Čikungunja

Seveda ga ni odpeljal do hrvaške meje. Pustil ga je pri Parecagu, na avtobusni postaji. Ta voznik je vse od Kopra vozil v tišini, ne da bi spregovoril besedico; no, res pa je ponedeljek, nikomur ni do pogovora. Rekel je samo srečno in mu dal znak, naj gre ven. Prečkal je cesto in na drugi strani po nekaj korakih našel prostor, kjer je lahko štopal naprej.

Kup zlizanih avtomobilskih gum je opazil šele po prvem piku. Sonce še ni prav pripeklo, zato gume še niso oddajale tistega zadušljivega vonja, ki ga je imel tako rad. Na njih so se svetlikale kapljice nočnega dežja. Besno se jim je približal. Dobro je vedel, že po piku sodeč, tigrasti komarji se kotijo tudi tukaj in se z uživanjem zgrinjajo v majhne oblačke.

Neumorni komarji so spadali v vsakdanjost tukajšnjega življenja. Že od osemdesetih let so z uvozom iz Azije gratis prihajali ti tigrčki, ki pikajo neprestano, ne glede na uro dneva in brez velikega bzikanja. Samo da jih je zadnja leta nekako več, preveč.

Sonce je sijalo prav tja, kjer je stal. Po nekaj minutah je postalo nevzdržno in moral se je obrniti s hrbtom proti cesti. Pred njim je bilo nekaj slabotne detelje, potem pa trsje, skozi katero je vodila steza za rekreativce in kjer so vozili kolesarji. Zadaj so bile soline, blatna polja soli, katerih močvirni zadah se je počasi širil, z vsako minuto dneva bolj. Zagledal se je v neko kolo, katerega okvir se je pod sončnimi žarki tako bleščal, da je bilo to neznosno. Za trenutek se mu je zazdelo, da se je okvir osvobodil koles in zalebdel v zraku kot velika črka.

Obrnil se je proti cesti in kmalu mu je ustavil avtomobil s puljsko registracijo. Tokrat je bil voznik zelo zgovoren, vendar je šel na žalost samo do Buj. Ni mu hotel razkriti, kakšne opravke ima v Oprtlju; pa vendar, na kratko mu je povedal vse o svoji bolezni in o tigrastih komarjih.

Refik je živel svoje upokojensko življenje v enem od blokov na Markovcu, nad Koprom. Imel je teraso, ki jo je uporabljal kot skladišče kolesarskih gum. Lepljenje in krpanje gum sta bila njegova penzionerska strast, to je delal za svoje zadovoljstvo. Da zabije čas, zaračunaval je samo zaradi lepšega, ker imajo Slovenci to pač radi. Težave so se pojavile, kadar so prišla deževja: sušil in premeščal je vse, ampak v nekaterih gumah, v tem klobčiču, je voda ostajala mesece, za kar so se mu tigrasti komarji vestno zahvaljevali s tem, da so puščali tam svoja jajčeca in se neusmiljeno razmnoževali. Pa vendar, tudi po vsem, kar se mu je zgodilo, Refik ni izgubil smisla za humor: »Tako se je med komarji,« pove svojemu zvedavemu vozniku, »razvedelo za moje gostoljubje, in nekega dne se je pojavil eden, ki me je nagradil z nekim zoprnim virusom. Čez dva dni sem že lež’o v izolski bolnišnici s 40 stopinjami vročine, glava me boli, sonca še pogledat ne morem, kar pa je najhujše in kar čutim še danes, najbrž mi bo to ostalo, dokler ne umrem: otekli so mi zglobi in boli me, k’o da grize pes in ‘oće odtrgat. Ni zdravila za čikungunjo, mi pravi zdravnik. Vzdrži, Refik, trpi … Evo, tako sem prebolel bolezen.«

Buje so se že videle, visoko zgoraj; kot da je Refika to utišalo. Vozniku je pogled nenehno uhajal k njegovim nemirnim rokam, rokam mojstra: njegovi prsti so bili prepredeni z mrežami črnih linij. Ti prsti se nikakor niso mogli umiriti, prepogibali so se od praznine, se napenjali od brezdelja.

Kot zidar je Refik delal tudi po teh krajih, zlasti v Grožnjanu. Toda zdaj je bilo treba iti proti Oprtlju, k sreči ne prav do njega, ampak bližje, do Makovcev. Vsekakor ni hotel več štopati: peš se je odpravil po poti, ki pelje čez Triban.

Sonce je spremljalo vsak njegov korak, vzpenjal se je raztreseno, ne da bi opažal karkoli okrog sebe. Spet je v sebi nemo razpravljal z medicinskimi sestrami v Izoli, ki niso do starega Refika pokazale niti trohice spoštovanja. Vsaj ne takšnega, kakršnega je pričakoval. Zdaj je občutil zmagoslavje, ker je delal prav to, zaradi česar se je tudi sporekel z njimi: izogibajte se gibanju na prostem, te besede mu niso dale miru, sploh ni poslušal naprej, kaj mu govorijo: on da naj se ne giba, pa to je k’o da so mu dali, naj podpiše lastno smrtno obsodbo! Verjetno so se tudi one razjezile nanj, ker je na njihovo vprašanje kje vas je pičil komar odgovoril z odobravanjem: »Ma, kar je – je; pošteno me je napičil!«

Za kratek čas je postal v senci propadajoče kamnite hiše, toda lastovke so bile tako glasne, da so mu čisto zapletle misli. Eh, ko vas jaz napičim …

Naposled se je malo ozrl okrog sebe, ob robovih ceste pred njim so se zarisovale jasne sence dreves. Na sencih so se mu pojavile prve kapljice znoja, obrisal jih je z dlanjo. To ga je spomnilo, da je šel na pot zaradi scalnice.

Scalnice ženske, ki je ni nikoli videl, samo po telefonu se je slišal z njo. Soseda Maja mu je – ko ji je ob kavi povedal za vse svoje tegobe in prebral že napol zmečkano diagnozo, kajti tega ni vedel na pamet, te čikungunje, kar je njemu zvenelo skorajda kot žalitev – dala številko. Komaj je dočakala, ne poslušaj ti zdravnikov, je bilo njeno priljubljeno reklo, vedno je imela kakšne čaje in mede, zdaj je prišla na svoje; pozna žensko, ki ima takšno scalnico, da ne le da se ti koža opomore, ampak ni šans, da te komar sploh še povoha – smrdiš pa ne –, je takoj dodala. Toda Refika je zanimalo prav to, kako ne smrdiš, poščije te, pa ne smrdiš, kako to misliš? Prvič, ne poščije te, steklenico dobiš, plačaš, potem si pa sam vtiraš, drugič, to je scalnica, ki je odležala nekaj dni, ni to k’o da se zdaj poščiješ! – je urno dobil odgovor.

Toda Refik je imel tudi zdaj, ko je bil že na poti proti Makovcem, ves čas pred očmi to podobo: on leži, nad njim pa neka mlada ženska – ščije, urinira nanj. To ga je vleklo, dokler se ne znebi te podobe, dokler ne odide po scalnico, se ne bo umiril, je dojel neke noči. Vseeno je potreboval še nekaj dni, dokler se ni odločil. Kjerkoli je videl kakšno lepo žensko, si je predstavljal samega sebe pod njenimi nogami, oblitega s scalnico, ta podoba je bila močnejša od njega, moral je na pot. »Eh, naj gre k vragu vse skupaj« – se je poslovil od Maje, ki mu je stisnila v roke denar in seznam preparatov, ki jih je naročila pri tej isti ženski, Blanki.

Pozabil sem že na ženske, se je živciral Refik, ko je pustil Triban za svojim hrbtom. Zdaj pa ta scalnica! Bolj ko si je predstavljal ta prizor, bolj je bila Blanka razuzdana, postavljala se je v različne položaje in ga trpinčila.

Zamižal je, kot da bo s tem odgnal te podobe iz glave, in pospešil korak. Ko se je spet ozrl na pot okoli sebe, je dojel, da je med samimi drevesi, nikjer človeka, hiše. To mu je bilo vedno neprijetno. Še bolj se je podvizal, da bi se iztrgal tej notranji onemoglosti – pa ne more se zdaj, ko je za njim že toliko kilometrov, vrniti nazaj!

Poldne je že odzvonilo, v želodcu se mu je začela oglašati lakota. Ni rad jedel. Dokler je bilo svetlo, je preživljal čas na terasi med gumami, kvečjemu si je prižgal kakšno cigareto, zdaj pa še to ne. Celo pitju vode se je izogibal! Zaskrbelo ga je le, da ne bo našel Blankine hiše, spotoma je videl le redkokoga, ampak moral bo poizvedeti, ljudje najbrž vedo zanjo, če ne po scalnici, potem pa po travah in čajih.

Ves je bil lepljiv od znoja in prahu. Izgubljal je moč. Zavlekel se je za grmovje, naredil nekaj korakov med drevesa in našel jaso, kjer se je lahko zleknil. Hrastove veje nad njim so vijugale kot lačne kače. Okrog njega je bila popolna tišina. Nasmehnil se je. Da se na stare dni odpraviš na takšno pot zaradi ene ženščine! In zakaj? Da se poščije nate.

Naposled je, po dveh urah ali še več, prispel do Blanke. Vedel je, da je to njena hiša; nad vrati se je pozibavala neka pernata čira čara. Potrkal je. Vrata mu je odprla deklica in hitro izginila v mraku.

V velikem, praznem, precej mračnem prostoru je sedela ženska in nekaj čistila, grah ali nekaj podobnega.

»Ste vi Blanka?« se je odkašljal Refik, usta je imel čisto suha.

»Rabite vodo?« ga je vprašala, kot da ni slišala vprašanja.

»Ne,« se zmede Refik, »rabim zdravilo … scalnico. Maja, moja soseda, pravi, da zdravite …«

»Aja, Maja. Nekaj je naročila tudi zase?«

»Ja, nate, tukaj je listek.«

Blanka se je počasi približala oknu, da bi lahko prebrala sporočilo. Bila je že v letih: ženska ostrih obraznih potez, z lasmi, spetimi v čop, bleda, svetlolasa.

Odšla je v stranski prostor – mala je stekla za njo – in pustila Refika samega. Bilo mu je nelagodno; skrivoma – na skrivaj, kot bi rekli v Kopru – se je oziral okrog sebe. V prostoru ni bilo ničesar razen lesene mize, nekaj stolov in starega štedilnika na drva. Le na steni je bila ogromna risba, kot nekakšna šahovska deska, samo s kopico okrasov. Najbolj ga je čudilo, ker v hiši ni bilo luči, čutiti je bilo vonj po svečah, kot v cerkvi. Blanka, držeč deklico za roko, se je pojavila z nekimi lončki.

»Nate, tole je za Majo, 150 kun.«

Refik ji plača.

»Vi pa, torej, rabite mojo scalnico.«

»Ja …« nekako izusti Refik, osramočen.

»Bi jo radi pili ali jo rabite za masažo?«

»Pil!? Bogvaruj! Ampak Maja mi je …«

»Kaj se čudite?« Blanko je očitno razjezilo njegovo ogorčenje. »Scalnico je najbolje piti, če to zmorete. In to lastno, to je shivambu shastra, če še niste slišali.«

»Poslušajte, vi, ne žalite me. Meni je Maja to rekla zaradi komarjev. Mislim, da vi lulate tako, da to zdravi.«

»Ne razumem.«

»Tudi jaz ne razumem.«

»Kaj se vam je zgodilo? Ste bili bolni?«

»Nate, berite, to je neka bolezen od komarjev, kot tista vaša šastra ali kaj že.«

Blanka vzame papir, a namesto da bi brala, se zastrmi vanj.

»Bi radi, da vas zdajle vržem iz hiše!?«

»Ma pusti to, ženska božja. Povedal sem ti, kaj mi je!«

Blanka ga je še naprej samo gledala. Potem je naposled prebrala diagnozo. Deklica je gledala v Refika, kot da ga izziva. Potem sta obe spet izginili v drugem prostoru.

Refik je prisluškoval, toda slišal je le odmev njunih korakov, ki je prihajal iz vedno večje daljave, potem pa nič več. Zagledal se je v risbo. Pogled se mu je zaustavil na eni liniji in začel jo je spremljati; bilo je zanimivo, čudilo ga je, zakaj se linija ne prekine, ko pa vijuga sem in tja. Če ga Blanka ne bi spravila ob živce, bi se verjetno še dolgo poigraval s tem. Tako pa se mu ni dalo. Skozi okno ju je videl, kako se naposled približujeta.

»Nate,« reče Blanka in mu pomoli steklenico z nalepko Jamnice. Na njej je bil napisan samo datum. »To je scalnica, stara pet dni, morala bi vam pomagati.«

»Koliko sem dolžan?«

»Nič, samo pojdite zdaj.«

Refik se presenečeno zdrzne. Maji je toliko zaračunala, njemu pa nič? Žal mu je bilo, ker se je obnašal tako nekulturno.

»A ti pa sama živiš tukaj?«

»Kaj je? Da me ne bi rad oženil?«

Refik dojame, da ne bo nič s pogovorom.

»Prav, hvala. Potem pa grem. Hvala.«

Blanka in deklica ga brez besed pustita do vrat. Refik se vseeno še enkrat obrne.

»Oprosti … tisto na steni … si to ti risala? Kaj predstavlja?«

»To je mandala, kaj naj ti pojasnjujem!?«

»Prav, prav. Na svidenje.«

»Na svidenje.«

Refik hitro odide z dvorišča, bilo mu je slabo od vsega in hotel jo je čim prej popihati. Še ozrl se ni za sabo.

 

***

 

Ko je minila ena ura, je dojel, da je naredil neumnost. Moral bi jo zaprositi za prenočišče. Potem pa se je ob tej misli še sam zdrznil. Nadaljeval je pot.

Vendar ni mogel daleč. Stare kosti! Nemočno je stal, s to steklenico v roki. Okrog njega ni bilo žive duše, samo akacije. Na eni so bili še vedno cvetovi, s polnimi pljuči je vdihnil njihov vonj.

Odločil se je, da se bo ulegel v jarek pod drevesi nedaleč od ceste. Tukaj gre mimo komajda kakšen avtomobil, ne bo težav. Zvil se je v klobčič, si nekajkrat pihnil v brado in hitro zaspal.

Zbudil se je sredi noči zaradi bzikanja. Komarji! K sreči, pomisli v istem hipu, tukaj vsaj ni tistih prekletih tigrastih žverc. Nekajkrat se lopne po licih in gležnjih. Šele potem se spomni, pa saj ima tukaj Blankino scalnico, zato jo je tudi kupil.

Previdno odpre steklenico, z gnusom. Najprej povoha. Vraga, jasno, da smrdi, mater ji. Vseeno si tekočino počasi vtira v kožo, povsod, kjer je bila razkrita in kjer ga je srbelo. Že sam ta postopek ga je umiril, pa še hladna tekočina, jasno.

Deluje, si je moral priznati, medtem ko je blaženo tonil v spanec, držeč steklenico v rokah kot kakšno mladenko.

Zbudil ga je, še enkrat, ščebet lastovic ob svitu. Tokrat je bil strašno žejen.

 

Zbirka kratkih zgodb Rajske ptice je v prevodu Sete Knop izšla v knjižni zbirki Stopinje. Naročite jo lahko tu.