Nostalgija je pogrešanje nekoga v sebi, ki je ostal zunaj, morda za vedno

Leto 2025 je za nami in počasi lahko pričnemo obujati spomine, morda celo s kančkom nostalgije. Prav o nostalgiji so – v navezavi na tematsko »nostalgično« 407. številko Literature – lani oktobra razpravljali moderator Aljoša Harlamov ter gosta Esad Babačić in Goran Vojnović, ki so se v ta namen srečali v LUDi knjigarni na Trubarjevi cesti 51.

Aljoša Harlamov: Pogovarjali se bomo torej o nostalgiji. Danes sem še enkrat z zanimanjem prebral Esadov esej [esej Esada Babačića iz tematske številke Literature, op. ur.], ki se mi je zdel zanimiv tudi zato, ker je veliko bolj pesniško ubesedil občutke, ki me obidejo vedno, ko moram govoriti o nostalgiji ali ko poslušam koga, ki se česarkoli nostalgično spominja. Mislim, da je odlično izhodišče tale Esadova misel: »Nostalgija je pogrešanje nekoga v sebi, ki je ostal zunaj, morda za vedno.« Ponavadi si predstavljamo nostalgijo kot odnos do nekega minulega časa, za katerega bi radi, da se vrne; vendar se mi zdi, da ti, Esad, govoriš o nostalgiji tudi kot o odnosu do nekega preteklega samega sebe.

Esad Babačić: To ni tako preprosto. Vprašanje je, ali se je moj jaz sploh spremenil, razen da se je postaral. Na YouTubu še vedno kdaj prižgem kakšen komad, ki sem ga imel že zdavnaj dovolj, a mu še vedno prisluhnem, da preizkusim, ali sem še isti, ali je to del mene ali pa je šlo le za veliko potegavščino, za iluzijo, povezano s zeitgeistom in z ljudmi, ki so me obkrožali. Mislim, da je namreč zelo pomembno tudi to, s kom v nekem času si, kdo te obkroža. Kot je rekel moj stari: pazi se slabe družbe. Tisti, ki ga prvega spoznaš, tisti nate vpliva. Če poznaš nekoga, ki je pisal knjige in jih ima tudi doma, se lahko zelo hitro zgodi, da te s tem okuži. Lahko pa spoznaš nekoga, ki ga to prav malo briga.

V tem smislu se počutim, da je ta jaz precej sam, ogoljen, da sedaj nima več povezave s tistim časom. Ampak emocija še vedno tli. Mi smo imeli to srečo ali smolo, da smo živeli v času blazne jugoslovanske produkcije, ki je bila grozovita, ampak v pozitivnem smislu: toliko avtorjev, toliko fantastičnih tekstopiscev in izvajalcev na kupu v državi, ki niti ni bila tako velika.

Rekel bi, da se je ta moj jaz samo postaral.

Aljoša Harlamov: Se pravi: ko poslušaš neki starejši komad, ne doživiš proustovskega poenotenja s svojim bivšim jazom? Se z njim ne povežeš?

Esad Babačić: Se, ampak morda celo premalo. Morda je celo problem, da ne pustim in se pred tem branim.

Aljoša Harlamov: Goran, ko te vprašam o tvojem odnosu do nostalgije, se zavedam, da te zelo radi predstavljajo kot nostalgičnega pisatelja. Še posebej desna stran politike te označuje kar za jugonostalgika, za tistega, ki piše knjige o Titu in želi, da se ti časi vrnejo. To se mi je vedno zdelo izredno smešno, ker je v tvojih knjigah odnos do časa in bivše države zelo kompleksen.

