Poezija in nogomet

Nedelja popoldne je, nekaj dni po izidu Antologije slovenske poezije športa, ki sem jo pospremil z besedami, da gre za najboljše darilo na predvečer svetovnega prvenstva v nogometu. Ker jo boste brali, tudi če ne boste gledali nogometa. In res se zalotim, da tega istega prvenstva ne gledam oziroma ga nisem začel gledati, kot je bilo to v moji navadi že vse tja od mundiala v Nemčiji davnega leta 1974 – tako rekoč od prvega sodnikovega žvižga. Namesto tega odpiram in zapiram antologijo, ki me vedno znova preseneča, tako kot so nekoč majhni presenečali velike. Dobra stran antologij je, da jih ni treba brati od začetka, če ti ni do tega. Kjerkoli jih odpreš, ti ponudijo najboljše, tako kot bi moralo biti s svetovnimi prvenstvi. Tako je vsaj bilo, do Katarja. 

In jo odprem na strani 28, kjer je pesem Matjaža Pikala.

JE POLETJE

in sončna nedelja popoldne

sprehajava se pod topoli

pred nama tlakovana cesta,

ki se rahlo vzpenja

nad nama nogometni stadion

ne veva za rezultat tekme,

samo hodiva

Popolna melanholija nedeljskega popoldneva, čudovita pesem o pomembnosti in nepomembnosti nogometa, o ljubezni, ki zasenči še tako pomembno tekmo. Vrne me v čase, ko so bila nogometna prvenstva poleti in smo pred televizorji sedeli v dresih svojih priljubljenih reprezentanc, z obveznim pivom v eni in nervozno cigareto v drugi roki. Ob njej za trenutek pozabim, da imam v sobi prižgane radiatorje, saj je zunaj že tema in le nekaj stopinj nad ničlo. Zakaj me zebe, če je svetovno prvenstvo v nogometu? In zakaj poezija in nogomet, če nihče več ne piše poezije o parkiriščih, ki so zamenjala igrišča v našem kvartu? Kaj šele, da bi jo brali. Miha Štamcar, pisec spremne besede k antologiji, ima seveda prav, saj se je z nekaterimi stvarmi v življenju že sprijaznil. Jaz očitno še ne, tako kot se ni sprijaznil Rok, ki je na vrhuncu svoje kariere pisal pesmi; namesto da bi smučal in zmagoval, kot se spodobi za šampione. Pretresejo me njegovi verzi, na 46. strani:

UTRUJEN, UTRUJEN, ZELO UTRUJEN …

Ko vidim vse te ljudi, ki prežijo in razgretih obrazov čakajo:

kaj bom storil?

kako se bom vedel?

kako se bom obrnil?

na kakšen način bom pokazal veselje ob zmagi!

me mine še tisto malo veselja,

ki bi kljub utrujenosti spontano privrelo iz mene …

Utrujen sem od ljudi,

pa jih imam tako zelo rad!

Kako je mogoč tak paradoks!?

Kako iz tega!?

Kdo mi lahko pomaga!?

Ali se sploh lahko rešim te utesnjenosti?

Ne da bi prizadel ali ljudi, ali sebe … ?

Utrujen, utrujen …

Ne vem, zakaj se ob tem spomnim Nejca Zaplotnika in njegove Poti. Podobna vprašanja, brez odgovorov. Zagotovo. Listam naprej in pridem do Boštjana Videmška, ki je poskušal odgovoriti Roku in njegovi modrini. Pesem nosi naslov ROK PETROVIČ. Čeprav ni bila napisana kot pesem oziroma ni imela namena biti pesem. A zdaj je tu, v tej antologiji, ker se mi je zdelo, da je tako prav. Tudi zaradi tega, ker Boštjan odgovarja Roku, vsaj delno, v teh nekaj verzih, no, stavkih:

Ko so drugi tekmovali, je on raziskoval.

Ko so drugi govorili, je on počel.

Ko je zmagoval, so bili ljubosumni.

Ko se je začel umikati, je številnim odleglo.

Boštjan je precizen, tako kot je bil ubijalsko precizen Rok, v tisti svoji popolni sezoni, ko je bil absolutni vladar v svoji smučarski prvini. Z njim sta se poezija in šport zlila v eno in se skupaj nagnila nad prepad, v katerega smo začeli padati skupaj z Rokom. Padati v veliko modrino. Utrujenost je prepovedana z dekretom, kmalu bo tudi poezija, tako kot je prepovedano pivo na stadionih v Katarju. 

Tok misli mi prekine glasba s starega gramofona, dobro mi znani verzi pesnika, ki je rad igral nogomet, kadar ni skladal pesmi:

Nedjelja popodne

nogometni dan

zaboravio sam sat

sklapam oči hvata me san

ja plovim 

baj baj

Melanholija in nogomet, združena v poezijo nedeljskega popoldneva. Poslušam Štulića in gledam naslovnico antologije; Zahović in Pavlin, po odločilnem golu v Kijevu, boksata snežinke na olimpijskem stadionu. Idealna podlaga za pesem boksarja Duška Čavića, vsak boksar boksa svoj boks. Kasneje sta jo prezentirala Zahović in Katanec, ko sta boksala na vrhu Šmarne gore, skupaj s še nekaterimi nogometaši, tudi s te fotografije. 

Danes igra vsak zase, a takrat se je zdelo, da igramo vsi skupaj. 

Zakaj me zebe, če je svetovno prvenstvo? In zakaj nisem gledal otvoritve prvenstva?

Zato ker Maradona, ki bi gotovo preziral šejke, ki so kupili prvenstvo, ni več živ in argentinski dres, ki sem ga kupil v Berlinu, sameva v omari. Ker je Italija izpadla od žalosti že pred samim prvenstvom in ker so delavci s krvjo obarvali stadione, na katerih hladijo gledalce, in ker je popolnoma vseeno, kaj bo s stadioni, ko bo prvenstva konec. 

In zakaj ne vem, koliko je rezultat prve tekme? Še tega ne, kdo igra proti domačinu, ki bo zanesljivo izgubil, ker mu je nogomet deveta skrb. 

Pogledam v antologijo, iščoč odgovor, vendar ga ne najdem. Tako kot ga ne najde Anja Grmovšek v pesmi mojega psihiatra zanima kako se počutim: 

po prvi tekmi brez tebe

in brez figa

tudi o zidanu se govori

da bo šel

in tega me je strah

kot praznih železniških postaj

Na koncu se lahko le še vprašam: kam me je pripeljal strah pred praznimi nogometnimi stadioni? 

Morda pa je to vprašanje že začetek neke nove knjige, ne nujno o nogometu.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS