Drugačen pristop, ista tragedija

Film Fantje iz Nickla, ki ga je režiral RaMell Ross in temelji na istoimenskem s pulitzerjem nagrajenem romanu Colsona Whiteheada, je letos povsem neupravičeno ostal v senci drugih nominirancev za oskarja. Vendarle gre za izjemno filmsko adaptacijo, ki dokaj zvesto sledi osnovni zgodbi literarne predloge, a hkrati gledalcu ponudi povsem drugačno izkušnjo. Medtem ko roman tragično zgodbo bralcu predstavi skozi podrobne opise in razlage, film izkoristi moč vizualnega izraza, da vzbudi močna čustva in gledalca postavi naravnost v središče dogajanja.

V ospredje je postavljena zgodba Elwooda Curtisa, mladega in ambicioznega temnopoltega fanta, gorečega navdušenca nad idejami Martina Luthra Kinga mlajšega, ki se po spletu okoliščin in krivi obsodbi, ki zelo jasno temelji na segregacijski politiki šestdesetih let v Združenih državah Amerike, znajde na floridski deški šoli, na zloglasni Akademiji Nickel. Elwood je tam obkrožen s številnimi fanti, ki so bili v šolo poslani brez pravega razloga, nekateri med njimi so bili na primer obsojeni simuliranja, podtikanja ali celo nepopravljivosti. Šola pa v nobenem pogledu ne služi svojemu namenu, v njej so učenci namreč izpostavljeni grozljivemu nasilju.

Whiteheadova zgodba je sicer izmišljena, izmišljena je tudi šola, kjer naj bi se zgodba odvijala, a temelji na poglobljenem študiju poročil iz preiskav dogajanja na Arthur G. Dozier School for Boys in osebnih zgodb preživelih (med njimi je na primer pregledna spletna stran z večino dokumentov in osebnih pričevanj). Tako knjiga kot film pri prikazu razmer na šoli nikakor ne ovinkarita – mladostniki so bili v tragediji, ki je trajala kar sto enajst let, žrtve verbalnega, spolnega in fizičnega nasilja, ki se je, kar je postalo jasno po odkritjih množičnih grobišč okrog zavoda po letu 2012, nemalokrat končalo celo s smrtjo. Šola naj bi v letih, o katerih govori zgodba, odprla delavnico opek in tiskarno, v katerih so delali učenci. Poleg tega je tudi vse delo okrog zavoda padlo na njihova pleča. Učenci so bili prisiljeni celo v domača opravila pri upravnikih šole, kot sta pleskanje njihovih hiš in skrb za okolico. Če so za opravljena dela prejeli plačilo, je ves denar obdržala šola.

Tako film kot knjiga se poskušata izogniti neposrednemu moralnemu presojanju ali pretiranemu čustvenemu poudarjanju dogodkov. Bralec in (še posebej izrazito) gledalec sta priči, ki toku dogodkov preprosto ne moreta uiti. Prizori nasilja so prikazani brez dramatičnih poudarkov, kar paradoksalno še poveča njihov učinek – brutalnost sistema se razkriva skozi vsakdanjost. Zlorabe na neki točki postanejo del rutine, učenci pa jih začnejo dojemati kot nekaj neizogibnega.

Razmere na deški šoli učence do skrajnosti oropajo osnovnih pravic in dostojanstva. Kot kaj kmalu ugotovi protagonist: »Fantom so rekli učenci, ne zaporniki, zato da se jih je ločilo od nasilnih kršiteljev v zaporih. Vsi nasilni kršitelji, si je mislil Elwood, so tu zaposleni.« Bralcu in gledalcu nikakor ne uide podatek, da je hrana v zavodu tako slaba, da jo bolnim učencem odsvetuje celo šolski zdravnik, ignoranca zaposlenih pa ponovno stopi v ospredje, ko ga bolniki vprašajo, kaj drugega pa naj jedo, on pa jim v odgovor le pomežikne. Elwood v romanu ugotovi, da šola prodaja vse državne zaloge hrane, ki bi morale biti namenjene učencem. Kasneje se razmere spremenijo: boljšo hrano dobijo le belopolti fantje, medtem ko ostali še vedno ostanejo brez nje, saj se njihove zaloge še naprej prodajajo. Zanje tako ostanejo le slabi in pokvarjeni obroki.

Seveda tudi vseprisotna rasna segregacija v zavodu ne izgine – navsezadnje je bil Trevor Nickel, ustanovitelj šole, čigar slika zre na mlade temnopolte fante, zagrizen pripadnik Kukluksklana. Beli fantje so od drugih večino časa ločeni, sankcije so zanje manj stroge, tudi njihove življenjske razmere so neprimerljivo boljše.

Prizor iz filma Nickel Boys

Knjiga na eni strani ponuja zgodbe več učencev – bralec iz poglavja v poglavje v mozaik postavlja kamenčke različnih zgodb o življenju znotraj zavoda in izven njega. Whitehead na takšen način vzpostavlja občutek kolektivne tragedije, zlorabe na šoli so namreč zaznamovale cel kup generacij. Na drugi strani pa se film omeji na intimno pripoved dveh učencev. Vse, kar se dogaja okrog njiju, je nakazano precej subtilneje, gledalec pa je priča osebnemu zlomu protagonistov.

V veliki meri imamo opravka z zgodbo o prijateljstvu, ki se rodi v grozljivih razmerah. Elwood, ki v zavod pride kot naiven idealist, kmalu spozna Turnerja. Ta prihaja iz drugačnega, še bolj obrobnega socialnega okolja in je na akademiji že dlje časa, zato se je naučil preživeti z dobršno mero distanciranja od dogajanja ter je uteho našel v tihi ironiji. Med fantoma, ki ju v filmu upodobita Ethan Herisse in Brandon Wilson, se ustvari globoka vez: Turner Elwooda uči nenapisanih šolskih pravil, Elwood pa Turnerju prinese že skoraj pozabljeno upanje, da se vendarle še da kaj spremeniti in da odgovor ne more biti zgolj v tihem preživetju.

Prijateljstvo med glavnima junakoma je v knjigi in filmu sicer predstavljeno nekoliko drugače. Knjiga veliko prostora nameni njunim pogovorom, deljenju zgodb in drobnim trenutkom utehe, ki si jih nudita med brutalnim vsakdanom v zavodu. V toplih zgodbah, ki večinoma pravzaprav tematizirajo grozodejstva, pa neke vrste zavetje najde tudi bralec, medtem ko je tega v filmu precej manj. Zdi se, da Ross gledalcu zavetje nudi v brezhibni fotografiji in izpiljeni estetiki filma, ki pa je ponujena na svež način, gledalec namreč zgodbo doživlja skozi oči enega od protagonistov, kot da bi bil sam del dogajanja. Kot je režiser povedal v enem od intervjujev, je bila njegova glavna želja zgodbo prijateljev predstaviti na način, kot bi onadva sama dokumentirala svoje življenje. Tako Elwooda kot Turnerja gledalec spoznava na enak način, kot onadva spoznavata drug drugega – skozi njegovo lastno perspektivo in dojemanje prijatelja. Gledalčeve oči tako niso zgolj Elwoodove, v katerih odseva Turner, temveč v drugi polovici tudi Turnerjeve, ki opazujejo Elwooda. Turner tako postane enakovreden nosilec zgodbe. Čeprav se način snemanja pri obeh perspektivah malenkost razlikuje – Elwoodov pogled je bolj radoveden in morda celo zmeden, redke sošolce si upa pogledati v oči, medtem ko so kadri, ki so posneti iz Turnerjeve perspektive, mirnejši in počasnejši – gledalec v drugi polovici filma povsem izgubi zavedanje, skozi čigave oči sploh spremlja dogajanje, saj se perspektivi vedno pogosteje menjata. Pogosti so pogledi v tla, kar deluje kot nekakšna oblika obrambnega mehanizma, včasih pa pogled pobegne navzgor, proti krošnjam dreves in sadežem, ki kot vizualni motivi nakazujejo neko subtilno iskanje upanja znotraj zavoda.

Film njuno prijateljevanje razširi s še eno dimenzijo, ko knjižni predlogi doda prizor, v katerem se Turner sreča z Elwoodovo skrbnico, njegovo babico Harriet. Njuni poti se križata, ko Harriet, ki jo je odlično upodobila Aunjanue Ellis-Taylor, obišče akademijo v upanju, da bo videla vnuka, ta pa je kaznovan in zaprt v osami. Po šoli begajočo gospo Turner pomiri in ji nudi upanje, da je z Elwoodom vse v najlepšem redu. Prizor doseže vrhunec v trenutku, ko Harriet objame Turnerja. Gre za objem, ki preseže fizični stik in postane simbolična gesta, s katero Harriet vsaj za trenutek doseže Elwooda. Ravno v takšnih prizorih pride do izraza pogumna odločitev za personalno perspektivo filma: ko Turner objame Harriet, jo na svoj način objame tudi gledalec.

Film zelo uspešno sledi tudi nelinearni pripovedi v knjigi. Roman namreč zaznamujejo številni časovni preskoki, ki razbijajo enosmernost in postopoma razkrivajo ključne dogodke. Različno dolga poglavja – nekatera kratka in jedrnata, druga razvejena – ustvarjajo občutek ritmične pretočnosti. Whiteheadova proza je preprosta in natančna, brez odvečnih opisov, kar omogoča učinkovit prikaz dogajanja ter ohranja napetost skozi celotno zgodbo.

Dialog v filmu ostaja skoraj do potankosti zvest mojstrsko napisanim situacijam iz knjige. Iz poglavja v poglavje postaja redkejši, veliko več je tišine in zamolčanosti, ki se vzpostavlja kot eden ključnih elementov, navsezadnje je konflikt med molkom in izreko ključna dilema zgodbe. Tako knjiga kot film ves čas potihoma preizprašujeta, kdaj in na kakšen način spregovoriti po travmatični izkušnji. V obeh, še posebej izrazito v filmu, se osnovni zgodbi, ki je postavljena v šestdeseta leta, pridružujejo fragmenti sodobnejšega sveta, natančneje iz let, ko se je dokončno odprla preiskava v povezavi z akademijo. Ravno v teh prizorih dobi spreminjanje perspektive še dodatno dimenzijo: kamera večinoma ostaja statična, protagonist pa je prikazan izza hrbta, pogosto v počasnem gibanju. Njegov pogled ostaja ves čas usmerjen stran od gledalca. V teh kratkih izsekih sodobnega časa spremljamo notranji boj – dilemo, kako in ali sploh spregovoriti o tem, kar se je zgodilo.

Z enakim vprašanjem se srečamo že mnogo prej. Ko se Elwood prvič sooči z zlorabami, je prepričan, da mora vse povedati, saj lahko le s tem kaj spremeni. A že na točki, ko bi lahko vse razkril babici, ko ga ta obišče, se zavije v molk. Priznati, kaj doživlja, bi pomenilo prizadeti najbližje, in že to je skoraj nevzdržno, kaj šele tvegati svoje življenje za razkritje zlorab. Dlje ko je v zavodu, bolj dojema, da je molk obrambni mehanizem, ki mu omogoča preživetje. To velja za večino fantov, spregovoriti namreč pomeni tvegati še hujše posledice. Ko se protagonista pogovarjata o različnih možnostih izhoda iz zavoda, nikoli ne omenita še ene od njih – zunanjemu svetu povedati za vse nepravilnosti, ki se dogajajo. Jasno je, da je takšen poskus obsojen na propad, pa vendar v njiju še zmeraj tli zadnji kanček upanja, da lahko spremenita tok dogodkov.

Prizor iz filma Nickel Boys

To vprašanje pa še okrepi motiv cikličnosti in izpraševanje družinske ter družbene dediščine, pa četudi je ta zapuščina zgolj nizek družbeni položaj in ujetost v brezizhodno nasilje. Tudi ta del je v filmu nakazan precej subtilno, medtem ko je povezava v knjigi jasna. V slednji je na primer zanimiva uspešna vpeljava metaforičnega predmeta – vinilne plošče s Kingovimi političnimi govori, ki jo Elwood znova in znova predvaja. Plošča je v filmu nadomeščena s predvajanjem Kingovih govorov na televiziji v eni izmed izložb, kjer se Elwood pogosto ustavlja, da bi jih poslušal. Posebno omembo pa zagotovo zasluži eno najmočnejših poglavij v knjigi, kjer Whitehead cikličnost nasilja predstavi preko naštevanja, zakaj se babica Harriet nikoli ni zares poslovila od nikogar v družini. Vse smrti in vsi odhodi v družini so zelo jasna posledica rasne diskriminacije in vseprisotnega nasilja: tako je na primer njen oče, Elwoodov pradedek, umrl v zaporu, kamor je bil poslan, ker se belki ni umaknil na cesti, njen mož pa, ko je poskušal prekiniti rasistično motiviran pretep v baru.