Goran Vojnović: Ne vem, ali je to na žalost ali na srečo. Zdi se mi, da je glede na to, kaj vse ti lahko nalepijo, oznaka »jugonostalgik« čisto v redu. Ponavadi si rečem: Zakaj si pa šel pisat knjigo z naslovom Jugoslavija, moja dežela? Ponudil sem se jim na pladnju. Je pa res, da se je moje otroštvo zgodilo v osemdesetih, ki se jih bolj slabo spomnim, potem sta sledila vojna in razpad, nato devetdeseta … Ko si pisatelj in se vračaš v otroštvo, se vračaš v ta prelom. In ne glede na to, kakšen odnos imaš do te preteklosti, si dandanes – pa zdaj niti ne več toliko kot v prejšnjih desetih, petnajstih letih – avtomatično označen za jugonostalgika.

Jugonostalgija je bila po eni strani zelo preračunljiva: pogruntajmo, kaj vse iz tistega obdobja lahko prodamo, Kiki bonbone, Bijelo dugme, skratka komercializacija do konca. S tem so pravzaprav obnovili neki prostor, ki se mi ga je osebno zdelo vredno obnoviti, ampak to so naredili iz čisto napačnih razlogov, recimo zato, da Bijelo dugme napolni hipodrom. Bog pa ne daj, da bi ta prostor dobil kakšen nov bend. Po drugi strani pa je prišlo do politizacije, ki je vse, ki smo se na kakršenkoli način spominjali časov nekdanje Jugoslavije, diskvalificirala z oznako jugonostalgije. Vendar si v nekem trenutku rečeš: boli me. Nehaš se obremenjevati, ker sam zase veš, kaj te vleče v ta čas in kaj te zanima, zakaj se vračaš.

Pri meni se je bistvena sprememba glede nostalgije zgodila šele pred nekaj leti. Pred tem sem imel velike težave: ko se spomniš lepih stvari, ki so bile brutalno prekinjene, in ko se poleg tega spomniš tudi nekaterih groznih stvari, se ti zdi nostalgija zelo mučna in ne razumeš poetičnosti spominjanja lepih časov … Šele ko sem se po pandemiji prvič odpravil v Pulo, sem prvič občutil tudi fino obliko nostalgije. Tudi v Puli se je v devetdesetih letih spraznilo celo naselje, veliko mojih prijateljev je odšlo, ker so bili iz vojaških družin … A me je vseeno prvič v Puli obšla toplina, nostalgična toplina. Nato se mi je to zgodilo leto kasneje v Bohinju, kamor smo hodili na počitnice; spet so me prevzeli lepi spomini, brez konteksta. Šele pri približno štiridesetih letih sem torej začutil drugo vrsto nostalgije, ki je popolnoma ozdravljena vseh političnih kontekstov, in sem lahko v svojih spominih užival. Rekel sem si: aha, to je torej to. Od takrat v Puli blazno uživam v nostalgiji, tako da me vsi čudno gledajo. V Bosni se mi to na srečo še ni zgodilo, ker je tam še vedno preveč groznih spominov, ki mi tega ne pustijo, v Ljubljani pa se mi tudi že dogaja, recimo na Fužinah. In o tem pišem: o dveh vrstah nostalgije, ki sem ju poznal.

Esad Babačić: Goran je imel Fužine, jaz sem imel Vodmat. Ali pa Kodeljevo – tam nisem živel, ampak to je zame dom; ko stopim na Kodeljevo, stopim v neki čas, v tistem hipu se počutim bolj varnega. Moj oče je denimo živel na Poljanah, nato smo šli na Vodmat, nato pa se je spet vrnil na Poljane, in ko se je vrnil tja, se je vrnil domov. Ni hotel nazaj v Bosno, kjer je bil rojen, ker so bile njegova Bosna Poljane.

Včasih obiščem tudi Fužine, vendar tam občutek nostalgije ni več tako močen. Kot bi ga meril z detektorjem kovin, ko bi iskal zlato. Kot na plaži v Italiji, kjer se ves čas sprehajajo ljudje z detektorji, da bi našli kakšen prstan. Na podoben način smo mi iskalci nostalgije.

