* * *
Barbara Jurša
Brez kape si pomladni dan,
greš med breze, kristalni veter
je na potki, zaviti v skorjast sneg.
Skoz in skoz si nedoločen od dotikov.
Tvoje srce bije kot jazzist z odprtimi očmi.
Tvoje roke se valijo po zraku,
se valijo na sonce, pod odejo tanke volne.
Jezik se mi je zalepil na nebo. Jezik mi je pokazal jezik.
Čisto mehko. Kot jazzisti, ki se s čeli naslonijo
na zrak. Jazzisti, ki ne štejejo in se zato ne uštejejo.
Gledaš prazno v rorschach v šalci,
v površino krmežljavega dneva.
Zaljubljeni smo v zrak, vsi po vrsti,
en za drugim, en za drugo, ena za drugo,
eden v drugega, zlatolase breze, zlatolasi sneg,
skandinavski potomci, mežikajoči pod skrilom sonca.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Vitalno!
ah, to sem pa šele zdajle odkrila. lepo, igrivo.