Neka druga branja

Poletje. Revije, časopisi in spletni portali so polni nasvetov, lestvic in priporočil za poletno branje. Branje na plaži, branje za ljudi, ki niti na plaži ne berejo plaže, branje za ljudi, ki ne bodo na plaži. Spremni teksti so polni zanosa in himničnega duha o pomenu branja, pa o tem, kako si bodo počitnikovalci na plaži napolnili baterije in se intelektualno razvajali.

Vse lepo in prav. Mene sicer še nihče nikoli ni vprašal po bralnih priporočilih, sem se pa zato zadnjič vprašal, zakaj nihče nikoli ne objavi spiskov knjig, ki bi se jih ljudje morali izogibati – ne knjig v generalnem smislu, temveč naslovov za specifično skupino ali bralca. Kadar me kdo povpraša po nasvetu o dobrih knjigah ali filmih, ga najprej vprašam nazaj: kaj ti je sicer všeč, kakšen je tvoj okus? Priporočila znam prilagoditi tako imperativu plaže kot izbranemu okusu. Knjige vendarle niso filmi ali glasba, investicija je pri branju veliko večja in vsi – predvsem ljubiteljski bralci – bi radi brali samo dobro literaturo. Brez tveganja. Življenje je prekratko, in če spadate v mojo psihološko kategorijo – sem bralec, ki težko odloži še tako obupno knjigo –, imate lahko problem.

Ampak kaj, če problem ni le v knjigi, temveč tudi v bralcu, njegovi intelektualni kapaciteti in – še pomembneje – generacijskem faktorju? Vidite, prav slednega sem okrivil, ko sem pred leti prvič razmišljal, zakaj toliko formativnih literarnih del, ki so name vplivala v najstniškem obdobju ali v zgodnjih dvajsetih letih, ob ponovnem branju, čez desetletje ali dve, izpade neprepričljivo, celo ceneno. Bom uporabil diplomatski izraz: pustijo me hladnega.

Problem je malce širši od golega vrednotenja umetnosti, to so de facto dela, ki so v mladosti name blagodejno vplivala, imel sem jih rad, nekatera sem prebral večkrat, celo ritualno, tudi zaradi njih sem se odločil, kaj bom počel v življenju in na katero fakulteto se bom vpisal, da npr. ne bom politolog ali ekonomist. Minila so leta, ponudila se je priložnost za reevalvacijo (npr. prihajajoča filmska adaptacija) … nakar razočaranje. »A to je bilo meni nekoč všeč?« je klasična reakcija na delo iz kanona generacijskega prepada.

Po svoje smo si, ponovni bralci, krivi sami. Pauline Kael, znamenita ameriška filmska kritičarka, je trdila, da si v življenju nobenega filma ni ogledala dvakrat; hotela je ohraniti nedolžnost prve izkušnje, trdila je, da je prva reakcija najbolj spontana, pristna, ker da čutila samo takrat skupinsko reagirajo na nekaj novega in svežega. Ne, da sem ji verjel, čeprav ima gospa poanto. Drugo branje je lahko usodno. Knjige ponovno konzumirano redkeje kot filme ali glasbo, branje pač vzame veliko več časa. Med pandemijo sem si sistematično ogledoval ameriške žanrske filme iz osemdesetih let, vse Stallone, Schwarzeneggerje in Van Damme, pa predstavnike francoskega cinéma du look, ob katerih smo odraščali, malo iz nostalgije, malo pa tudi iz firbca. Hotel sem preveriti, ali dobri filmi še vedno »stojijo« oziroma ali je med slabimi kakšnemu morda uspelo transcendirati čas in sumničavega gledalca prepričati v drugačnem kontekstu.

Rezultati so bili zanimivi, še bolj zanimivi pa so v literarnem kontekstu. Po par slabih izkušnjah s ponovnim branjem osebnih favoritov sem se pričel resno spraševati, kako je mogoče, da po dvajsetih letih na toliko formativnih knjig reagiram tako negativno, celo posmehljivo? Salingerjev Varuh v rži je morda najbolj ilustrativen primer kanonizirane literature za najstnike, upornike in neprilagojene osebnosti, ki ga čas ni najbolje »prevedel« za podpisanega bralca v zrelih letih. Millerjev Rakov povratnik je doživel podobno usodo, da Hermana Hesseja ne omenjam. Ob Štoparskem vodniku po galaksiji sem si prav želel ponovno uživati, brez uspeha. Sem postal preveč ciničen, je humor preveč infantilen? Vem samo to, da sem na neki točki potegnil ročno zavoro. Ko je Walter Salles pred desetletjem pripravljal ekranizacijo Kerouacove bitniške klasike Na cesti, sem prvič zavrnil možnost tveganja. Privzel sem načelnost Pauline Kael in prisegel, da tega romana, ki sem ga v srbohrvaškem prevodu prvič bral v vojski, ne bom bral v drugo; preveč mi pomeni, bral sem ga v preveč specifičnem času – priporočil mi ga je najboljši prijatelj iz JLA –, želim ga ohraniti v najlepšem spominu, tudi zato, ker sem prepričan, da me je prav Na cesti napotil v »pravo smer«. Pri osemnajstih knjige še imajo to moč.

Ampak zakaj se ob ponovnem branju še vedno dobro držijo Živalska farma, Fahrenheit 451, Portnoyeva tožba, Veliki Gatsby, romani Romaina Garyja oziroma Emila Ajarja? So ti romani nadgeneracijski? Kaj pa percepcija romana, če ga beremo v izvirniku ali v prevodu? Stara modrost veleva, da je literatura najbolj pristna v izvirniku, s čimer se lahko strinjam, čeprav bi dodal, da v kulturnem okolju nekdanje skupne države obstaja fenomen »stopnjevanih« oziroma »oplemenitenih« srbohrvaških prevodov, ki so v osemdesetih letih (predvsem pri založbi BIGZ) zelo imponirali najstniškim bralcem, željnim žmohtnega jezika in profanosti, ki sta bila v slovenskih prevodih povsem odsotna. Ti prevodi – od bitniških klasikov in odvodov (Bukowski) do žanra (Hammett, Chandler, Spillane …) – so se tako usidrali v moji zavesti, da sem kasneje, ko sem nekatere bral v izvirniku, ugotovil, da (naj zveni še tako paradoksalno) preprosto ne dosegajo izrazne silovitosti srbohrvaškega prevoda! V tem primeru ni šlo za generacijski prepad – tudi v izvirniku so mi ti romani ostali ljubi –, temveč za svojevrsten kulturni absurd, ki ga ni mogoče pojasniti smiselno, zgolj emotivno. Enostavno preferiram stare srbohrvaške prevode. Bludni sin > Ham on Rye. Žene > Women. Zabilješke starog pokvarenjaka > Notes of a Dirty Old Man. Odveč je poudariti, da Charles Bukowski (oziroma Čarls Bukovski) zame ostaja najboljši srbohrvaški pisatelj, ki je živel in ustvarjal v Kaliforniji.