Seveda pa se tu zastavlja tudi drugo vprašanje – kaj se pravzaprav zgodi, če prekineš molk? Kdo te bo sploh poslušal? Sto enajst let so se pojavljali sumi, namigovanja, občasni poskusi razkritja, pa vendar se ni zgodilo nič. Ko lika v zgodbi končno spregovorita pred šolsko inšpekcijo, ne naletita na pravi odziv – spremeni se le to, da sta kaznovana še strožje. Cikličnost nasilja se tako znova in znova ohranja zaradi splošne neodzivnosti, molk pa se kot način preživetja ne vzdržuje le zaradi tistih, ki ne spregovorijo, temveč lahko krivca za to v veliki meri iščemo v zunanjih mehanizmih, ki ne omogočajo izhoda iz sistema.

V obeh delih zelo izstopa tudi simbolika. Opazimo jo lahko na primer pri poimenovanju skupin učencev na akademiji, kjer najbolj v oči bode poimenovanje »najnižje kaste«, kot to ubesedi Whitehead, kot ličinke, pomembna pa je tudi simbolnost v poimenovanju delov zavoda. Najbolj izrazita je pri poimenovanju barake, ki je namenjena brutalnemu mučenju učencev, kot Bele hiše, enega glavnih simbolov bojda demokratične in svobodne Amerike. Belopolti fantje tega imenovanja ne poznajo, tudi prispodoba z (ne)demokratičnostjo ameriške družbe se jim zdi tuja – barako preprosto imenujejo »tovarna sladoleda«, kjer vsak dobi posladek, ki si ga je zaslužil.

Film zelo uspešno nadgradi tudi aspekt simbolike. Na eni strani nam režiser ponudi prvovrstne vizualije, ki so v skladu z idejo čuteče perspektive, kot jo imenuje Ross. Film je iz prizora v prizor bolj estetsko osupljiv. Velik del simbolizma se dotika elementov, ki v Elwoodovo življenje prinašajo upanje: opazovanja narave, sadežev na drevju, pa tudi političnih aktivistov in letaka za nadaljevanje izobraževanja, kar v njem vzbuja vero v boljšo prihodnost. Na drugi strani pa so ustvarjalci vključili tudi simbolizem, ki gledalca pretrese. V nekaj kadrih, za katere ni povsem jasno, ali so resnični ali zgolj del Elwoodovih nočnih mor, se na primer pojavi motiv aligatorja, ki se sprehaja po ulicah in šolskih prostorih. Ta z nekaj znanja o skrajnih primerih segregacijske politike in poznavanja zgodovinske prakse uporabe temnopoltih otrok kot vab pri lovu na aligatorje postane groze poln simbol. Filmu so povsem nevsiljivo dodani tudi elementi resničnega sveta: poleg pravih posnetkov Kingovih govorov in pogreba lahko vidimo na primer tudi prvi pristanek na Luni, med nasilnimi prizori mučenja pa se vrtijo fotografije resničnih učencev na deški šoli.

Kljub temu da so ustvarjalci filma izključili nekaj zelo pomembnih situacij iz knjige, pri čemer je verjetno najbolj opazna izpustitev poglavij, ko učenci poskušajo zastrupiti enega od zaposlenih v zavodu, so Fantje iz Nickla verjetno eden najbolj posrečenih filmov, ki slonijo na knjižni predlogi, v zadnjih letih. Namesto podrobnih opisovanj in razlag, ki jih ponuja roman, film stavi na vizualno moč pripovedovanja in gledalčevo intuitivno razumevanje dogajanja. Prav v tej spremembi pristopa se skriva njegova največja vrednost – gledalec ni pasiven opazovalec, temveč je zaradi prvoosebne perspektive in premišljenega kadriranja skorajda udeleženec zgodbe. Film gledalčevo izkušnjo gradi na tenkočutnih vizualijah. Ta vizualna poetika deluje kot neizrečen komentar dogajanja in prisili gledalca, da se poglobi v podtone pripovedi. Čeprav se knjiga in film v svojem pristopu občutno razlikujeta, oba uspešno dosežeta svoj cilj – razkriti dolgo zamolčano sistematično zlorabo in hkrati pretresljivo osvetliti osebno tragedijo posameznika, ki se sooča z njenimi posledicami.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.