Pesmi ulovijo neizrečeno in spregovorijo namesto grobov

Aleš Mustar, pesnik in prevajalec, v svoji četrti zbirki Nad rušo odpira nenavadno, a presenetljivo zgovorno perspektivo: svet bere skozi pokopališča. Namesto po mestnem vrvežu se pesmi sprehajajo med nagrobniki, imeni, datumi in tišino, ki jih obdaja, a ni nikoli povsem nema. Ob izidu zbirke sva se pogovarjala o grobovih kot »živi enciklopediji«, o potovanjih, ki vodijo od Balkana do Anglije, ter o tem, kako se v soočenju z minljivostjo razkrivajo zgodovina, družba in življenje samo.

Zbirka Nad rušo se bere kot nekakšen nekrolog sveta. Potovanja po pokopališčih od Balkana do Londona niso le turistična ali nostalgična, ampak delujejo kot metoda branja zgodovine skozi tisto, kar je ostalo pod zemljo. Kako se v vašem pesniškem procesu spremeni pogled na mesto, ko ga ne opazujete skozi utrip ulic, temveč skozi tišino njegovih grobov?

Pokopališča, tržnice in sprehajališča so vedno zrcalo kraja. Na potovanjih praviloma raje kot v muzej ali galerijo zavijem na tržnico, v krčmo, bar, kjer opazujem tamkajšnje ljudi, vedno se odmikam od glavnih ulic, da bi spoznal avtentično življenje tamkajšnjega prebivalstva, in če le ni preveč odročno, vedno obiščem tudi pokopališče, ki o njegovih prebivalcih pove veliko, na njem je zabeležena celotna zgodovina, nagrobnik je mnogokrat osebna izkaznica tistega, ki se nahaja pod rušo. Takoj boste tudi izvedeli, ali se je kje zgodila naravna katastrofa ali vojna, katere vere je prebivalstvo, pravzaprav čisto vse. Pokopališča so praviloma kraj za umiritev, kontemplacijo, in to lahko pesniku dobro služi, vendar ni vedno tako, včasih zna biti tudi precej bučno, ni vedno samo tišina. V nekaterih državah, kjer ni toliko žarnih pokopov in mrliče še vedno pokopavajo v krstah, vas danes lahko zmoti ropot bagrov, kar sem izkusil v Bukarešti, poklic grobarja z lopato počasi izginja. Zagotovo pokopališče pesniku opazovalcu ponudi drugačno perspektivo, je kraj, na katerem se moraš hočeš nočeš soočiti tudi z minljivostjo.

Je nastanek zbirke spodbudilo kakšno posebno pokopališče ali izkušnja, povezana z njim? Od kod navdušenje nad grobovi?

Bilo je čisto naključje, kot mnogo drugih stvari v mojem življenju. Med potovanjem po Angliji sem v vzhodnem Londonu obiskal pokopališče nonkonformistov, kjer sta pokopana Daniel Defoe in William Blake, in rodila se je prva pesem. Takrat še pomislil nisem, da bodo grobovi tematika celotne zbirke. Čez nekaj dni sem obiskal prijateljico iz Yorkshira, ki živi v mestecu v bližini pokopališča, kjer je pokopana Sylvia Plath, odpeljala me je na njen grob, rekoč, da v tistih krajih ni veliko znamenitosti. Priimek Hughes je bil prečrtan, na grobu so bili številni predmeti, ki so jih prinesli njeni oboževalci. In takrat se mi je utrnila ideja. V življenju nikoli nisem maral pogrebov, zelo težko gledam ljudi, ki trpijo zaradi izgube svojca, na pokopališču pa je drugače. Že kot najstnik sem rad hodil na Navje. Od nekdaj pa me jezijo tekmovanja na pokopališčih ob dnevu mrtvih, kdo bo prižgal več sveč in kdo prinesel večjo ikebano, čeprav je zadnje čase okoljevarstvena ozaveščenost vse večja in se tudi te navade opuščajo. Zelo sem bil navezan na svojega dedka, pa kljub temu nisem reden obiskovalec njegovega groba, zagotovo ga ne obiščem prvega novembra, pa tudi ne vsakič, ko se peljem mimo pokopališča, ampak ko to začutim. Težko bi rekel, da gre pri meni za navdušenje nad grobovi, temu bi prej rekel zanimanje, pokopališča so živa enciklopedija, ki jo moraš prelistati, so neizbežen del življenja in slej ko prej se vsakdo sreča z njimi na tak ali drugačen način.

Zbirka se začne doma, »na rodni ruši«, in se potem razpira navzven. Kdaj ste začutili, da ne pišete več le o posameznih pokopališčih, ampak o širšem zemljevidu? Je bila ta širitev prostora nujna, da ste se lahko z distance vrnili k vprašanju lastnih korenin in končnosti?

Kot rečeno se je pravzaprav vse začelo v Angliji, vendar je bilo treba zbirko urediti po sklopih in zemljepisna ureditev se mi je zdela najprimernejša. Ko sem pisal zbirko, sem namensko »na rodni ruši« obiskal kar nekaj pokopališč in odprla so se mi nova obzorja, o katerih spregovorim v svojih pesmih, odkril sem stvari, ki jih sicer nikoli ne bi. Po duši sem nomad, veliko potujem, zato širši zemljevid sploh ni bil vprašanje, je pa v času, ko je nastajala zbirka, obisk pokopališča postal »obveza«, in kadar sem potoval z družino, je znal biti tudi »nadloga«. Vsaka druga kultura na smrt gleda malo ali zelo drugače od naše. Z vsakim obiskom novega pokopališča se je spremenilo tudi moje doživljanje smrti, najverjetneje so obiski pokopališč podzavestno vplivali na moje soočenje z lastno minljivostjo. Rekel bi, da so mi grobovi usojeni, prvič v življenju sem se prijavil na razpis za rezidenčno štipendijo mreže Traduki v sodelovanju s splitskim Kursom. Za izhodišče sem vzel preseljeno splitsko pokopališče Sustipan in bil izbran. Tam sem zbirko končal, izpilil in kar veliko časa presedel na nekdanjem pokopališču s prekrasnim razgledom in nepozabnim sončnim zahodom.

Naslov zbirke sugerira pozicijo tistega, ki še stoji, ki še gleda navzdol. Toda: ali se med pisanjem teh pesmi meja med tistim nad in tistim pod zamegli?

Rekel bi, da sugerira pozicijo tistega, ki je še vedno tu, zgoraj, ne pod rušo, temveč med živimi, naslov je protipomenka frazema »pod rušo«. Nekajkrat se mi je res zgodilo, da sem na pokopališču občutil brezčasje, morda spokoj, neskončno lepoto in pomislil, da bi tako nekako moralo izgledati onstranstvo. Večina pokopališč ni temačnih, ravno nasprotno, veliko je cvetja, zelenja, ptičjega petja … Obmorska mesta imajo nagrobnike iz belega kamna, sliši se petje škržatov. O zameglitvi meje sem spregovoril v pesmih »Brač – Pučišća« in »Riga«, tam sem res občutil, da sem za trenutek stopil v drug svet.

V pesmih o Mirnu ali judovskem pokopališču v Rožni dolini izpostavljate, kako ideologije in državne meje posegajo celo v prostor smrti. Se vam zdi, da se odnos do mrtvih neposredno zrcali v našem odnosu do živih?

