7. junija 2019

moje stanovanje

Aljaž Primožič

bog
živi
v mojem stanovanju
in je gluhonem.

kadar potrkaš na vrata. ne sliši.
kadar se potem potiho dotakneš mojih ustnic. ne sliši.
ne sliši ritma razmajane postelje,
brbota jutranje kave.
ne sliši niti
gumbov na srajci,
ki se nama režijo od sramu,
preden se posloviva.

kadar potem odideš,
se skloni k meni in
mi v znakovni govorici
skoraj nemo
pove,
da je vse videl.
in da tega ni znal preprečiti.

O avtorju. Aljaž Primožič (2001) je diplomirani filozof in rusist, ki trenutno študira na podiplomskem študiju novinarstva na Univerzi v Ljubljani. Leta 2022 je pri založbi LUD Literatura izšel njegov pesniški prvenec Čisto potiho, dve leti prej smo lahko v antologiji Tapetka! (založba JSKD RS) prebirali njegov dramski prvenec Kamenčki. Njegova poezija … →

Avtorjevi novejši prispevki

Drugačen pristop, ista tragedija

Knjigogled
Enajsti februar dva tisoč dvanajst, Beverly Hills

Poezija
sveta pred izraelom se ne spomnim

Poezija

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.

Sorodni prispevki

Ne blebetaj o jutri, če ti je edini danes

Rok Bavčar

(Poezija, < 1 min)

»Iz ust ti smrdi« izrečejo samo najbližji.
Parada heteroseksualcev (izbor)

Blaž Iršič

(Poezija, 1 min)

Ovenijo / rastline / in diktatorji.
Mravljice

Jernej Grlj

(Poezija, < 1 min)

Pogrešam zvok kapljanja in / sedenje v dežju.