Proti dobi nekrocena

»… morda tisti najbolj drzni poskusi hibridizacije teoretske in fikcijske pisave kažejo na trhlost resničnosti in posledično resnice: na eni strani na njeno konstruiranost, ki pa ni le (postmoderno) diskurzivna, na drugi pa na to, da trenutna orodja za dostop do resničnosti preprosto niso dovolj adekvatna, da bi jo zmogla obelodaniti.« (Andrej Tomažin: Trhlost resničnosti in hibridnost žanrov; prispevek objavljen v reviji Literatura, št. 417)

Z vidika preteklosti se zdi sedanjost včasih neizbežna, utripi z obrobja postanejo klici umirajočega kanarčka iz oddaljenega rova rudnika, razpršena znamenja se povežejo v razumljivo sporočilo: smo, kjer smo, in kako bi le lahko bilo drugače, ko pa je vse kazalo na to, da je to, kar živimo, »edina alternativa«? Ta se najraje kaže katastrofično, kar glede na trenutno stanje oziroma sistem niti ni presenetljivo. V eseju »Accumulating Extinction: Planetary Catastrophism in the Necrocene«, ki ga v Hiper navaja tudi Agri Ismaïl, avtor Justin McBrian kopičenje (accumulation) kot produkt kapitalizma izenači z izumrtjem (extinction), in čeprav tekst zaključi bolj optimistično, kot bi bilo sklepati po uvodnih tonih, izpeljava temelji na skoraj micelarni strukturi kapitala, ki se zažira v vse vidike človeškega življenja (mišljenje, delovanje, čutenje itd.): »Capital will never escape the material world in which it acts.« Strukturni princip kapitalistične ideologije kot podgobja, ki se širi in zažira v življenja petih članov družine Hardi, je razviden tudi v Hiper.

Tekst Agrija Ismaïla je žanrsko izmuzljiv, je hibridna tvorba med romanom, esejem in sociološko študijo, s čimer izkorišča več orodij za dostopanje do »resničnosti«, o katerih piše Andrej Tomažin. Romanesknost oziroma fiktivnost je podvržena nenehnemu preverjanju v obliki nevsiljivih opomb, zbranih na koncu, ki napeljujejo na zunajliterarno resničnost, na faktičnost določenih podatkov, na nepretrgan dialog med izmišljijo in dejstvi. Poleg prologa in epiloga so poglavja razporejena po logiki klasičnega dramskega trikotnika z dvema medigrama, poimenovanje pa povzemajo po ključnih pojmih iz Marxovega Kapitala. Nosilci dogajanja so seveda posamezniki, vendar je glavni protagonist dela tisto, kar preseva iz ozadja – ideologija kapitalizma. V tem smislu se kot produkti ideologije berejo tudi značaji oziroma njihova dejanja: Hiper se ne ukvarja toliko z notranjimi dilemami ali razkrivanjem posameznikove intime, temveč se osredotoča na razmišljanje o pogojih, ki ožajo izbor možnosti, ki jih ima na razpolago in ki mu jih ponuja njegov položaj v sistemu. V tem smislu je Hiper tezni roman, ki pa svoje teznosti ne skriva – nasprotno, na tej premisi gradi in tudi uspe.

Dogajalni čas se začenja z letom pred prvo iransko revolucijo, vendar se glavnina pripovedi osredotoča na nedavno gospodarsko krizo in njene posledice za življenje treh odraslih otrok kurdskih migrantov Rafiqa in Xezal Hardi Kermani. Rafiq izvira iz premožne družine, ker pa je tudi revolucionar, ki se bori za kurdsko neodvisnost, in ustanovitelj komunistične partije v Iraku, kmalu postane persona non grata režima, tako da z družino najprej prebegnejo v Iran, na predvečer revolucije pa še v London. Čeprav postaneta na tem mestu starša del okvirne pripovedi, njuna lika podčrtata ključno etično dilemo slehernega diskurza o kateremkoli sistemu: ostati zvest lastnim idealom, vztrajati v njih do konca, tudi za ceno lastnega življenja (ali preživetja svojih najbližjih), ter upati, da bo nekoč, morda ne v tej, temveč v naslednji ali še naslednji generaciji, ideal tudi uresničen (Rafiq), ali pa se v imenu preživetja podrediti sistemu, žrtvovati svoj ponos, sprejeti migrantom dostopna dela, ki so že po pravilu slabše plačana in manj cenjena, in tako zagotoviti lastni družini, predvsem otrokom, vsaj približno dostojno življenje (Xezal). Razdelitev sicer ostaja tradicionalna in tradicionalno binarna: oče lahko vztraja v lastni ideologiji in njegovo držo je gotovo lahko razumeti kot »pokončno«, a tudi egocentrično v odnosu do otrok; njegov protipol predstavlja mati, ki bo v imenu varnosti lastnih otrok sprejela tudi nesprejemljivo, samo zato, da bo otrokom laže, čeprav prav s tem podpira sistem, ki jih zatira. Tudi romaneskni konflikt je zastavljen skrajnostno: če imata Rafiq in Xezal na izbiro vsaj dve možnosti, nimajo njuni otroci nobene več.