Seveda. Politika, religija, tradicija vedno posegajo v odnos do mrtvih. V preteklosti so pri nas samomorilce in nekrščene mrtvorojene otroke pokopavali ločeno od drugih, v neposvečeno zemljo. Danes se odnos do otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po njej, spreminja, na Žalah njihov pepel raztrosijo v Parku zvončkov. Tekom zgodovine so zaradi ideologij življenje izgubile množice ljudi in nič kaj drugače ni niti danes. Zagotovo so žrtve množičnih pobojev pokopane drugače kot ljudje, okoli katerih se je spletel določen kult osebnosti. Ko neki politični režim mine, tudi grobove njegovih veljakov prekrije trava, grobovi novih veljakov pa zažarijo. Kakor je človek obravnavan za časa življenja, je tudi po smrti. Pokopališča so zrcalo družbe v vseh pogledih, tam srečate enako družbeno razcepljenost kot pri živih.

Opisujete elektronske in celo solarne sveče, »zadnje pokopališke trende« in digitalne zemljevide grobov. Je v teh modernih načinih žalovanja sploh še prostor za intimno tišino? Kaj pa v pesmi?

Intimno tišino in čas za žalovanje si moraš vzeti, najdeš ju po koncu pogreba, ko vsi odidejo, ali če se na pokopališče ne odpraviš ob dnevu mrtvih. Globalizacija ima dolge prste. Povsod po svetu najdete iste verige trgovin, restavracij, na pokopališčih ni nič drugače. Zadnji trend so poslikani kamenčki, ki jih danes najdeš vsepovsod. Če so na pravoslavna pokopališča v preteklosti prinašali hrano in pijačo, stvari, ki jih je pokojnik imel rad, in prižigali samo tanke sveče iz čebeljega voska, danes ta običaj počasi izginja, sveče z Zahoda so prodrle tudi tja, za vsem tem pa stoji trgovina. V preteklosti je bilo ob smrti veliko več obredja. Moji starši prihajajo s podeželja, nekdaj so mrliči ležali doma, zvečer so vaščani hodili bedet, postregli so jim s hrano in pijačo in neredko so pozno ponoči začeli zbijati šale, izmenjavala sta se jok in smeh, življenje in smrt, ti običaji so svojce pripravili na tisto, kar je sledilo. Danes je vse hitro, pogrebna služba uredi vse, prižgeš lahko virtualno svečo, v soočenje z izgubo si nekako pahnjen, ni časa, da bi se pripravil. Ko me vprašate o pesmi, je v njej prostor za prav vse, pesem je druga dimenzija.

Zbirka kljub tematiki ni zgolj mračna. Raba črnega humorja in ironije, kot jo beremo v pesmi Alešu Hadalinu, deluje celo osvobajajoče. Se vam zdi, da je smeh na robu groba edini preostali način, da se soočimo z absurdom končnosti, ne da bi pri tem zapadli nihilizmu? Je humor tudi način, da pesem zadiha, ali način, da se izogne patosu?

Smrt je del življenja oziroma njegov konec, za mnoge začetek novega življenja. Humor je nepogrešljiv del mene in posledično tudi moje poezije, in drži, da veliko mojih pesmi na ta način zadiha, in kadar je le mogoče, se ga poslužim. V zbirki je veliko humornih, pa tudi zelo »resnih« pesmi. Če nekaj tragičnega opišeš nerazčustvovano, brez patetične navlake, ne gre za mračnost, ampak čisto tragiko. Pesem »Pokopališče Stadion«, na primer, je spomin in opomin na grozodejstva v Sarajevu, enako velja za pesem »Ado«. Aleš je odšel nepričakovano, njegova smrt je prekinila ritual najinih rednih srečanj in v mojem življenju je zazevala praznina. Seveda je naprej prišla žalost, tudi humor je za nekaj časa izostal, in v takšnih trenutkih nikoli ne pišem. Ko pa se je humor vrnil, sem se odločil na njegov grob odnesti kičasto svečo, za hec, potem sem se usedel za najino najljubšo mizo v baru, si doma zavrtel njegovo glasbo in napisal pesem. Vedno ostanejo lepi spomini, ki preženejo temo smrti, v njej ne vidim nihilizma. Živ dokaz, da pokopališče ni morbiden kraj, je Veselo pokopališče v Săpânți, kjer najdete barvite lesene križe z duhovitimi napisi o pokojniku, ko hodite med grobovi, je na ustnicah ves čas nasmešek.

