Nebo, oktober

Tjaša Škorjanc

nekje med danes in včeraj
si iztisnilo jesen.
tesna plutovina dela rožene
elipse iz podbojev zraka in iz tebe
– kakor komposta v zadnjem stadiju –
motni emblemi kisika.
in proizvajaš ga,
neskončno resnobno platno nad mano,
kot skalpel na prekriti ponjavi lasišča.

prvič po mesecih se zavijam v šal.
natikam si ga povsod,
vrat, stebrišča, popkovino,
kot da bi ta revna grbinasta zavesa
zmogla s toploto prehraniti vse –
povrhnjico in ruševino.
nekaj neznosno mojega
je na tej rjaveči srebrnini, s katero obtežuješ
obrabljene prekate mesta.
v izsušenem muljnem okularju
rezke proge grafitnih pastišev,
še temnejša –
ramena in zapestja ljudi.
kot iz oceana v tesnobno kapilaro jim spije ude
tvoj jedki skrivališčni mraz.
kako mirni in temni so.
spokojni kot mehkobne kiparije Prada.

z očmi jih diham in potapljam
svojo težo v
agavina nabrežja njihovega tihožitja.
kako narcisoidno je pomisliti,
da si se danes naredilo
tako temačno posebej zame.
da bi me kot oblegani mrčes posnemalo s poltjo.
moje oči. zaskeljeno jutro,
v katerem sem motna in
razlokana razgibala gležnje in pila kavo.

drugačnega te ne bi prenesla.
ne po včeraj, ko sem ga spoznala,
da sem zdaj znova namesto robne kamenine
tiha, zmrzajoča plazma.
od nekod prihaja dihanje.
odprlo mi je hrbet
v vezenino estuarija.

a nič, kar je živo,
ne zdrsi v svet brez teže, gravitacije.
tako so vrveni udi mojih elektrod
(peščene nogavice),
življenje, zavito v arzenik.

v omočena gnezda oči oteka nekaj
z zrnatostjo kremena.
čas je zmrzal in
namagneteni aerosol v zraku ves
smrdi po smrtni dobi.
le da ne vem, od kod prihaja.
je v želodcu, smrti ali
tujih palicah?
zvenu, ki imitira krinoline?
nisem znala razločiti
kože od železa
in tega si ne znam oprostiti.

glej, po večnosti se mi na težke veke
absorbira žerjavica.
lepa je in žalostna.
kot mantrični atlantik buta
v peščene kekse svojih nasipov.
in ti že veš, zakaj si danes takšno.
tako robidno,
mračno,
tako previjajoče.

O avtorju. Rodila se je v Rogaški Slatini. Študira mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Rada ima Devendro Banharta in mestne avtobuse.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica