še bi lahko naštevali, saj človeška domišljija in ustvarjalnost ne poznata meja. In prav same te dejavnosti so jim prinašale užitek.

 

Ko se zadeve niso umirile niti po tednu dni od klica ministra za gospodarstvo in ko je meščane nagovorila tudi gospa Pleteršek, je predsednik države v Zgornje mesto poslal strokovnjake za neznane fenomene in poostril policijski nadzor v mestu. Ti so, kolikor so mogli, opazovali in popisovali dogajanje v Zgornjem mestu in na koncu postavili hipotezo, da gre za nenehno obnavljanje utopije, ki omogoča prenesti enotnost »dvojnosti« da nekaj je in nič ni; med uživanjem in dolžnostmi, ki jih narekujeta življenje in produkcija; med dionizično ekstazo in dobro urejenim sistemom, a s to razliko, da namesto da bi prisostvovali dialektičnemu gibanju kot pri drugih utopijah, so tukaj nasprotja izginila. Za dokaz tega, so zapisali v oceni poročila, pa seveda potrebujejo več časa in morajo v preučevanje vključiti vse doslej poznane znanstvene in neznanstvene metode, ki se ukvarjajo s takšnimi fenomeni, oziroma da pravzaprav takšnih fenomenov niti še ne poznajo dobro, saj gre za novost, inovacijo. Medtem pa so se po vsej državi prebudile polemike za takšno invazivno obravnavanje Zgornjega mesta in proti njemu. In kaj so na to odgovorili sami meščani? Še naprej so kot posvečenci lebdeli med naravo in umetniško-inovativno-erotičnim »plojenjem« in se niso zmenili ne za sladke besede ne za grožnje oblasti.

 

Umetnika pa, ki sta postala znana po vsej državi, se nista povsem mogla najti v dvojni vlogi mestnih junakov in državnih sovražnikov, čeprav je bila Vesela vedno bolj zadovoljna s seboj in svojo umetniško potjo, Gregor pa kljub zajetnemu kupu denarja, s katerim so oblasti kupile njegov umik iz javnosti, ni in ni mogel uživati radosti, ki mu jih je ta prinesel, kajti brez Vesele zanj življenje ni imelo smisla. Potem ko jo je še zadnjič rotil, da bi začela znova, in ga je Vesela gladko zavrnila, se je odselil neznano kam, Vesela pa je zaživela z Jagodo in bili sta srečni do konca svojih dni. S tem se je slika dovršila.

O avtorju. Katarina Majerhold je diplomirala in magistrirala iz filozofije na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Študirala je tudi v tujini (Danska, Norveška). Ukvarja se s filozofijo ljubezni, čustev, filozofskim svetovanjem in etiko, občasno tudi s pisanjem scenarijev za igrane in dokumentarne filme za RTV Slovenija. Občasno piše poezijo in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bibi

    Hana Bujanović Kokot

    Obe se zavedata, da je pes, ki urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju drži skupaj. Bibi sta posvojili na Leonorino željo – srednje veliko ščene, ki se je opoteklo vsakič, ko je malce premočno pomahalo s predolgim repom, je bilo najbrž že od samega začetka le še en poskus reševanja njune petletne zveze.

  • Poln nos vprašanj

    Rok Bavčar

    Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.«

  • Vinjeta, Kalemegdan

    Samo Bardutzky

    Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

Izdelava: Pika vejica