Mrhovinar proti galebjemu mladiču

Roman krajšega formata Mrhovinarji starega sveta izpod peresa Tee Tulić je kljub umeščenosti v sodobnost v temelju roman o preteklosti. Vsakdan osrednjih literarnih oseb – pripovedovalke in njenega očeta – se zdi ujet v spomine, utesnjen zaradi kopičenja predmetov kot načina arhiviranja preteklosti ter obkoljen s prisotnostjo tistih, ki jih ni več med živimi. Gre za avtoričin drugi roman in prvega, ki ga lahko beremo v slovenščini.

Roman, členjen na kratka poglavja, skozi oči neimenovane pripovedovalke prikazuje njeno življenje z očetom v obmorskem mestu v hrvaškem Kvarnerju. Dogajanje je umeščeno v postjugoslovanski, postkoronski in, kar je najpomembnejše, »posmrtni« čas. Eno osrednjih težišč romana je namreč spomin na dve preminuli osebi iz življenja glavnih likov: Bugo, pripovedovalkino mater, in Volgo, njeno prijateljico. V svet, ki se vse hitreje spreminja, avtorica postavi dva posameznika, ki sta obstala v preteklosti, skupaj z ljudmi, ki so jo nekoč naseljevali. Bralke se tako znajdemo nekje med svetovoma živih in mrtvih, med sanjami o tem, kar bi lahko bilo, in spomini na tisto, kar je že minilo.

Takoj po uvodnem odstavku, ki že nakaže vladavino mrtvih v življenju očeta in njegove hčere, pripovedovalka z bralko deli enega svojih prvih spominov. V njem je njena mati še živa, vendar se hkrati zdi živa tudi pozneje, v pripovedni sedanjosti. Tako Buga kot Volga se v romanu namreč odzivata tudi po smrti – imata replike, pomisleke in opazke, ki jih avtorica v pripoved vnaša prek pripovedovalkine domišljije in sanj. Da bi bralka jasno razločila med živimi in neživimi liki, je sprva potrebne nekaj več pozornosti, saj je pisateljičin slog izjemno subtilen in mestoma zabrisuje mejo med resničnim in izmišljenim.

Jezik romana zaznamuje izrazita figurativnost: avtorica pripoveduje s prispodobami, primerjavami, metaforami in aluzijami, ki se vpenjajo v fragmentarno zgradbo romana. Pripoved se ne razvija linearno, temveč prek kopičenja pripovedno-izpovednih drobcev, ki se med seboj asociativno povezujejo in plastijo tako znotraj posamičnih poglavij kot na ravni romana. A fragmentarnost nikoli ne ogrozi sledljivosti pripovedi. Zaradi odsotnosti zapletene fabule in osredotočenosti romana na popisovanje trenutnega stanja, v katerem se znajdeta protagonista, metaforičnost in fragmentarnost delujeta povsem nemoteče. Fragmente med seboj povezuje enoten ton, ki hkrati osmišlja njihovo liričnost in je nežen ter melanholičen, mestoma pa ga dopolnjujejo posmehljivi, ironični in celo kritični podtoni.

Ena bolje razvitih tematskih linij v romanu je kritika gentrifikacije. Mesto, v katerem pripovedovalka živi že od otroštva, se zaradi množičnega turizma vse hitreje spreminja, medtem ko postaja življenje v njem vse bolj brezosebno, umazano in za domačine utesnjujoče. V poglavju »Ljudje, ki ostajajo v centru mesta« avtorica zapiše: »Če je senca križarke prisotna dlje, pod njo poginja morsko rastlinje. Če je senca križarke prisotna dlje, se mesto zgrbi. Ljudje, ki ostajajo v centru mesta, se tiho upirajo. Do konca ostajajo meščani, dokler jih turisti ne pojedo s penico, posteljico in črno rižoto.«

