Poetične prakse presenetljivega optimizma

»Robniki« in »robovi« sta besedi, ki se v pesniškem prvencu Nike Gradišek pojavita večkrat, ali vsaj na pomensko pomembnih strateških mestih, ter spadata med tiste ključne besede, okoli katerih se gradi semantično kompleksna mreža celega »tekstovja«. Robniki so »podolgovati kosi materiala, s katerimi se zaključi rob česa«, rob pa je, kot vemo, »skrajni zunanji rob česa«: oba pojma tako neposredno in eksplicitno izražata neko mejo, ločitev med koncem neke entitete in začetkom druge ter vice versa. In meja ima vselej različne vrednostne predznake oziroma se jo lahko tolmači raznoliko, njene metaforizacije v poeziji zavzamejo kontrastna mesta. Meje, celo robovi, nas lahko ustavijo, »onemogočijo prehod«, lahko so prehodne in jih prekoračimo, nekatere so fleksibilne in jih lahko premikamo, določamo sami. Zbirka Obronki, katere samo ime aludira na »obroben, skrajni del česa«, se konsistentno in vehementno zagrize v topike liminalnosti, omejitev, spotikov v eksistenci, raziskuje prepustnost naših notranjih, mentalnih prostorov, razmišlja, kaj nam zleze pod kožo, kaj se zgodi, ko se zaklenemo v svoje telo, preizkuša zarobljenosti in odprtosti medsebojnih odnosov. Po drugi strani pa poezija ne ostane samo pri intimnih, »bivanjskih« prevpraševanjih in skiciranjih, pesnica trka ob meje takšnih in drugačnih družbenih normativov, kritizira omejenost kapitalističnega ustroja. Obronki so sicer »sestavljanka« štirih ciklov nenaslovljenih pesmi (ki jih pogosto razmejuje le asterisk ali rimska številka), njihova menjava je zelo »na drobno« najavljena na zgornjem robu (na obronkih!) strani, kar že nekako nakazuje na to, da meje med cikli (vsebinsko, formalno, motivno …) niso strogo začrtane, temveč tematike in ključne besede prehajajo, da lahko v vsakem ciklu naletimo na obravnavo intime, negotovega, a hkrati takšnih in drugačnih dogodkov polnega bivanja, na vpeljavo ljubezni, socialnih problematik, eksistenčnih kriz in končno tudi iskanja upanja. Morda velja še poudariti, da se zadnji cikel le nekoliko močneje naslanja na ljubezen, kar daje celoti živ in upajoč zaključek.

Uho, ki ne prisluhne rado le glasbi, ampak tudi »govorjeni« poeziji, Niko Gradišek verjetno pozna kot nadarjeno slamerko, ki je nastopala na raznih slam tekmovanjih, ne le na domačih tleh, ampak tudi v tujini. To poetično »poreklo« emanira tudi iz nekaterih njenih pesmi v Obronkih, kot ugotavlja že pisec spremnega zapisa Lenart Sušnik, pri čemer slamerstvo zazna v izrazitem narativnem razvijanju in grajenju posamičnih pesmi, kjer pa se čista pripovedna linija razbije s »preigravanjem pomenov besed in že poprej prebranih stavkov«. Seveda pa se v Obronke vpisujejo tudi bolj »klasično« lirične stvaritve, ki se ponašajo s subtilno figuraliko, ki ustvari svojstveno mrežo pomenov in možnih interpretativnih izhodišč. Radovedno in pozorno bralstvo bo lahko zasledilo kar nekaj ustaljenih pesniških sredstev, od anafore, ponavljanj, refrena pa seveda do elaboriranih, razširjenih ali zašiljenih metafor, komparacij in metonimij. Gradišek nadalje pesmi neredko oblikuje po postopku nenadnih prehodov iz enega tematsko-motivnega polja v drugega, hitre menjave je zaznati tudi v kodiranju jezika, ki lahko preide iz verzov, nasičenih s semantično »kodiranimi« podobami, v kakšno bolj refleksivno, abstraktno linijo, včasih imamo tudi občutek, da kakšna pesem v različnih etapah govori različnim sogovorcem. Takšni presenetljivi preobrati in prehodi večinoma funkcionirajo tako, da podarijo dodatno silo vitalnosti pesmi, ustvarjajo suspenz in stopnjujejo sporočilnost, včasih pa so ti prestopi morda preveč nenadni, ponekod med verzi ali kiticami zazeva večja pomenska zev, natrga se povezovalna nit.