Aljoša Harlamov: Ponavadi je, vsaj pri meni, glasba ena tistih stvari, ki človeka uspešno spravijo v nostalgično občutje. Včasih se tudi točno spomnim, kdaj in kje sem poslušal ali prvič slišal komad, se zaljubil v neko glasbo …

Esad Babačić: … pa tudi v neko punco in kateri komad je igral takrat …

Aljoša Harlamov: No, ne bova šla v podrobnosti. Hočem reči: v tvojem eseju se mi zdi zanimivo, da zapišeš – kar se tudi meni pogosto zgodi, če sem neke posebne volje in grem poslušat točno določen komad ‒, da je nostalgija neke vrste »samopoškodba«.

Esad Babačić: Ja, nekakšen fetišizem. Ko sem bil nekoč zaljubljen, se je vrtel Our House in the Middle of the Street; ta komad, to sva bila midva.

Aljoša Harlamov: In ta komad si torej zavrtiš ob nostalgičnih večerih.

Esad Babačić: No, pravzaprav se ne vračam prav pogosto v tisti čas, ampak ta komad imam še vedno rad. Ali pa jeseniška hokejska publika, ki recimo prepeva »Skoraj raj si, ti Gorenjska«. Ni treba, da si navijač Jesenic, da te malce spreleti. Ko so Jesenice še bile to, kar bi morale biti, pa niso več, in je cela dvorana zapela »Skoraj raj si, ti Gorenjska« …

Aljoša Harlamov: Se vama zdi, da se v družbi nekaj dogaja? V svojem eseju ugotavljam, da so generacije, ki prihajajo za mano in bodo verjetno živele še slabše, kot smo živeli mi, prve generacije, ki so do nostalgije upravičene in bodo res lahko rekle: »U, včasih so bile pa zunaj še zelene šume in smo lahko šli ven; pred dvajsetimi leti si poklical zdravnika in šel k njemu, zdaj pa zdravnika v živo ne bom videl še ne vem koliko časa.« Trenutno torej živimo v nekem obdobju zgodovine, ko je nostalgija totalno razširjena, preprosto zato, ker nihče ne govori o lepši prihodnosti, nihče si ne upa reči, da bo jutri bolje. Vse, kar imamo, je »včeraj je bilo bolje«. To se pozna tudi v Hollywoodu, npr. pri Vojni zvezd; tudi če v tem vesolju želijo uvesti kakšno inovacijo, se fani uprejo. Ali res živimo v trenutku, ko je nostalgija na vrhuncu, in ali je to lahko tudi dobro?

Goran Vojnović: Mislim, da se podzavestno vsi zavedamo stvari, ki si jih omenil. Ko prideš v določena leta, nočeš več gledati preveč naprej. Svet je v fazi, ko se tega pogleda naprej bojimo. Globalno segrevanje, umetna inteligenca … Ni nujno, da bo prišlo do apokalipse, vendar bo razvoj dogodkov tako spremenil naša življenja, da se tega vsi upravičeno bojimo, ker vemo, da si z lastnimi izkušnjami ne bomo mogli pomagati. Absolutno me je strah, v kakšnem svetu bodo živeli moji otroci. Zavedam se, da poklicev, ki jih bodo opravljali, trenutno sploh še ni, način komunikacije se je že popolnoma spremenil; geostrateški premiki so se šele začeli, pa že vidimo, kako treska. Nostalgija je torej čisto logična reakcija. Svet si moramo predstavljati kot ostarelega gospoda, ki je ravnokar v domu za ostarele, malo je naglušen, in vse, kar ima, je to, da se spominja. Ne spomnim se časov, ko bi se res lahko tako bali – seveda, tudi v časih nacizma si se lahko bal, da bo konec sveta, ampak takrat si še imel kam pobegniti, danes pa ne moreš kam. Elon Musk misli, da bo pobegnil na Mars, ampak mene ne bo na tistem avionu.

Aljoša Harlamov: Esad, ti recimo pišeš o tem, da sta protiutež nostalgiji angažma in upor. Ali lahko v današnjem svetu še naredimo kaj, da se …

Esad Babačić: Hja, po temle Goranovem ekspozeju …

Aljoša Harlamov: … te kar glava boli, a?