Večkrat pa se pojavi tudi moment samoironije, recimo ko se primerjate s Hamletom ali ko dvomite o lastni pesniški vlogi. Kako pomembno se vam zdi, da pesem spodnese tudi lastno pozicijo izrekanja?

Brez samoironije je posmehovanje drugim težko opravičljivo. Vse težave v življenju poskušam rešiti s humorjem. Če se ne znaš pošaliti na svoj račun, se ti tudi na račun drugih ni treba. Samoironija je odrešilna in ti daje alibi, da kdaj pa kdaj na koga ali kaj pokažeš s prstom. Moja želja je poezijo in pesnika sneti s piedestala, ju približati ljudem, zato v pesmi vnašam humor, samoironija pa je njegova višja stopnja, verjamem, da takšna poezija bralca pritegne, saj ruši mite o vzvišenem pesniku.

Vaš verz je pogosto zadržan, skoraj prozen, brez izrazite metaforike, nato pa ga na koncu preseka nenaden premik ali obrat. Kako gradite ta prelom? Nastane že v prvem zapisu ali ob vračanju k zapisanim idejam in verzom?

Želim pisati jasno, razumljivo poezijo, ki nagovarja slehernega bralca. Na svetu se ves čas dogaja nešteto stvari, ki so tako navdihujoče, da jih lahko preprosto samo zapišeš. Resničnost »pregnetem«, seveda pri tem tvegam, da bi zdrsnil v banalnost, zato v pesem vnesem zasuk, kar se lahko zgodi že pri prvem zapisu, praviloma pa ne, večinoma je to sad precejšnjega »piljenja« pesmi, postopek, ki zahteva kar nekaj časa.

V pesmi o Iulii Hașdeu zapišete, da pesnik nikoli ne umre. Drugod pa se zdi, da literarni velikani ostajajo skoraj neopaženi. Kako sami razmišljate o tej napetosti med idejo literarne nesmrtnosti in izkušnjo pozabe?

Bolj točno rečeno: ne umrejo njegova dela in z njimi tudi ne pesnik. Ne bi rekel, da literarni velikani ostajajo neopaženi. Pesniki nemalokrat pretiravamo. Pri nas so grobovi literatov lepo obiskani in negovani, v Londonu so razen nonkonformistov velikani njihove književnosti pokopani v Pesniškem kotičku v Westminstrski opatiji. Roko na srce bi bil raje pokopan kot nonkonformist. Izmed grobov, ki sem jih obiskal, je bil zaraščen samo grob Sylvie Plath, vendar je tudi ta obiskan, saj je bilo nanj prinesenih veliko predmetov. Mislim, da kanon ne bo pozabljen, za to bodo poskrbele šole, zagotovo je teže današnji pišoči generaciji, še posebej pesnikom, ne toliko prozaistom, in tistim, ki prihajajo za nami. Poezija se težko prebije na police knjigarn in knjižnic, kaj šele domov, po drugi strani pa danes obstaja splet, kjer so prispevki trajnejši in dostopnejši, zato nisem črnogled.

Ob tematiziranju smrti se nenehno vrača vprašanje, kaj sploh ostane: nagrobnik, ime, zgodba, morda le občutek. Kaj je po vašem tisto, kar lahko ohrani pesem, česar grob ne more?

Pogosto sta pesem in grob povezana, na nagrobnikih namreč velikokrat najdete verze, in mislim, da se prav na njih verz lahko najdlje ohrani, tudi ob naravnih katastrofah. Pesmi v zbirki Nad rušo ulovijo neizrečeno, spregovorijo namesto grobov in pokopališč, to je tisto, kar v moji poeziji ohrani pesem in v tej zbirki več kot o smrti pesmi spregovorijo o življenju.