Pesnica veliko stavi tudi na dinamiziranje živosti pesmi z neobičajnimi detajli, z »vskoki« i- ali surrealnih imaginarijev, z motrenjem in beleženjem drobnih, spregledanih bitij, stvari, predmetov, ki v tej poetiki nikoli ne služijo zgolj uporabnosti, temveč imajo za avtorico poseben čar: »[U]porabnost ni poanta zaves, / poanta zaves je namigovanje.« Kot je bilo že nakazano na začetku recenzije, lahko veliko o poetiki Gradišek izvemo iz besed, ki se zdijo ključne in se skozi cikle tu in tam ponovijo. Poleg robov in robnikov so to na primer prgišče, gričevje, blato, ključ, dežnik, kaplje, dež, zavese in tako dalje, ki ne konotirajo le nekih razpoloženjskih, atmosferičnih ali emotivnih situacij, ampak razgaljajo temeljno prostorsko naravnanost pesničine poezije, kjer je dodatno relevantno in povedno stanje liminalnosti, prehodnosti. Tako ni nenavadno, da je uvodni zapis k zbirki (ki dopolnjuje Sušnikovega) napisala Aja Zamolo, avtorica, katere poetiko prav tako zaznamuje izrazit občutek za prostor oziroma ki v svojih besedilih pesniško besedo prepleta s posrednimi in neposrednimi denotacijami prostorskega. V tem kontekstu lahko Niko Gradišek postavimo tudi ob bok Lari Božak in Lari Gobec, saj vse v občutljivi maniri učinkovito spajajo čustvo, bivanjsko situacijo in neposredne materialne danosti. Gradišek v svoji liriki lahkotno in subtilno prehaja, prestopa med organskim in neorganskim, med urbanimi kraji ter naravo, v vsakem najde posebnosti, ki jo nagovarjajo. Predmeti, stvari, neživa materija v tej pisavi zaživijo po svoje, zdi se, kot da jim pesnica posoja svojo govorico, iz njih izvablja pesem. Pomembno vlogo igrajo tudi nečloveška bitja, s katerimi se pesnica povezuje v so-čutenju ali pa ji rabijo kot metafore, simboli (»Ena od mojih lončnic umira. / Ne vem, kaj potrebuje. / Ne vem, kaj potrebujem. / Vse, kar lahko naredim, je, / da jo gledam s sočutjem« in »Na robove cest vsak torek sadim ciprese / za vse žabe, ki jih nihče ni nesel preko«). Z različnimi krajinami in kraji se spreminja tudi atmosfera, ki niha na spektru med temino in svetlobo (»Moji kraji jokajo v poznem poletju, / razgaljeni hribi požetih njiv / in potolčenih jablan«). Vendar pri Gradišek nikoli ne zanihamo (vsaj ne naenkrat, v enem sunku) v ekstreme ali črno-bele kontraste, pri tej poetiki gre bolj za rahlo valovanje razpoloženj, emocij, od zmehčane žalobnosti, dokumentiranja izgub, tihega obupavanja pripadnice generacije, za katero se zdi, da ji je prihodnost ukradena, do vedrega veselja in zanosne ljubezni. Poleg tega vse to spremljamo skozi nekakšno skorajda otroško prizmo, nežen pogled, zaradi česar se morda ob njeni poeziji spomnimo na pesnjenje Elizabeth Bishop, ki je prav tako vključevalo filozofijo premikov, različnih krajev, liminalnosti, pa tudi gracilno ubesedovanje bolj ali manj težkih življenjskih situacij s specifičnima milino in bistroumnostjo. V Obronkih pa ne umanjka niti samoironični humor, s katerim pesnica neredko izziva samo sebe: »Samo samski ali pa res dolgočasni ljudje / se imajo čas toliko ukvarjati z zavesami.«