Esad Babačić: Gremo zdaj k bolj veselim temam! Zdaj smo si žile prerezali, dajmo zdaj nekaj veselega.

Aljoša Harlamov: Ti, Esad, gotovo verjameš, da se lahko glasbeniki sveta združijo, zapojejo komad in se bomo vsi zamislili.

Esad Babačić: Tudi cinizem ni več, kar je bil. Del nostalgije je tudi cinizem – močno čustvo. In cinizem se je v bistvu razširil, kot bi metastaziral. Morda je edini možen boj popoln pobeg; popoln pobeg iz tega kolektivnega cinizma, ki je v bistvu premočen. Preveč goltamo vsega. Mi smo vso nostalgijo fasali skozi televizijo in na stadionih in tako naprej. Zdaj pa je to še močnejše …

Aljoša Harlamov: Kaj pa boj v malih skupnostih? Zakaj recimo niti Ljubljane ne moremo ohraniti take, da bi lahko živeli od nje? Amerike pač ne bomo rešili.

Esad Babačić: Zdaj smo v kapitalizmu. Pridobitništvo je prva in edina zapoved in ljudje se ravnajo izključno po tem, koliko imajo od česa koristi.

Goran Vojnović: Osebno me potre dejstvo, da še nisem bil v mestu, kjer bi rekel, okej, tole bi hotel, da je Ljubljana. Videl sem samo takšne ali drugačne Ljubljane. Nekje malo boljše, malo slabše. Piran je malo boljši od Rovinja, ker kapital bolj počasi pritiska, ampak vseeno vidiš, da bo samo malo kasneje tudi Piran postal Rovinj. In Ljubljana bo malo kasneje postala Benetke ali kak drug lunapark. London je v celoti ogromen lunapark, po katerem se sprehajaš in ne vidiš otrok – ni vrtcev, ni šol. Preostane ti samo še zamišljanje časa, ko ni bilo tako, in tudi ta čas ti prikažejo v obliki nekakšnega lunaparka. Le vstopnico je treba plačati.

Esad Babačić: Od teh razvpitih mest je Havana edina, ki kljubuje in ki je čista nostalgija verjetno še ta trenutek. Taka, kot je bila včeraj.

Goran Vojnović: Pa Brežice.

Glas iz občinstva: Pa Slovenske železnice.

Goran Vojnović: Oni grejo v drugo smer, oni so slabši, kot so bili.

Bivši ljubljanski podžupan Koželj mi je, ko so neki bivši pajzelj preuredili v picerijo Dodo, rekel: a ni to zdaj dodana vrednost? Pa sem rekel: ne, prej je bilo vsaj tistih pet ljudi, ki so tja hodili, srečnih in je imelo tam dom. Kdo pa je zdrav od nezdrave ruske hrane? Mogoče je kdo sit. Ampak tistih pet ljudi je tam izgubilo dom.

Aljoša Harlamov: Preden zaključimo in se pričnemo pogovarjati še zasebno, ima kdo še kakšno vprašanje?

Glas iz občinstva: Imel bi en komentar: nostalgija je zelo selektiven spomin. Vedno se zdrznem ob lepih spominih na Jugoslavijo, kako so bile takrat službe za vse, stanovanja za vse, zdravniki za vse. Ob tem pozabljamo, da so vsi morali tudi v vojsko, razen če so bili zelo spretni; in vsi so morali po banane, plenice in čokolado v tujino. Jaz, ki sem v tistih časih imel majhne otroke, sem se definitivno stalno vozil po plenice v Avstrijo.

Goran Vojnović: Ampak tudi to je selektiven spomin, ker se je tudi Jugoslavija od leta 1945 spreminjala. Sam imam očeta in taščo, ki se spomnita vsak svojega diametralno nasprotnega obdobja, pa nobeden noče priznati, da je to samo en delček tega diapazona.

Drugi glas iz občinstva: Banane smo vmes imeli, zmanjkalo jih je na koncu.

Goran Vojnović: Seveda, ker ste jih pojedli. [Smeh.]