Srečen konec

Prevedla Natalija Milovanović

Jasna Dimitrijević

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen objem, neprebojna maternica. Zamahnila sem, da bi zaplavala navpično, potem pa sem se zbudila. Škoda. Všeč bi mi bilo, če bi se naučila plavati. Ampak sem bila vsaj prepričana, da ocean ni rešitev.

Moje sanje so od otroštva intenzivne. Kompleksne. Prepričljive. Razburljive, v nasprotju z mojim vsakdanom. Tam so le številke. Točne računske operacije. Računovodski obračuni in računi. Neto in bruto. Odstotki za zdravstveno in socialno zavarovanje. Del na račun, del v kuverti. Minila so desetletja od časov, ko sem tudi jaz prejemala na račun. Trudim se, da ne bi mislila na to. Tudi pred tridesetimi leti nisem preveč mislila. Bila sem kot vsi drugi. Na koncu porabljenega dne sem se vedno veselila sanj. Danes zjutraj sem morala vstati ob prvem zvoku alarma. Čakali so me še eno pranje perila, pakiranje, plačilo zapadlih računov in ponovna potrditev termina pri agenciji. Irena – uslužbenka, ki mi je prodala aranžma – me je redno opominjala, kaj vse moram pripraviti za potovanje. Zasipavala me je s koristnimi nasveti, mi priporočala zavarovalnice, na katere se lahko zanesem, in pakete zdravstvenega zavarovanja, ki bi jih bilo dobro vplačati. Uslužno se je umaknila, ko sem ji zabrusila, da ne potrebujem nikakršnega zavarovanja in naj me neha maltretirati, ker bi mogoče lahko tudi zamenjala agencijo. Podobno sem se odzvala tudi, ko je omenila, da ponujajo neka fina križarjenja po podobni ceni. Zaskrbljeno me je pogledala, kot da ni prepričana, da je bivanje v tropskih krajih primerno zame. Grobo sem jo prekinila. Ker ne komuniciram vsak dan z ljudmi, je moj prag tolerance do takšnega sranja precej nizek. Čeprav tudi njej ni lahko. Lahko bi ji primazala klofuto, ona bi pa le prijazno kimala, govorila razumem in oprostite, ker se vmešavam, samo pomagati sem hotela, ker je to tretma, ki ga človek dobi, ko vplača potovanje na destinacijo, kakršno sem izbrala. Spomnim se najinega prvega srečanja in Ireninega začudenja, ko sem zaprosila, naj mi naredi izračun za eno najdražjih ponudb v njihovi agenciji. Prepričana sem, da je pričakovala, da ji bom napisala čeke za Bečiće ali Halkidiki. Ko sem pridobila Irenino pozornost, je njen obraz dobil barvo maksimalnega mesečnega bonusa.

Okna pokljajo od dežja. Odmajala sem se do terase in pokukala skozi žaluzije. Na drugi strani ulice Marinina senca popravlja zaveso na oknu. Seveda je že budna. Moja prijateljica vsako jutro vestno vstane ob 6.45. Medtem ko se soba zrači, Marina v ustih žvrklja bučno olje za detoksikacijo. To je alternativna terapija, ki si jo je določila. Verjame, da obstajajo metode, ki lahko ohranijo telo. Tudi sama sem pred kratkim pomislila, da bi to lahko bilo res, vendar me ni dolgo držalo.

Imam še pol ure, preden Marina konča jutranje rituale. Redno posluša vremensko napoved, dela vaje, ki ji jih je priporočil kiropraktik, krpa luknje na oblačilih. Marina, prezgodaj upokojena zaradi poškodbe hrbtenice, vztraja. Verjame v hepiend in pričakala ga bo pripravljena. Po kruh, živila in rože gre vedno naličena, z nalakiranimi nohti in dvignjeno brado. Uhane usklajuje z oblačili, torbico s čevlji, nasmeh s pogledom sogovornika. Ko se vrne z nakupov, postavi sadje v pleteno skledo, rože v vazo, zelenjavo pa očisti in jo da dušit na zmeren ogenj. Če bo že zapravljala zdravje, pravi, bo to počela v gostilni. Ne zamudi nobenega srečanja nekdanjih kolegic in kolegov, enkrat mesečno do jutra. Nato pa spet uravnovešena prehrana, zgodnje vstajanje, vsakodnevni sprehodi, bučno olje. Dvanajst let je starejša od mene, ampak človek si nikoli ne bi mislil. Marina se z mačjimi kremplji drži tega sveta in ne namerava dvigniti rok od njega. Na srečo ali nesrečo Marina vztraja tudi v mojem imenu, vsakič me povabi zraven, bodisi ko na Facebooku zadene vstopnice za gledališče bodisi ko se odpravlja na brezplačen obisk rimskih tunelov pod Beogradom. Povsod hodi in domov se vedno vrne močnejša. Vsakič se mi obvezno oglasi, da pove, kako je bilo. Včeraj zvečer je klicala, da bi me vprašala, ali se spomnim, kako že gre neki stari šanson, bil je popularen, ko sva bili deklici, tisti o mestu in valovih. Hotela ga je poiskati na spletu, ampak se ne spomni več verzov. Imela sem ga na koncu jezika, vendar se nikakor nisem mogla spomniti … To me je malo razžalostilo, bolj zaradi nje kot zaradi mene.

Marina je moj razlog, da vstanem, si umijem zobe, se oglasim na telefon, ker je vse lažje, kot da se ji opravičujem za nered in nemarnost.

Prejšnji mesec sem za garažo našla mrtvega psa. Psi se, ko zaslutijo smrt, osamijo. Skrijejo se pred ljudmi in tiste zadnje ure na zemlji preživijo daleč od radovednih oči. Ta se je zvil v klobčič med montažno garažo in zabojniki za smeti. Kakor da bi njegove čeljusti, zlepljene s posušeno slino, otrpnile med zadnjim poskusom, da bi zajel sapo. Okoli hruškaste glave so rojile mušice, iz nosnic pa so kukala zelena krilca. Če pustimo vse to ob strani, je bil videti, kot da spi. Vzela sem telefon iz torbe in fotografirala mrtvega psa, pazeč, da me ne bi kdo videl. Marina pozneje, zgrožena, ni želela pogledati fotografije, samo z gnusom je stisnila ustnice: »Ne vem, kaj te pri tem fascinira. Živali, v nasprotju z ljudmi, ne morejo na nič vplivati.« »Tudi ljudje so živali,« sem odgovorila. To je bilo običajno dejanje moje drobne zlobe do razumne, mirne, natančne Marine. Zasejem nekaj nemira v njeno urejeno življenje, kot da bi jo brez njenega védenja pripravljala na presenečenja, ki prežijo za vogalom. Od vsega, kar bo sledilo, Marina za zdaj ve le to, da sem prodala stanovanje in da grem na počitnice.

Usedla sem se na posteljni rob in se začela oblačiti. Zaradi novih zdravil čutim slabost v trebuhu in težo v glavi. Naučila sem se živeti z nevidno hobotnico, ki se krčevito oklepa mojega trupa in mi z lovkami ovija ude. To je moj težki desetletni otrok, ki ga ne morem odlepiti s sebe. Zato hodim, spim, mislim s to težo, kot da nikoli ni bilo drugače. Toda zdaj so se začeli tudi novi momenti. Zadnje čase imam nekoliko slabšo prekrvavitev, tako da si nadenem po dva para nogavic in rokavice brez prstov. Mučim se, ko vlečem pulover čez glavo. Spodnji del pižame slečem nazadnje. Ko sem dvignila rit s postelje, sem na rjuhi zagledala neprijetno presenečenje. Moker rdeč madež. Če je bila v tem peklu od telesa, ki se spreminja in propada, kakršnakoli srečna okoliščina, je bilo to prenehanje cikla. Zdaj pa, po več mesecih, ponovno krvavim. Lastni organizem me reprogramira, me navaja na nenehne spremembe. Zajebava, skratka. Hashimotov sindrom je bil od nekdaj zahteven gost, toda prejšnji mesec se mi je stanje poslabšalo.

Našla sem neki star zavitek higienskih vložkov. Razprla sem zeleno vrečko in prilepila tenki list na bombažno dno zguljenih spodnjic, ki sem jih potegnila iz vrečke s starim perilom. Ni mi podobno, da hranim nepotrebne stvari, jaz nisem hrček. So ljudje, ki ničesar ne vržejo stran. Police in vitrine imajo polne predmetov, na katerih se jim nabira prah, toda metanje stran zanje preprosto ni opcija. Nisem ena takšnih. Jaz ne zbiram, jaz se spominjam. Materialni spomini me dušijo, zahtevni so, zavzemajo prostor in vsakdan, terjajo skrb, propadajo, njihov konec je še ena majhna žalost. Spomin je moja disciplina in vsak dan obnavljam svojo zbirko. Mogoče mi zato ob tem odhodu ni tako težko.

Večji del stvari sem že spakirala in pospravila v najeto klet. Moji predali in omare so vzorno prazni. Na mizi samo knjiga, neki krimič, ki ohranja mojo pozornost, in dokumenti. Potni list, zdravstvena kartoteka, recepti za zdravila, ki jih moram dvigniti, poročilo Centra za socialno delo:

 

Starost: 53

Spol: ženski

Zakonski stan: neporočena

Otroci: brez

Starši: niso živi

Izobrazba: srednješolsko izobraževanje, smer ekonomija

Delovni status: brezposelna

Let delovnega staža: 8,2

Let delovnih izkušenj: 32

Odločba komisije: socialna pomoč se ne odobri

 

Marina je nadležna sumničava koza. Sprašuje me, kaj delam sama vse dni. Govori tiho, vendar odrezavo, besedo za besedo. Dobro in dolgo se poznava, gotovo je zaslutila, da se nekaj pomembnega dogaja za njenim hrbtom. Nisem si ji upala povedati resnice, nisem pa se ji znala zlagati. Nočem videti njenega obraza, ko bo dojela, kaj nameravam, ker se bojim, da me ne bi razumela. Odgovorila sem nedoločno: Končujem opravke pred potovanjem. Marina misli, da sem vplačala počitnice, da bi nadoknadila vsaj del tistega, kar sem v življenju zamudila, in da se bom čez tri tedne vrnila kot nova, bolj podobna njej, z motivacijo in na novo odkritim mirom; da se bom vselila v garsonjero, kupljeno s preostankom denarja.

Bolečine se ne bojim več. Ničesar hujšega si ne predstavljam, kot da ostanem budna in nemočna v tej postelji, pred ploščatim zaslonom, pod razpokanim stropom. Boleče vzpenjanje skozi gozdove, boleče mrzlo morje, nahrbtnik na ramenih in kamni pod stopali. Boleče napihnjen trebuh in pljuča in hrbtenica in jezik v ustih, ampak to ni nič, vse to je minljivo. Narava je zame neraziskan planet in sedaj želim stopiti vanjo, kolikor le lahko. Večjih želja nimam.

Moja bulica, zlata svobodica. Če se ne bi pojavila na zaslonu skenerja in napovedala milijarde svojih požrešnih otrok, si mogoče nikoli ne bi upala zapustiti tega starega stanovanja. Pravzaprav nisem prepričana, kako dolgo so že tu, že leta nisem šla na ultrazvok ščitnice. Ko so se začele pojavljati težave, sem se oglasila pri zdravnici, misleč, da potrebujem spremembo terapije, ne bi bilo prvič. Pregled se naroča za nekaj mesecev vnaprej in tako sem pol leta preživela v nevednosti. Mislila sem, da je bolečina v grlu virus, Marina mi nenehno prinaša neke parazite iz zunanjega sveta. Potem sem se srečala z novo diagnozo: anaplastični rak ščitnice. Zdravnica je rekla, da je bilo izgubljenega veliko časa in da se morava hitro odzvati. In sem se odzvala.

Ne verjamem v boga. Verjamem v Marino in temnopoltega moškega v plastičnih natikačih, ki na začetku vasi čaka na prihod ljudi z Zahoda. Njegova prisotnost jim zagotavlja varnost pred drobnimi žeparji in gverilskimi skupinami. Potem jih pelje k lokalnemu vraču, prešteva denar in jih spušča v nizek, temen prostor z ilovnatimi tlemi. Verjamem, da ta človek, suhljat in ujet v lastni vasi, ve, kako si je mogoče nabaviti pištolo. Poskušal bo barantati z mano, ne bo vedel, da sem pripravljena dati vse. Ko ne bom več mogla uživati v vodi in dežju, ko mi bo še oči težko odpreti in narediti požirek čaja, bo vse, kar imam, postalo njegovo.

 

*

 

Prespala sem skoraj ves dan. Včasih me utrujenost položi v posteljo za uro ali dve, včasih to traja dlje. Pa vendar še vedno upoštevam navado, da je nočni počitek glavni, ko se stuširam, zamenjam perilo in si umijem zobe. V posteljo se odpravim šele, ko vidim, da je ugasnjena luč v Marinini spalnici. Zrak diši po dežju. Valovi bodo zalili to mesto, sem se spomnila verzov, in me vrnili nazaj v sanje. Sporočila bom Marini, takoj ko se zdani.

 

 

 

 

 

Kratko zgodbo Srečen konec iz knjige Fibonačijev niz (Partizanska knjiga, 2019) avtorice Jasne Dimitrijević je iz srbščine prevedla Natalija Milovanović v okviru projekta CELA. Prevod pregledala dr. Đurđa Strsoglavec.

O avtorju. Jasna Dimitrijević (1979, Negotin, Srbija), je diplomirala iz književnosti in literarne teorije. Literarno kritiko in prozo objavlja v revijah in zbornikih (Poučak o nizovima, Booksa, Beton, Ulaznica, Zarez, Beležnica, Novi kaos, Arteist, Urbani vračevi). Je ena od organizatork natečaja Biber za najboljšo kratko zgodbo, napisano v bosanščini, hrvaščini, srbščini, albanščini ali makedonščini.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Velika noč

    Primož Sturman

    Oblaki so bili podobni razvlečenim sragam smetane. Za trenutek je vstal, stopil na prehod in se ozrl naokrog. Zagledal jo je tam zadaj, slabih deset vrst za svojim sedežem. Nikoli poprej je ni videl kje drugje, čas sta si delila le v hotelskih sobah. Zazdelo se mu je nenavadno, da je ni zagledal že ob vkrcanju, in vedel je, da ne sme iskati njenega pogleda.

  • Angeli nad Atosom

    Kazimir Kolar

    Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

  • Slovo od hoochie mame

    Tatjana Plevnik

    Pred časom sem obiskovala delavnico kreativnega pisanja, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev s kavo polite tipkovnice. Delavnico je vodil urednik znane revije, »edinega mesečnika v državi, ki mogočno štrli iz neskončnosti slovenskega literarnega vesolja«, kot se je bil sam izrazil.

Izdelava: Pika vejica