Pašnik

Že od rane mladosti je tvoja najljubša barva bela,

izmed vseh odtenkov si izbrala odsotnost,

in kot sonce pobeli sneg, si z leti drugo za drugo belila packe,

s katerimi si venčala stene svoje in ostalih sob,

ko še nisi vedela, da je ravno odsotnost najbolj domača

in da je za obstoj barve potreben medij,

da barvo omeji.

Tako tudi najraje upodabljaš zvončke,

ki razparajo snežno odejo,

z zeleno ločijo belino na belino sveta in belino cveta,

ki je bel kot nebo,

če bi bilo nebo bolj svetlo ali le list papirja,

ki še čaka na risbo.

***

Že od začetka rad preganjam golobe, tako se počutim, kakor da razženem

oblačke, ki napovedujejo dež, me je posredno naučil prepoznati tatijev

cimer se je poročil, se odselil in začel nositi

obleke na koncu pristanejo na tvojih ramenih, draga

Zemlja se bo vrtela tudi po golobih, in koga bom tedaj

preganjal bom dežne kaplje in poskrbel, da ta košček prsti ostane

suh in razpokan kruh konča v sosedinem kokošnjaku, zajčnika več

nimamo praznih kletk, ker so golobi pobegnili, ampak ker si golobe

pregnala boš oblake, ker boš to storila naglo, boš ostala mokra kakor

Zemlja premore življenje, ker rojeva, zaradi magnetnega polja in debele

atmosfere mi nikoli niso predstavili kot zimskega plašča, ki ga nočeš

odnesti v Karitasov

zabojnik izpraznijo ob sobotah, pod budnim spremstvom

golobic in golobov ne

razločim.