Večerja, tuš, postelja

Nekoč je bila Zemlja. Na Zemlji so živeli ljudje, obdelovali so polja, lovili divje živali, izdelovali predmete, skrbeli drug za drugega in dihali s polnimi pljuči. Združevali so se v družine in države in pokopavali preminule. Bili so topli in bili so hladni dnevi in za dežjem je zmeraj posijalo sonce. A svet v Cesti je od te idile tako oddaljen, da se je niti ne spominja več; je ena sama groza, strah in smrt v morbidnem mraku, ki sledi propadu civilizacije. Kako se je ta začel, nikoli ne izvemo natanko, čeprav se nam gorko zdi, da bi lahko šlo za nekakšno jedrsko ali naravno katastrofo. Zgodba Ceste je vdano zvesta uspešni literarni predlogi, romanu Cesta Cormaca McCarthyja iz leta 2006 (prev. Lili Potpara; Mladinska knjiga, 2008), ovenčanemu s Pulitzerjevo nagrado, ki je leta 2009 doživel tudi filmsko adaptacijo.

Manu Larcenet je roman v stripovski preobleki v Franciji izdal predlani in pri založbi VigeVageKnjige so za prevod poskrbeli karseda ažurno ter s tem delo dodali na knjižno polico k že prej izdanemu Brodeckovemu poročilu (prev. Katja Šaponjić; Zavod VigeVageKnjige, 2017), ki je prav tako nastalo po literarni predlogi, in obsežni tetralogiji Blast (prev. Katja Šaponjić; Zavod VigeVageKnjige, 2020‒2023). Domači bralci smo skratka že imeli priložnost ustvariti si pričakovanja glede avtorjevih sloga in pristopa. Ključna beseda (Larcenetove) Ceste je vsekakor »postapokalipsa«, ki si jo predstavljamo z vsiljevanjem Mad Maxa (1979), a bi nas denimo The Road Warrior (1981) ali Fury Road (2015) zlahka speljala na stranpot. Morda je vizualni inventar obeh, serije filmov in stripa, tu in tam prekriven, seveda z veliko manj pnevmatikami in usnja, kokaina in steroidov pri stripu – Larcenetov norec je beden, izmučen, premražen, lačen, osamljen, ponižan in prestrašen; mnogo bliže je denimo Gipijevi Deželi potomcev (prev. Bojan Albahari; Forum, 2017), stripu s podobnima scenografijo in dogajalnim ritmom.

Že v romanu so opisi opustošene pokrajine, po kateri se v dobesednem boju za preživetje prebijata oče in sin, zelo slikoviti, tako da Larcenet »le riše« pisateljeve besede – ustvarja celostne vizualne svetove s posebnim čustvenim nabojem; romaneskni pripovedovalec sicer ne zavlačuje, komentira ali pojasnjuje, a vendarle odstira očetovo doživljanje, tok njegovih misli in njegove notranje rahločutnost, obžalovanje, strah. Dialogi so tako v romanu kot v stripu redkobesedni, le da odsekanost govorice v stripu ne pride toliko do izraza, saj smo kratkih replik v njem vajeni. V stripu ni »vrhnjega« povezovalnega narativa, junaka vidimo od zunaj, skozi njegove reakcije, mimiko in gibanje, mnogo sekvenc je popolnoma brez besed, le premišljeno ritmično nizanje podob ter kadrov približevanja in oddaljevanja, ostajajo le govorni oblački. Ti so žal »klasično« stripovsko oblikovani krogci s poenoteno pisavo na beli podlagi, kar lahko bralce zmoti – če kje, bi bilo v tem stripu skromne pogovore resnično primerneje poudariti z oblikovanjem, skladnejšim s preostalo vizualno podobo dela.

Stripovska adaptacija je fokusirana na grozljivost podob. Tukaj očetova izjava »Dobro premisli, s čim si polniš glavo, ker vse, kar daš vanjo, ostane tam za vedno« dobi dodaten pomen, saj si ob nizanju tolikšne količine takšnih podob ne moremo kaj, da nam ne bi katera izmed njih pred očmi ostala še po branju. Drevesa so gola, nikjer ni živali ali rastlin, mesta so porušena, ostanki civilizacije in industrije groteskni, trgovine izropane, hiše sumljive, vse prežema pustinja; megla, pepel, veter in lepljivo blato so karseda negostoljubni, nenaravni in srhljivi. In potem so tu še brezštevilna izmaličena trupla, obešenci, okostja … Če nam roman dogajanje odstira linearno, besedo po besedo, in se svet in dogajanje počasi sestavljata, vidimo v stripu vse scene na obeh straneh naenkrat – če nam roman kost odmerja, nam jo strip vrže celo, nato pa se glodanja lotimo po vrsti.

V večinoma črno-belem stripu se sivine raztezajo od toplih do hladnih, ko se pojavijo barve, so te blede in plinaste, avtor pa jih uporablja in dozira premišljeno, barvni so recimo nekateri predmeti iz »prejšnjega« sveta izobilja – škatlica vžigalic, konzerva fižola, pločevinka kole, embalaža kakava ali ogenj –, drobni ostanki nabitih polic supermarketov in reklam, luksuzne dobrine s pisanimi logotipi, absurdnost kontrasta med obema svetovoma pa mestoma poudarijo še napisi na plakatih, kot je recimo »Beach body ready?«, ali drobni detajli, kot je okrasek Hello Kitty v laseh nekega divjaka. Ponekod so barve uporabljene simbolno, očitna je seveda rdeča, ki zaznamuje kadre izrazite okrutnosti, denimo podobo človeškega trupa, ki je kot odojek nabito na kol nad ognjiščem, ali scene nekakšnih okultističnih, sektaških izprijenosti v zapuščenem železniškem tunelu, ali trenutek, ko očeta zadene sulica, ali nemara od vseh najpretresljivejše skupinske prizore, bodisi nakopičenih trupel v prikolici tovornjaka bodisi živih mrtvecev, ujetih pod zaklenjeno loputo v nekakšnem hlevu, bodisi tolp barbarskih bojevnikov.

Ena najučinkovitejših likovnih odločitev je prav gotovo nenehno prisoten droben vzorec na risbah, ki ponazarja prašne delce v zraku, ki so kot nekakšen pepelnati dež, moreče dejstvo, na katero lahko ob branju romana kdaj pa kdaj tudi pozabimo, ko se osredotočamo na kaj drugega, tukaj pa zaradi stalne prisotnosti kot filter močno potencira težko vzdušje. Tudi sicer močni kontrasti med svetlobo in temo poudarjajo prav tako zelo smiselno avtorjevo odločitev za senčenje s šrafurami, ki še posebej človeškim obrazom dodajo raskavo grobost, izmučenost, brazgotine krutega življenja, skoraj vzorčasti efekt imajo tudi gube plasti razcapanih tkanin, v katere sta odeta junaka. Dečkov obraz je včasih osenčen blago in zabrisano, gladka koža njegovega obraza poudarja njegovo nedolžnost, da je mestoma videti celo kot lutka – v stripu nas celo večkrat direktno pogleda z velikimi temnimi očmi. Očetov grobi obraz je po drugi strani skrit za brado, gleda pa nas izpod pokrivala. Šele ko se deček zares razjezi ali denimo ko zboli ali ko ga prekrije kri sovražnika, prične tudi njegov obraz pridobivati poteze odraslosti, deškost pa povsem izgine ob koncu knjige, ko se je s svetom prisiljen spopasti sam.

Dečkova morala, kakor se kaže skozi njegova vprašanja in moledovanja, njegovi milost in milostnost, morda naivnost, morda neka zdrava prvinskost, prav gotovo rezultat dobre vzgoje – to je oče zdaj prisiljen zatirati. Naenkrat se mora sam siliti k drugačnemu vedenju, slediti drugim vrednotam, ne več pravičnosti, dobrodelnosti, sočutnosti. Ubil bo vsakogar, ki bi se skušal dotakniti sina, ta pa bi vendarle rad poskrbel za psa, za fantka, za starca, jih vzel s sabo, delil z njimi … zato se nenehno sprašuje, ali in v kolikšni meri sta še med »ta dobrimi«. Eden izmed vrhov dogajanja je odkritje s hrano, zdravili in drugimi potrebščinami dobro založenega zaklonišča, ki junakoma omogoči nekaj dni dostojanstva, miru in počitka. Tukaj bi lahko v relativnem izobilju ostala kar nekaj časa, se zares naspala in okrepčala ali morda celo umita in na toplem v pravih posteljah ob nekaj knjigah dočakala svoj neizogibni konec.

Oče je dečkov vodnik in učitelj, daje mu nasvete, nauke in navodila – tudi za uporabo pištole, ko bo treba. »Ne bom te poslal samega v temo,« mu zatrjuje. Očetu se zdi predolg postanek prenevaren, udobje krati pozornost in opreznost, važno je, da se premikata naprej, naprej proti jugu, proti morju, stran od mraza. Predvsem se je treba za vsako ceno izogniti temu, da bi postal ujetnik »ta zlobnih«, njihovega ekstremnega ljudožerskega in mrhovinarskega nasilja. A ves čas se nam pritlehno zdi, da tudi če preživita, takšen planet nima prihodnosti, nobenega upanja na ponovno družbeno sožitje, nobenih zelenih zaplat, ki bi obetale možnost kakršnekoli ponovne vzpostavitve naravnega ravnovesja.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.