Ko si star skoraj trideset

in imaš za sabo nerazrešene travme iz otroštva
in nekaj (nesrečnih) ljubezni preveč
(3)
in precej pričakovanj,
ki se nikoli ne uresničijo
(Hollywood, Romeo in Julija ipd.),
nehaš verjeti v zaljubljenost
in namesto tega začneš verjeti v ljubezen;
to je
v spoštovanje,
v korektnost,
v usklajene vrednote
in življenjske cilje,
v rast v skupno smer,
v doma skuhane večerje,
v kredite
ali malce boljšem primeru poroke,
predvsem pa v projekte.
Skupne.
Verjeti začneš,
da je to dovolj,
saj če ni,
si nezrel
in še nisi zares prebolel,
toda nekoč je treba preboleti,
pravijo,
nekoč se je treba ustaliti,
pravijo,
se zavestno odločiti,
pravijo,
ne za to, kar te bo najbolj osrečilo,
ampak za to, kar ti bo najmanj škodovalo.
Ko enkrat sprejmeš to
in si star skoraj trideset,
se lahko začneš ukvarjati s pomembnimi vprašanji.
Kje se bosta dobila
in kako pogosto,
ali bosta imela otroke
ali pse
ali mačke,
bosta živela skupaj
ali narazen,
kolikokrat se bosta ljubila
(in kolikokrat fukala),
kakšne bodo ploščice v kopalnici
in ali bo v kuhinji otok,
kakšna bo barva stene
in koliko polic bosta potrebovala za knjige,
predvsem pa
kako velik bo kredit
za vse to
in ali bosta zmogla
plačati vse obresti,
ki pridejo z njim.