S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi sedež. Bližina vrat. Rada imam prvi sedež in bližino vrat. Če bo hudo, lahko pobegnem. Še nikoli nisem zares pobegnila iz teatra, za uravnavanje nelagodja potrebujem zgolj vednost, da bi, če bi morala, lahko pobegnila.Preberi

Tisto leto, imela sem jih osemnajst ali devetnajst, sem delala v eni izmed mestnih beznic, kjer sem v popoldanskih urah in med vikendi stregla pijancem s pivom, dopoldne pa sem hodila na novomeško gimnazijo in se pripravljala na maturo. Ta zadeva s pripravo na maturo, ki je kasneje vodila k univerzitetnemu študiju, ni bila posebej samoumevna: pred tem sem zamenjala že tri srednje šole. Povečini se je moje spoznavanje s posamezno šolo končalo ob zadostnemPreberi

S črnogorskim pisateljem Andrejem Nikolaidisom sva se srečala v torek ob njegovem prihodu na festival Vilenica. To ni bilo najino prvo srečanje. Vse od objave romana Mimesis, ki je leta 2007 izšel pri Beletrini, in sva opravila prvi intervju (do tega pogovora mu je sledil še en), sem pozorno sledila njegovemu delu, objavljala in prevajala njegove kolumne, z nadvušenjem pričakovala nove romane. Razlog za mojo povečano pozornost v odnosu do tega pisatelja jePreberi

Čeprav smo na dnevih knjige v Mariboru, ki so potekali med 14. in 18. aprilom, zaznali manjše število stojnic kot prejšnja leta (strošek enotedenskega najema stojnice je bil 250 evrov, kar marsikateri založbi predstavlja prevelik finančni izdatek), so organizatorji prireditve naredili vse za to, da bi izpeljali kar se da bogat program kulturnih prireditev. Veliko težav jim je za začetek povzročilo vreme, ki je z orkanskim vetrom poskrbelo za »naravno selekcijo« na področju postavljanja stojnic in razstavljenih knjig. Ali so se pri tem obdržali lePreberi

Leta 2009 je nagrado za najboljši slovenski roman prejel literarni novinec Goran Vojnović za roman Čefurji raus! Odločitev kresnikove žirije je sprožila plaz raznovrstnih očitkov o upravičenosti nagrajenega dela, kjer je glavno vlogo kamna spotike igral v romanu uporabljeni pogovorni jezik. Leto kasneje je to nagrado, prav tako za svoj prvenec, prejel Tadej Golob za Svinjske nogice in s tem ponovno dvignil nekaj prahu; očitki so ostali isti kot pred enim letom. Medtem ko jePreberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Kako bi opisal stanje kritike v Srbiji? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Vsak dnevni časopis (Politika, Blic, Večernje novosti, Danas, novosadski Dnevnik) ima svojega literarnega kritika, kritiško rubriko ter nedeljski dodatek o knjigi in kulturi (časopis Danas ima dva: svoj dodatek in Beton [tudi na spletu], avtonomni dodatek), ki vsebuje svojo kritiško rubriko. Posamezni tedniki (Vreme, NIN) in portali imajo svoje kritike (www.e-novine.com), literarne revije pa neprestano vzdržujejo prostor za literarno kritiko. Zato lahko rečem, da kritika v Srbiji cveti.Preberi

Zadnjič sem malo sanjarila.

Predstavljala sem si, da bi na prijazno, a odločno in jasno strukturirano opozorilo skupine pesnic in pesnikov na šovinizem v izjavi člana komisije za Jenkovo nagrado in predsednika DSP, prejeli tak njegov odgovor: »Čeprav sem bil nad pismom in njegovo silovitostjo presenečen, saj sem hotel ravno nasprotno, pesnice pohvaliti, sem hvaležen za opozorilo. Glavna značilnost predsodkov je ravno v tem, da so za nosilca nevidni, neobstoječi; o njihovem stališču in argumentih bom temeljito premislil.«Preberi

Letos se je v Medani od 28. do 31. avgusta že četrto leto zapored odvil festival (založbe) Sanje: Dnevi knjige in vina. Da se čas literarnih večerov, glasbe in otroškega programa nezadržno bliža, ni bilo nikjer prav vidno reklamirano; no, v Novi Gorici sem videla plakat, ki pa po velikosti ni konkuriral ostalim »vikend-dogodkom« (ne govorim o jumbo plakatih). Poletne plohe so minile, sčasoma se je zjasnilo in večer se je zdel primeren za obisk Gradnikove domačije v Goriških Brdih.Preberi

No, pa smo spet pri kresniku. Po dveh tednih so se glave nekoliko ohladile in uspeli smo prebrati še kakšno nominirano knjigo, za katero nam je pred podelitvijo na Rožniku zmanjkalo časa. Sedaj je torej pravi trenutek, da trezno premislimo, kako je letos komisija opravila svoje delo. Kljub vsemu pa se velja najprej ponovno spomniti, kaj sploh je nagrada kresnik. Nagrada kresnik je nagrada za najboljši slovenski roman preteklega leta. Zakaj poudarjam to znano dejstvo?Preberi