Treba je preveč in obenem vse naenkrat, na koncu pa je rezultat slabši in so vsi pod stresom

O literarnih festivalih, delu v kulturi in Sally Rooney smo se pogovarjali z Nežo Kokol, avtorico julijskega gostujočega eseja z naslovom »Lačne kravice še tako lepa štalica ne bo rešila«.

V Galwayu na Irskem si obiskovala magistrski program »Književnost in založništvo«, ki se umešča v presek vsebinskih in materialnih vidikov literarnega sveta. Kako sama vidiš odnos med književnostjo kot umetnostjo in kot tržno dejavnostjo?

To sta pač dva pristopa, ki soobstajata; občasno se prepletata, nikakor pa se ne, kot pogosto mislimo, izključujeta. Komercialna pot se osredotoča na kratkoročne »uspehe«, to je lovljenje oziroma ustvarjanje trendov, ki na videz zmanjšujejo tveganje, vendar pa niso tako trajnostno usmerjeni, kot je na primer založba, ki stavi na kanon. Komercializacija založb, kot jo poznamo danes, se je začela šele v drugi polovici 20. stoletja, ko so založniške položaje prevzeli razni medijski magnati (na primer S. I. Newhouse pri ameriškem založniku Random House) in pričakovali dobičke, podobne tistim v drugih industrijah. Če so založniki razumeli, da je treba za knjige ustvariti občinstvo, da novejši avtorji zahtevajo več knjižnih objav, preden se dovolj uveljavijo, da se številke iz rdečih spremenijo v zelene, in predvsem da pogosto traja, da začnejo bralci ceniti dela določenih avtorjev, pa so novi šefi zahtevali določen dobiček na vsako posamezno knjigo. Posledično se je spekter izdane literature izrazito zožil, zavračali pa so celo rokopise že uveljavljenih avtorjev, kot je na primer Thomas Mann. Seveda so sčasoma izgubili še več denarja, obenem pa tudi občinstvo in naloge prepustili drugim. Danes uspešne založbe pogosto kombinirajo oba pristopa: denar za bolj tvegane knjige pridobijo iz dobičkov preteklih uspešnic, s čimer je mogoča objava obojih. Trendov loviti pač ne gre, saj bodo zmeraj znova vzniknili novi, proces izdajanja knjig pa je počasen, traja več let; kdo ve, kaj vse si bo internet izmislil v vmesnem času …

Angleško pišoči literarni trg se iz perspektive intenzivno javno financiranega slovenskega lahko zdi surovo korporativen. Si to začutila tudi sama, recimo v odnosu profesorjev, založnikov in študentov do književnosti?

Seveda, veliko je poudarka na prodaji, kar je smiselno, vendar to ne more biti edini vidik, ki se obravnava. Surovost gre tudi v take ekstreme, da se pogodb z avtoricami ne sklepa, če na socialnih omrežjih nimajo dovolj sledilcev ali pa tudi če se jih vidi kot pozabljene. Potem ko je Deborah Levy v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdala tri dobro sprejete eksperimentalne romane pri Jonathanu Capu in Vikingu, si je vzela premor od leposlovja, da bi vzgajala otroke. Ko se je v desetletju 21. stoletja vrnila s svojim petim romanom Swimming Home, ga nobena večja založba ni bila pripravljena prevzeti. Knjiga je bila na koncu objavljena – in leta 2012 uvrščena v ožji izbor za bookerja – zahvaljujoč pobudi Stefana Toblerja, nekdanjega zaposlenega pri Amazonu, ki je takrat delal kot svobodni prevajalec in pisal recenzije prevodnega leposlovja. Potem ko je bil njegov predlog za prevod brazilskega avtorja Raduana Nassarja zavrnjen zaradi pomislekov glede tržnosti, je Tobler leta 2011 ustanovil svojo založbo And Other Stories, ki je trenutno v centru pozornosti britanskega založniškega trga. Takih primerov je več, kot si mislimo; iz čiste trme sem magistrsko nalogo napisala kot dokaz, da se da stvari početi drugače, kot jih počnejo komercialna podjetja, in da te izjeme še zdaleč niso redke. Kot rečeno je profit največjih založnikov razmeroma majhen, tako da bi bilo zanimivo raziskovati raznolikost pristopov, namesto slepega zaganjanja v ideje, ki se zaradi nepredvidljivosti trga, trendov, predvsem pa bralcev stalno spreminjajo. Odprt moraš biti za vse, tudi za trende, vendar je ključna konsistentnost: bralci morajo vedeti, kaj od tebe pričakovati, obenem pa prav s tem ustvarjaš tudi zvesto občinstvo. Ta doslednost se izraža tako v izbiri avtoric in avtorjev kot skozi oblikovanje. Ljudje si knjig želijo tudi zato, ker estetsko zapolnijo prostor, čemur pa z uporabo stock fotografij na naslovnici ne bomo zadostili: samo poglejte si Faberjevo naslovnico knjige O prostornini časa (On the Calculation of Volume) avtorice Sovjel Balle v primerjavi s slovensko – in pomislite, koliko mladih grafičnih oblikovalcev čaka na tako priložnost!

