LUD Literatura

Dal bi ti svoje ime

Filip Draženović

Ta pesem diši po
rožmarinu, sivki
in potu,
dehti po pronicanju togotnosti.
Kaj počnejo tvoja usta?
Naježen jezik liže liste lovorja.
Je krhkost vidna že od daleč?
Ni nobene skrivnosti,
nobenega izziva,
samo sem.
In to ne zadošča?
Tvoje je poželenje,
moj strah, ki se zažira v želodec,
prekratka študija
in razgledi,
ki si jih izpustil.

 

***

Kvartet umetniških srečanj

 

Metafizika uhaja skozi rebra,
misel ne more mimo mrtve stene.
Groteskno bitje, ki si nalaga breme,
ko miži v Komiži.
Ne, tudi tedaj in tam ga sanje
ne obiščejo,
tudi za zaprtimi očmi jih ni.
Možgani oviti v gluho sobo,
celotno telo pa diha in posluša
izpoved v etru radijskega programa
na morskih valovih,
upanje v vetru.

 

***

 

Ko greš v najtanjše,
govoriš najglasnejše puhlice,
nedeljske rezultate,
da ne izdaš igre,
ker aojdov nihče več ne posluša,
njihov glas zamira ob oljkah.
Se spomniš, ko je kres gorel
ob začetku poletja?
Da bi dal trpljenju prizorišče,
da bi Gospodarju omogočil, da bere
z ustnic kričanje tišine,
ker drugače ne more prisluhniti.
Po tistem večeru so le redke
stvari ostale mistične,
hrošč puščavnik,
nekaj redkih ptic
in ogledalo, ki ti ne želi dati podobe.

 

***

 

Povsem običajna noč
vodi v povsem neobičajno jutro.
Nobenih fantastičnih dogodkov,
pet besed in nemo ihtenje.
Čeprav hitro hodim,
imam težave z zapuščanjem
nekaterih krajev,
ko poskušam sprejeti sebe.
Na trgu menjam svojo kožo,
brez odgovora,
brez razloga.
Na njej je vtetovirano Scientia potentia est,
in jaz se smejim,
pisati bi moralo Dulce scientia inexpertis.

 

***

 

Trda zemlja sem,
nihče me ne more prerahljati.
Španski bezeg sem,
a ne bom cvetel,
tudi če general pride mimo.
Magnolija sem,
a me sneg ne bo ubil.
Limonska trava sem,
pozimi me strižejo
in odnašajo na toplo.
Vrtnica sem,
med tlakovce prerivam svoje korenine.
Koromač sem,
sadijo me,
a nihče me ne želi jesti.
Semenski paradižnik sem,
obljubljam odlično letino.
Potem pa pride sonce,
potem pa pride avgust,
in vse obljube se posušijo.
In ovenijo.
Jeseni me izruvajo,
zimo čakam na kompostu.

O avtorju. Filip Draženović (1994) je večni doktorski študent, ki se ubada z mrkimi baročnimi velikaši, rad teče (kot je zapisal Esad Babačić: »Ko tečeš se nikdar ne predaš,/ ko znaš teči, delaš samomor.«), kolesari, med vikendi pohajkuje po hribih z najboljšimi prijatelji, preveč bere in občasno tudi preveč napiše.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Veter nas bo odnesel naprej

    Sara Stadler

    Sanjala sem, da sem jokala polovico / sanj, drugo polovico sem se pa smejala.

  • Punce morajo jesti

    Ana J. Špiletič

    neki bo že šlo / ali pa tudi ne no

  • Tri pesmi

    Matej Igličar

    vsaka kava slaba diagnoza / vsak pogovor rekviem

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.