Ne ve se sicer točno, kdaj so Hardijevi otroci postali tako pasivni oziroma kdaj so se popolnoma odrekli očetovi revolucionarnosti in začeli nekritično sprejemati sistem, v katerem so odraščali. Politika jih ne zanima in nobeden od njih ne zna ugledati širše slike. Nihče ne odstopa od sistema, v čemer se vidi teznost romana – a prav to je nujen predpogoj, da avtor svojo tezo lahko izpelje. Potrebuje slehernike, like brez posebnosti, posterfaces kapitala, ki posameznika obravnava kot zamenljiv potrošni material. Hiper je zastavljen intersekcijsko in se premišljeno odvija na več nivojih: pripoveduje o medosebnih odnosih znotraj migrantske/kurdske družine, v katerih zasebno postaja politično – tako ko gre za zapuščanje domovine kot vračanje vanjo; v tekst vpisuje širše politične in družbene spremembe (vojna v Afganistanu, Bushev napad na Irak, neokolonializem itd.); nagovori razvejenost oziroma hierarhiziranost delavskega razreda in razbijanje solidarnosti, dotakne pa se tudi nevidnega dela žensk v družini, njegove implicitne dednosti in družinskega pritiska nasploh (dinamika med materjo in njenimi tremi otroki je morda najbolj shematičen del romana, čeprav ima, ironično, največji romaneskni potencial).

Vsi ti nivoji se nevsiljivo odvijajo na ozadju glavnih zgodb, a so pomembni kot ojačevalci (hiper)realizma dela: elementi so zastavljeni tako, da delujejo, da osvetlijo subjekt opazovanja iz različnih zornih kotov. Obenem se zdi, kot da je vsako poglavje, posvečeno otrokom Rafiqa in Xezal, literarizacija določenega teoretskega dela in družbenih pojavov: poglavje o Siver kakor da udejanja Baudrillardovo La Société de consommation (1970); Mohammed je statist iz dokumentarca Korporacija (2003) Marka Achbarja in Jennifer Abbott; Laika bi bil lahko pričevalec iz nekega drugega dokumentarca, The Social Dilemma (2020), nastalega na pobudo Tristana Harrisa.

