En stavek

Ko zadnje čase pogovor nanese na običajno temo panožne krize, na to, kako zapisane besede nimajo več nobene moči, imam pri roki spodbuden ugovor: »Kako da ne? Samo nekaj besed na pravo temo te lahko ob primernem odmevu spravi na formalno drugi najvišji položaj v državi!« Mislim seveda na Urško Klakočar Zupančič in njen znameniti zapis o velikem diktatorju na Facebooku, ki jo je ob pomoči ojačevanja, kot bi temu rekel Michael Bhaskar, prek Vinka Gorenaka po nekaj kariernih zasukih pripeljal na mesto predsednice državnega zbora.

En stavek ima vpliv tudi na knjižno recepcijo. Kot najbrž veste, je Urška Klakočar Zupančič izdala tudi leposlovno knjigo in morda ste jo prebrali – morda pa se vam še ni posrečilo, v knjižnicah je zanjo veliko zanimanje. Sam sem jo po daljšem čakanju, v katerem sem se s 17. mesta med rezervacijami počasi premikal do prvega, le pridobil in prebral. Po svoje je razumljivo, da je brana, saj gre za zgodovinsko romanco, zlasti po zaslugi Kathleen Woodiwiss v Sloveniji dobro, bolje kot v svetu, uveljavljen žanr, a najbrž to ni edini razlog za veliko povpraševanje. Razlog najbrž ni niti romaneskni prafeminizem, ki ga hvalijo moje FB prijateljice (žal se še najbolj izraža s tem, da je naslovna junakinja v nasprotju s tedanjimi navadami pismena, sicer je od moških – očeta, brata, ljubimca – odvisna v skladu z zgodovinsko normo), niti ne bistveno več seksualnih prizorov, kot jih običajno prinaša ta po definiciji konservativni literarni žanr. Zelo verjetno je bralno zanimanje prinesla uveljavljena avtoričina blagovna znamka. Ki pa se ni uveljavila s pisanjem leposlovja, ampak … enega stavka na družbenem omrežju in njegovih posledic.

Najbrž ni treba posebej utemeljevati, da knjiga ne bi dosegla niti približno podobne branosti, če avtorica ne bi objavila tega stavka in bi bila še zmeraj vodja oddelka za etažno lastnino na okrajnem sodišču v Ljubljani. Če pogledamo izposojo v prvih sedmih mesecih leta 2022, vidimo, da je bil Gretin greh v slovenskih splošnih knjižnica izposojen približno dvatisočkrat, podobno kot prodajne uspešnice Tadeja Goloba (zadnja, Virus, sicer še dvakrat več), leta 2021 s kresnikom nagrajeni Agni približno šeststokrat, primerljiv zgodovinski roman pa približno dvestokrat, kar je nemara kar običajna izposoja za slovenski roman leto dni po izidu. 

En stavek ima lahko tudi drugačne posledice. Gotovo poznate zapleteno zgodbo Studia City v času televizijskega nerazumja. Na vprašanja, kako da se je oddajo vzelo človeku, ki jo je dolga leta uspešno ustvarjal, se je med motoviljenjem o ključni razliki med prekinitvijo pogodbe o sodelovanju in nepodaljšanjem pogodbe, pa ob nekaterih puhlicah, češ da smo vsi zamenljivi in da je čas za mlade kadre (temu pavšalnemu generacijskemu izničevanju, tako rekoč staromrzništvu, so se začuda pridružili celo nekateri, ki se imajo za intelektualce), se je še najbolj oprijemljivo odgovarjalo, da je pač o svojem pogodbenem delodajalcu na javnih dogodkih izrekel stavek (ali dva), ki trenutnemu vodstvu RTV ni bil (nista bila) všeč. Spet dokaz moči besede: dovolj je bil en stavek (ali dva), da se je začel maščevalni pohod na človeka, ki je napisal sto knjig in dobil dve Rožančevi nagradi. (Dopustiti pa je treba možnost, da za to odločevalci niso vedeli – ali pa jim nič ne pomeni.)

Ko je televizijski voditelj izrekel stavek, ki ga po mnenju vodstva ne bi smel, čeprav je povzel nesporno dejstvo, je vodstvo ubralo retoriko, da je preobremenjen in mu je treba dati manj izpostavljeno delo, in s popravki in popravki popravkov. Popravek na popravek za en stavek? Seveda: ni šlo za dejstva, ampak za interpretacije dejstev, kar prinaša veliko stavkov, toliko stavkov, da jim skorajda nihče več ne more slediti, in potem zmaga tisti, ki vpije glasneje.

Zanimivo vprašanje je, kaj se dogaja z našimi mentalnimi kapacitetami, da smo se prej pripravljeni odzivati na en stavek kot na obsežne knjige. Kot na cele police obsežnih knjig. Da se leta in leta pogovarjamo o tvitih (natančneje, bolj ali manj samo o napadalnih tvitih, za katere je Mladen Dolar predlagal poimenovanje bevsk), ne pa o razmišljanjih, oprtih na stoletja preteklega izročila in na kupe prebranih knjig.

Seveda je stavek pomemben. Vsak stavek. (Včasih še manj kot stavek. Oscar Wilde naj bi poročal o svojem delovnem dnevu: »Zjutraj sem izbrisal vejico, popoldan sem jo spet napisal,« piše Javier Marías v Napisanih življenjih.) Velikokrat pomislim, kaj je pred mnogimi leti pri nekem skupnem omizju rekel Saša Vuga: »Celo noč razmišljam, kako bom zapisal stavek v radijski igri – in potem ga igralec narobe izgovori.« Tega razmišljanja pri bevskajočih stavkih ni. Ne vsebinskega ne formalnega. (Fascinantno je, kako nekateri bivši visoki funkcionarji v oznanjanju svojih mnenj vztrajno opuščajo presledke za vejico. Ne poznajo nikogar, ki bi jim povedal, da je to nizkošolska napaka? Ne poznajo nikogar, ki bi se jim to upal povedati? