Ali lahko

slišiš
svoje dihanje. Mi lahko
pomagaš. Ali
slišiš muho. Ali

slišiš drevo. Ne,
ne mislim vetra,
mislim na dihanje
drevesa prek

skorje. Nam lahko, rečejo trave,
prosim prisluhneš. Ali lahko slišimo, kako slišiš
kapljice vode na

nas, gibke &
tako obtežene s svetlobo, da krivijo
vrhove leč. Lahko

slišiš to iz-

hlapevanje. Lahko
neprestano
blagoslavljaš, še kar ne
razmišljaš, spomni

se

lastnega

dihanja & vsega,
kar rase – pušča sok korenin, sonce,
ki žene rožo …
Če se pomakneš semkaj,

boš videl, da lahko slišiš
prst, kako diha,
in v njej, v prizadevanju, da bi se prebil skoznjo,
črva,

in vsak njen obrat,
ko jo črv rahlja, slišiš &
kako diha v njej
črv, slišiš. Če se pomakneš semkaj,

boš slišal, kako zemlja živi
naprej brez tebe –
ko te ne bo
več

tu, ko ne boš

več dihal. Riba,
voda, pesek,
iglica borovca. To, tukaj. Slišiš,
kako diha,

ko se obrača,
in kako se zdaj v njej obrača
prizadevanje
tega črva.

Prevedla Veronika Dintinjana
Iz pesniške zbirke To 2040. Copyright © 2023 Jorie Graham. Uporabljeno z dovoljenjem The Permissions Company, LLC v imenu Copper Canyon Press, coppercanyonpress.org.