Naivna sodobna pesem (na škrniclju)

Nejc Rožman Ivančič

Delo je moja etika,
umetnost je moja religija,
pravi Srečko.
Amen. Podpišem.
Moja religija je Literatura.
Z veliko.
Toda poezija, in to sodobna –
lepo vas prosim …

Ko poezija postane modna muha,
bi bilo najbrž najbolje umolkniti.

Ali pa se postaviti pod žaromete.
Navsezadnje se živi samo enkrat.
In luč ne sije vedno nate.

Okej, zdaj pa delat.
»A za tle al za s sabo?«

O avtorju. Nejc Rožman Ivančič (Brežice, 1984), premlad, da bi bil star, in prestar, da bi bil mlad (prosto po Beigbederu), doštudiral predbolonjsko, parazitski javni delavec, skriboman, malomeščanski filister z boemskimi tendencami, ljubitelj klasike in avantgarde, obseden s teatrom, filmi in beležnicami, karakterno dionizičen, zmerno do pretežno muhast, srborit nergač, komolčarski in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • nemo pravi:

    Človek si paradoksalno zaželi, da bi bila poezija še bolj marginalna, še bolj revna, ekonomsko nevidna, da bi izgubila še tisti buržujski status in prestiž, ki se je začuda še drži in kakor vešče privlači posameznike obeh spolov željne kdo-ve-česa, ki razen svoje povprečne tehnike, povprečnega uvida v človeško čutenje in mišljenje, povprečne pameti in povrečnega duha nimajo kaj dosti dodati k poeziji ali literaturi z malo začetnico. Človek si zaželi, da bi – popolnoma zapuščena in razdedinjena – ostala tistim, ki jim je pisanje enako kot dihanje, ki jim nekaj verzov vsakodnevno rešuje prisebnost in včasih, na kak siv dan, tudi življenje. Dane Zajc je nekoč nekje napisal, da poezije nihče ne potrebuje, da poezija ničemur ne služi. Premislite! Je zgornja pesem neke vrste ciničen komentar? Ali je intelektualno razkazovanje, premeteno prilizovanje z velikim P? Ali pa morda celo pljunek na naivnost citirane maksime? Ali zgolj znak časa? Nič od tega? Morda zares le pamflet, ki je privzel obliko pesmi. Dobrodošel, pamflet! Pa še kdo loči, med pamfletom in pesmijo? Morda sta eno in isto? Kaj sploh je poezija? Kaj je umetnost? Nekdo vidi pisoar kot komentar umetnosti, pronicljivo filozofsko razpravo, nekdo drug kopalniško opremo, ki so jo zaradi premišljeno načrtovanega škandala odložili v galeriji. Ah, vedno to oko opazovalca! O okusih pa se ne razpravlja. Da se lažje dela megla, da se v megli lažje dela kariera? Ne tako cinično, prosim, no! Zgoraj je resen, tehten opis stanja stvari. Toda pozicija izjavljanja ga postavlja na laž. Naivec, ki komentira lastno naivnost. Krečan! V isti sapi prikima in odkima. Ženialno! In Srečko? Delo je je moja etika? Ne marketing? Ne uzura? Srečko je rekvizit. Kozolci komolci. Komolci kozolci. Za tle ali za s sabo? Škrnicelj škrnicljasti. Priškrnjen. Papir vse prenese. Včasih ga tudi odnese, tako kot tisto plastično vrečko iz Lepote po ameriško. Pihajte, otroci, pihajte! Lepo! Čudovito! Čestitke avtorju!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi za zločince

    Tomaž Rode

    Obleci svojo novo pelerino. Jebeš oblike. Vsi smo angelčki; majhni, modri, plastični.

  • Do tu sega gozd

    Tom Veber

    Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don’t do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

  • Recipročna vrednost bivanja

    Eva Ule

    Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

Izdelava: Pika vejica