Poletje
Katarina Gomboc
Počasi padam v zamolklo jesen.
Ker nisem šla nikamor na morje,
sem si na balkonu napravila posteljo,
nad njo sem raztegnila rožnato platno,
da naju ni motil sij lune,
ko sva ponoči ležala in poslušala zvok motorjev s ceste.
Ker nisva šla z nahrbtnikom po svetu,
sva postavila šotor na travi za hišo,
zbudila sem te vsako jutro ob vzhodu,
ko je sonce napolnilo kraško pokrajino okoli naju.
Na zadnji dan poletja
sva se ob enajstih dopoldne
ljubila v moji sobi,
tiho, da sva lahko poslušala,
če bo kdo začel odklepati vrata,
potem sva si skuhala kosilo
in se pod večer šla kopat
na zaprto Kodeljevo.
Poletje je samo
odsotnost jeseni.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Цудоўны верш! Проста выдатна, Каця!
Дуже дякую, я рада, що тобі подобається 🙂