V eseju »Lačne kravice še tako lepa štalica ne bo rešila« pišeš o literarnih festivalih v Sloveniji in na Irskem. Pri tem so me najbolj presenetili opisi sproščenega vzdušja pri organizaciji festivala Cúirt – je to značilnost tega festivala ali je delovna mrzlica pred dogodki po tvojih izkušnjah slovenska stvar?

Hja, bo kar slovenska stvar, ampak ne zaradi kakšne posebne narodne lastnosti, temveč pogosto preprosto zaradi slabega vodenja. Treba je preveč in obenem vse naenkrat, na koncu pa je rezultat slabši in vsi so pod stresom. Zato pa imamo sezname, Excele in podobno, naloge se morajo porazdeliti smiselno, da vsak po svojih sposobnostih dobi dobra navodila in podporo, da ima občutek, da to zmore, in potem z veseljem tudi naredi. Ne more pa se kar vsemu reči ja in potem pričakovati, da bo ekipa za tisto mizerno plačo prevzela še eno breme, ki je pogosto že norma. Vedeti je treba, kje so meje, in delati v njihovem okviru. Če se pokaže dodaten prostor oziroma čas, čemur rečejo v angleščini breather – prostor za dihanje in umirjanje –, potem se lahko pa stvari tudi doda. S tem mislim tako na fizične zmožnosti kot na mentalne in finančne. Ne vem, zakaj se pri nas rado prezre te vidike, ampak dokler bo deloholizem vrednota, vodilne položaje pa bodo zasedali ljudje, ki sami ne postavljajo mej v svojem življenju, se to ne bo spremenilo.

V eseju poudariš, da organizatorji dogodkov (pa tudi knjigotržci in založniki) nekako podcenjujejo bralce, saj predvidevajo, da jih bolj zahtevna literatura preprosto ne zanima. Si podoben instinkt opazila tudi na Irskem ali se tam stvari lotevajo drugače?

To mnenje je vsesplošno prisotno, čeprav je primerov, ki kažejo nasprotno, ogromno. Statistika NielsenBookData kaže, da se še nikoli ni prodalo toliko knjig, kot se jih danes, četudi so to primarno uspešnice. Velik vpliv imajo seveda zvezdniški knjižni klubi, BookTok trendi, ponoven porast v estetiki knjižnih moljev … Zanimivo je, da se govori celo o »TikTok izgorelosti« in posledični želji po odkrivanju literature – in sveta – brez posredovanja algoritmov. Neodvisne založbe se tega zavedajo in izdajajo z idejo za prihodnost oziroma brezčasnost, kar potrjujejo tudi številne nagrade, pri katerih neodvisne založbe danes v primerjavi s komercialnimi prevladujejo. Verjetno bi veliko ljudi poudarilo, da je tam trg toliko večji, ampak poglejmo samo založbe, kot so vaša LUD Literatura, VigeVageKnjige, Hiša poezije, zdaj pa tudi NO!Press Mance G. Renko, ki že leta izdajajo knjige, zaradi katerih v tujini pobirajo nagrade založbe, kot so Fitzcarraldo Editions, And Other Stories in New Directions. Glede na to, da se v Sloveniji baje sploh ne bere, se zdi, da jim gre precej dobro.

Si se s Sally Rooney ti zapletla v pogovor o Chris Kraus?

Tako je, kar je bilo precej komično naključje. Sally se v javnosti skoraj ne pojavlja več, tako da smo imeli s festivalom veliko srečo, da je privolila – in to kar za dva dogodka! Nihče ni pričakoval, da bo prišla po branju v pub, vendar jo je JP (John Patrick McHugh), s katerim sta dolgoletna prijatelja, vseeno prepričal. Nasploh je bilo festivalsko vzdušje zelo intimno, tam je bil cel kup njenih znancev in prijateljev, ni bilo občutka neke ekskluzivnosti, zato je tudi nihče ni dojemal kot Sally Rooney, slavno pisateljico. Nanjo sem naletela na poti na stranišče in jo povabila, da pride v zgornje nadstropje, kjer je bila pijača za obiskovalce festivala (oziroma vse, ki so zajadrali noter) zastonj. Njen publicist jo je spremljal kot telesni stražar, kar je bilo zaradi njegovega pletenega puloverja in loaferjev precej komično. Razlagala nama je o tem, kako zelo jo zadnje čase zanimata okoljski aktivizem in življenje v skupnostih in kako jo jezi, da mnoge knjige, ki se lotevajo teme alternativnega pristopa k življenju, to predstavijo kot utopično idejo, ki sčasoma propade. V branje sem ji predlagala Kathy Acker, nato pa sva prišli seveda tudi do Chris Kraus, ki jo obe občudujeva. Potem pa se je mojemu prijatelju zaletelo in je popljuval njenega publicista … morda bi morala reči bivšemu prijatelju [smeh].

Najboljša knjiga, ki si jo prebrala letos?

Morda se lahko izognem enemu odgovoru s pohvalo letošnjega nabora nominacij za mednarodnega bookerja. Max Porter je, pričakovano, delo opravil odlično. Ker je prevedena tudi v slovenščino, bom izpostavila knjigo O prostornini časa Solvej Balle (prev. Darko Čuden, Mladinska knjiga), ki je po mojem mnenju odlična izbira za vse ljubitelje Jona Fosseja. Skozi klavstrofobično ponavljanje enega samega dne raziskuje počasen razpad identitete in potencialno tudi zakona, s čimer tisto, kar se začne kot osebni zapor, spremeni v prostor nepričakovanih možnosti. Roman, napisan kot dnevnik, me je potopil v spreminjajočo se psiho protagonistke Tare: njeno radovednost, predanost, obup in oklevajoče upanje, medtem ko se bori za osvoboditev. Kot edina oseba, ujeta v zanki, se Tara vse bolj odtujuje od drugih, vključno z možem, dokler ne spozna, da nobena zunanja podpora ne more nadomestiti njene lastne sposobnosti delovanja. Ballejeva knjiga postane meditacija o času, obstoju in človeštvu – takšna, ki bralce potegne v vznemirjajoče filozofske globine, hkrati pa ponuja nenavadno tolažilen opomnik, da je 24-urni dan navsezadnje lahko blagoslov. Seveda pa so zmagovalne knjige zbirka kratkih zgodb z naslovom Heart Lamp, ki govori o položaju muslimank na jugu Indije, The Book of Disappearance palestinske pisateljice Ibtisam Azem, ki je poleg Zgolj detajla Adanie Shibli ključno čtivo današnjega časa.

Kaj te čaka po »času za počitek, poletje in spet branje za užitek«? Se vračaš na Irsko ali ostajaš v Sloveniji?

Kdo bi vedel! Ako se bo našla služba, bi z veseljem ostala tukaj. Zdaj imamo doma dve mali muci Nataše Kramberger, tako da me nič kaj ne mika stran. Pa še ministrstvu sem dolžna eno leto v Sloveniji, tako da – dragi delodajalci, ponovno vam maham!