Prostor

daj, ne zamaščaj me dalje.
predolgo sem te žejna
v visečih komolcih,
Prostor, brezslojnost,
te živim skozi lojnico izložbenih oken,
zvezana
kot negiben ligament
tvoje neznosne beline.

kot otroka me sili v kovinski drget Prostora.
ko sem v tebi, zatekam kot v mami,
kot topel zarodek sekunde pred iztiskom prelitega
mahagonija,
Prostor,

rojena sem bila, da me razklene,
operira, razkoščiči vase.
vlažnost sem, temnenje pred nevihto.
Prostor. še nepremična sem ob brezmejnem betonu
tvojih čeljusti,
kot diadem. ponižna in čista.

ne potiskaj me več v izsuševanje,
Prostor, ne izmikaj se mi.
vem, da si me slišal skozi steno.

kapljala sem ti skozi heliks ušesa
in na stopalu
mi je spal mastif s sluzjo iz nafte.
Prostor.
saj vidiš, da postajam korito, Prostor,
košuta brez pulzije v rjaviščih stegen,
nubijska prst.

kot majhne so nas v vrtcu spraševali, kaj je
Prostor, in takrat se nisem ozirala
v modre tlakovce veter krhajočo pigmentacijo
stavb kako se drizaš med telesi –
človeškimi in nečloveškimi –
in kako smo v tebi kot strašni oluščeni citrusi.

kako sva eno. trebuha
pod dekico.

in zdaj vem. in usta posedujejo
vse to premikanje Prostora, vse
življenje, ki ni ne projektor
ne uta. skrivališče.

živim, da se me skrije
v razkrivanje Prostora.
nihče sem,
kot pod ginekološkim prtom.
raza tkiva na arktikah bombaža.
in čudim se vsemu, podu in moljem,
ogljiku in soncu, ki je kot hrustanec,
mehkota in kadmij.