svarilo

Nejc Rožman Ivančič

v nočeh ko se pot ti cedi na rjuhe
se v sanjah lotevajo črni te vrani
drobovje ti gnije nanj legajo muhe
in črvi redijo se ti med možgani

in lepke so sanje ki vest jih pretaka
in zenice begajo v gorkem vrvenju
in z žolčem prelita je celica vsaka
in žile ti pokajo v srčnem bobnenju

se v pljuča zarivajo rebra pod silo
pritiska na prsi te krivda bremena
zareže te v vrat kot sekira ognjena
svarilo ki te bo naposled ubilo

O avtorju. Nejc Rožman Ivančič (Brežice, 1984), premlad, da bi bil star, in prestar, da bi bil mlad (prosto po Beigbederu), doštudiral predbolonjsko, parazitski javni delavec, skriboman, malomeščanski filister z boemskimi tendencami, ljubitelj klasike in avantgarde, obseden s teatrom, filmi in beležnicami, karakterno dionizičen, zmerno do pretežno muhast, srborit nergač, komolčarski in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi za zločince

    Tomaž Rode

    Obleci svojo novo pelerino. Jebeš oblike. Vsi smo angelčki; majhni, modri, plastični.

  • Do tu sega gozd

    Tom Veber

    Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don’t do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

  • Recipročna vrednost bivanja

    Eva Ule

    Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

Izdelava: Pika vejica