Pripovedovalka mesto vse manj čuti kot svoj dom, še posebej po smrti Buge in Volge; vse pogosteje razmišlja o življenju drugje. Stanovanje, v katerem živi z očetom, pa je zanjo že od otroštva vir sramu in utesnjenosti, obenem jo tudi izolira – zdi se ji premalo prostorno in tako preveč intimno, da bi vanj pripeljala koga novega. To razkriva, kako družbeni status vpliva na socialno življenje in medosebne odnose, hkrati pa pojasnjuje tudi pasivnost obeh glavnih likov, ki ne zmoreta izplavati iz ustaljenega načina življenja. Zdita se malodane vdana v usodo. Ob tem pa je jasno poudarjeno, da je nov začetek, premik v prihodnost skupaj s preostankom sveta, privilegij, ki si ga kot pripadnika nižjega sloja, ki se preživljata predvsem z ribolovom, ne moreta privoščiti.

V romanu se stopnjuje občutek, da se je svet že premaknil naprej brez njiju, še posebej ko pripovedovalka opaža, da je oče začel postopoma ugašati. Spopada se z alkoholizmom, potrebuje uspavalne tablete, hudo mu zatekajo noge. Nekega dne je na vhodnih vratih njihove hiše celo izobešena fotografija pogrešanega moškega, ki je nadvse podoben njemu. Zlasti prepričljiv je simbol zemlje, ki jo oče vse pogosteje voha, celo takrat, ko sta na barki sredi zaliva. Če se na morju zaradi pomanjkanja prostora v stanovanju počutita najbolj živa in najbolj doma, si vonj prsti lahko razlagamo kot slutnjo smrti. Pripovedovalka se sprašuje, »ali sva se naveličala morja in si poželela zemlje v čevljih in dlaneh.« Nekega dne na barki pride do hujšega incidenta, povezanega z očetovim psihičnim stanjem, zaradi katerega se pripovedovalka odloči, da bo barko prodala.

Njuna barka nosi ime Kalinka, vzdevek, s katerim je oče v pripovedovalkinem otroštvu nagovarjal njo, kadar je jokala. Zato je odločitev, da jo proda, eden najmočnejših preobratov v romanu: prodaja barke, ki predstavlja osrednji del njune skupne preteklosti od smrti Buge, postane napoved prekinitve te vezi. Pripovedovalka se ob očetovem pešanju vse bolj zaveda, da skupaj z njim izgublja tudi stik z lastno preteklostjo. Prodaja barke tako pomeni boleč korak stran od sveta, ki ga je doslej določala njena navezanost na očeta, predmete in spomine.

Po incidentu na barki mora oče ostati v bolnišnici, pripovedovalko pa spremljamo, ko se po obisku pri njem vrne domov. Tam jo v škatli čaka galebji mladič, ki ga je našla na ulici. Če sta bila oče in hči do tega trenutka tesno povezana z mrhovinarji, ki krožijo nad zalivom in se prehranjujejo z ostanki mrtvih, galebji mladič predstavlja ravno nasprotno, s tem pa je znamenje novega začetka, četudi glavna junakinja nanj še ni povsem pripravljena. V zadnjem poglavju beremo: »V njegova usta mi uspe poriniti dva trakca. Že zdaj ga vidim kot odraslega, ki golta nekaj, v čemer še utripa srce, in se mi obrne želodec.«

Mrhovinarji starega sveta prepričajo predvsem z izrazno izpiljenostjo in pozornostjo do podrobnosti. Njihova jasna, a nikoli poenostavljena metaforika – od zemlje in morja do predmetov, barke in ptic – podobam postopoma daje vse globlji pomen. Subtilna metaforična govorica branje upočasni, kot bi bil roman sam tih upor zoper svet, ki se vrti vse hitreje in v katerem za spomin, žalovanje in predelovanje preteklosti zmanjkuje prostora. Posebej dovršena je karakterizacija glavnih likov in njunega odnosa: pripovedovalka in njen oče pred nami zaživita kot plastična in poistovetljiva lika, ne le vsak zase, temveč predvsem skozi medsebojne napetosti, ki so posledica skrbi, nemoči in strahu pred izgubo. Tulić tako iz fragmentov spomina in neidealiziranih vsakdanjih prizorov ustvari žalostinko o preteklosti, ki pa se hkrati zaveda tako nujnosti premika naprej kot tudi njegove cene.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.