Volk nekje v meni

Ljubka nosečka bi bila,
pomislim,
ko se gledam v ogledalo
in z rokami božam svoj napeti trebuh.
V njem ni ničesar,
razen majhnega volka,
ki žre vse te otroke,
ki si nekje v mednožju
želijo,
da bi se zgodili.
Ne morejo se.
Mali volk ve,
da
jih ne morem ničesar naučiti
o odrekanju,
o zdravi samopodobi
ali ravnovesju,
tistem življenjskem,
pa tudi mentalnem.
Volk,
ki požira vse te otroke,
ve,
da jim ne morem povedati
ničesar o ljubezni,
ki ni prikrit egoizem,
ničesar o družini,
dobrem počutju
ali pripadanju.
Lahko bi jih naučila kaj o denarju
ali o času,
predvsem to,
kako se ju najlaže zapravi,
toda to je lekcija,
ki jo je bolje preskočiti.
Ničesar jim ne morem povedati o redu
ali doseganju ciljev,
ničesar o tem,
kako v življenju dobiti
moškega,
žensko,
smisel
oziroma tisto,
kar od življenja pač hočeš.
Lahko bi jih naučila kaj o vrednotah,
kako se lepo obnašati
in živeti v skladu z njimi,
toda kako se uskladiti z nečim,
čemur ne veš imena,
je moje vprašanje,
in teh vprašanj je mnogo,
premnogo.
Edino moj mali volk
zna dokončno odgovoriti nanje,
ko hrusta vse te otroke,
saj ve,
da želeti ne pomeni
nikakršne otipljive resnice
ali dejstva,
božati trebuh pa ne tega,
da se bo pod njim kadarkoli kaj premaknilo.
Le kako bi se,
me včasih volk retorično sprašuje,
ko pa je vse,
kar imaš s temi otroki skupnega, le to,
da si bila nekoč eden od njih?

se zareži in tudi naslednjega otroka
– ni.