Siver, Mohammedu in Laiki bi bilo sicer težko očitati željo po kopičenju, čeprav vsak po svoje sanjajo o tistem lepšem, boljšem in lagodnem življenju, ki jim kot potomcem prve generacije migrantov mogoče ni bilo ravno neposredno obljubljeno, jim je bilo pa kot takšno predstavljeno. Podoba Zahoda kot obljubljene dežele, v kateri domnevno vlada meritokracija, se sicer še prehitro razblini: ko se povzpnejo do pozicije srednjega razreda (Laika morda tudi više), je ta zgolj še statusni simbol, opremljen z za vsakega posebej v drobnem tisku spisanim seznamom pogojev in omejitev. Siver se »dobro poroči«, vendar bi morala za ohranjanje svojega statusa sprejeti tudi medklice patriarhata (moževo željo po še eni, precej mlajši ženi); ko se temu upre in postane mati samohranilka, se njen položaj znatno poslabša, potisnjena je na rob preživetja, storitve, ki jih je do tedaj imela za samoumevne oziroma dosegljive (šolanje otroka, stanovanje, služba, dostopno zdravstvo), pa postanejo luksuz. Če je Siverino doživljanje sistema zaznamovano z njenim spolom, je Mohammedovo z njegovima poreklom in imenom. Da bi se bolje integriral, se predstavlja kar s kratico M, predvsem zato, da ne bi že takoj naletel na predsodke potencialnih poslovnih partnerjev. Po srečnem naključju je namreč M-ju uspelo dobiti delovno mesto v eni od londonskih korporacij, vendar so v letu po svetovni gospodarski krizi vsa delovna mesta ogrožena, predvsem tista, podrejena skrajnemu utilitarizmu, ki terjajo nenehno dokazovanje s kopičenjem profita. M-ju sicer uspe nemogoče, zagotoviti vprašljiv posel v negotovih časih, a ker je utilitaristična logika zmeraj-že usmerjena v prihodnost, so njegove zasluge pozabljene v istem trenutku, ko se posel zaključi. Najmlajši, Laika, se sprva zdi kot nekakšno utelešenje kapitalističnih sanj: njegov kapital ni samo plod srečnega naključja, temveč tudi generacijskosti. Kot otrok, ki je odraščal s prvimi računalniki, hitreje zapopade finančni potencial novih tehnologij, zasluži z vprašljivo aplikacijo in se posveti preučevanju algoritmov borznega sistema. Na ravni likov je Laika najbolj »izpraznjen«: iz občutljivega, čutečega otroka, ki je verjel, da so predmeti živi, zrase v odtujenega, prehitro postaranega in osamljenega hikikomorija, ki cele dneve presedi pred računalnikom, ne zapušča več stanovanja, naroča hrano na dom in konzumira spletno pornografijo. Od vseh Hardijevih otrok ima Laikova zgodba najbolj tragičen izid, zato pa najbolj eksplicitno poudari še eno tezo romana: nobeden od Hardijevih otrok nima prihodnosti, vsaj ne znotraj sistema (nekrocena), ki vse bolj hlastno golta svoje otroke.

Hardijeve otroke srečamo tik pred osebnim zlomom, ki zrcali zlom celotne družbe: Siver je odpuščena in obupno potrebuje denar za preživetje sebe in hčerke, čeprav je to le začasna rešitev; Mohammeda oziroma M-ja na fotografiji zaključnega posla – posla, ki so ga sklenili prav po njegovi zaslugi – zakrivajo glave pomembnejših članov korporacije, s čimer je obsojen na pozabo; prihodnost najmlajšega Laike, ki se je prerad poigraval z više pozicioniranimi igralci, je najbolj negotova od vseh.

Hiper je konec koncev tudi roman o razcepljeni generaciji: na eni strani o tistih, ki so verjeli, da so spremembe še mogoče, na drugi o onih, ki so se vdali. Mogoče pa je to le osebna projekcija: spominjam se protestov proti ameriškemu napadu na Irak, posebej tistega 15. februarja 2003, ki naj bi se v zgodovino zapisal kot najbolj množičen v zgodovini.

Bush je takrat Irak vseeno napadel.

Sledili so protesti po zlomu borz v času svetovne gospodarske krize in gibanja Occupy, ki se je v Sloveniji realiziralo kot Boj za. V Hiper ga leta 2011 skozi okno na varni višini smrtnikom nedostopne stolpnice opazuje tudi Laika in pravilno napove, da se ne bo zgodilo nič: uporom bo sledilo nekaj sojenj malim ribam, kakšno zaslišanje, simbolična globa. Banke so takrat prejele zajetno finančno podporo, da so lahko nemoteno in še bolj surovo delovale naprej.

Deziluzija, ki je temu sledila, je bila ogromna, in še danes se sprašujem, kaj je takrat šlo narobe. Bi moralo biti protestnikov še več? Bi morali uprizoriti reprizo francoske revolucije? Roman Agrija Ismaïla zajame bistvo: kapitalizem teče na dolge proge in računa na podreditev kot posledico izčrpanosti. Vsi trije Rafiqovi otroci, ki so se protestov morali udeleževati že od malega, ki so zrasli v družini z močno protestniško zavestjo, so v svojih (zgodnjih) srednjih letih upehani, njihovo borbeno polje pa se je zožilo na boj za preživetje.

Če je Matias Faldbakken v Skandinavski mizantropiji (prev. Darko Čuden; Didakta, 2010/2011) še računal na sarkastični, črnohumorni potencial kapitalizma, je v Hiper vrag odnesel šalo.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.