Na slično celosten in elaboriran način se Gradišek loteva tudi upesnjevanja bivanjskih situacij, ljubezenskih zapletov in spletov, malih in večjih individualnih kriz. Nasploh se – med drugim – Obronki kažejo kot pesničina dialoška platforma za pogovor s sabo, kjer tehta svoje odločitve, emocije, izkustva ter iz njih dela »svoj lasten projekt«, nekakšno mapiranje, kartografiranje svojega življenjskega prostora, ki lahko ponudi vpogled v krčevito zmedo tegob odraslosti, revidira napake in zastoje v funkcioniranju, ponuja delce razlag za kaos, ki ga naplavi eksistenca. Subjektka pesmi se kljub odločnemu vijuganju skozi vse vzpone in padce študentskih let včasih znajde v situacijah, ko bi se najraje vdala in se svet in njegove kataklizme preprosto zdijo »preveč« in jih je skorajda nemogoče ujeti v prave besede: »Cesta nas je pustila ob sebi, / vode so nas naplavile / in zdaj smo tu, / prašni in izpraznjeni, / tišine med nami rastejo, / ker ni besed / in ni pesmi, / o teh stvareh se ne poje / ali piše, / o teh stvareh se joče.« A gledano v celoti se Obronki ne vdajo nihilizmu, ihti ali breznom depresije, skozi to se prebijajo z drobci upanja, ki so pogosto vsakdanje lepe stvari, na videz nepomembne geste, drobni rituali, s katerimi s pomočjo iteracije že znanega in nenavadno domačega »preguramo« dan, ali pa se pesnica brezizhodnosti zoperstavlja s pisano besedo. Na tej točki se znajdemo pri konceptu avtoričine avtopoetike, ki je znova bolj »zapleten«: pesnica pogosto dvomi o moči svojega izražanja, boji se, da ji zmanjkuje pravih besed, sploh ko pride do intervencije v realne prostore, kjer lahko govorici spodleti. Vendar se hkrati zaveda, da mora pustiti jeziku dihati, da si mora prizanašati in počakati, da bodo besede prišle same. V tem smislu (in tudi mnogih drugih) je ta poezija izjemno mehkobna, kljub spodrsljajem in zatikom izraža vero, zaupanje vase in v okolico, ne da bi v to posegala s težkimi, glasnimi besedami: »[N]ekoč bi rada napisala / nekaj svetlo modrega o tem, / kako je prvih nekaj trenutkov držanja za roke / vedno spotikajočih, / kako te dobri objemi pregnetejo kot glino.« To je poetika mehkega, gibkega, presojnega jezika, ki tudi temino ovija v tančico svetle modrine, nežnosti. Včasih bi si sredi tega, kdaj pa kdaj, kot bralka zaželela, da bi avtorica zvišala glasnost svoje senzibilitete, tako za kontrast.

Morda ravno oziroma predvsem v pesmih, ki so usmerjene proti sistemu. Lirska opazovalka tenkočutno opazuje akutne poškodbe na površini družbe, zaznava rane individuumov, ki so jih povzročili množična potrošnja, kapitalizem, privatizacija (javnih) prostorov, gentrifikacija. Znova je na delu prefinjena avtoričina dvojnost; če po eni strani išče prostore, kjer se lahko počuti celo, ki jo lahko napolnijo, da je dovolj sama zase, po drugi strani najde tudi krčenje javnih krajev, izrinjanje (»nekompetentnih«) slehernikov na obrobja. V pesmih je ta brutalnost kapitalizma izražena tudi v komunikacijskem zlomu med posamezniki, vpetimi v kapitalistični sistem, ali preprosto v izčrpanosti, izpraznjenosti ljudi, zaradi česar se rahljajo tudi medsebojne vezi. Te pesmi niso pisane v deklarirano angažirani, »jezni« maniri, čeprav morda takšna gesta kateremu od tekstov ne bi škodila. Vendar pa to ni neka pretirana škoda. Avtorica, ki opazuje kataklizme iz nekakšnega bolj melanholičnega zora, tragedijam vsakdana sopostavlja ljubezen, v kateri še najbolj tli upanje. Ta pozitivna, za današnje razmere nenavadno optimistična ljubezen pride do izraza predvsem na koncu zbirke. Gradišek sicer niti tukaj ne postane »enoznačna«, zdi se, da opisuje različne oblike ljubezni in »naslovnike« svoje ljubezni, upodablja različne govorice tega čustva, tudi tiste, ki prinašajo bolečino. A v končni etapi nastopi tista graditeljska, izpolnjujoča ljubezen, tista vera v ginsbergovsko težo sveta, ki je ljubezen, v tisto silo, čudež, ki pri Cummingsu »keeps the stars apart«.

Gradišek v Obronkih ne zanika svoje naslombe na slovenske intimiste (Pavček, Minatti) ali na konfesionalno liriko (Plath). Vendar je pisava, ki jo vzpostavlja, predvsem konglomerat sodobnih vprašanj in edinstvenih uvidov v posameznico, ki se uči shajanja z drugimi in družbo in ki skuša vsakdanje, spregledane stvari »prevesti / v sveto knjigo ali dve«, čeprav je jasno, da to ni preprosta naloga, a to piski ne kali vneme poskušanja. Tudi že doslej izdelani in izbrušeni jezik naznanja obetajočo, prodorno pesnico.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 411.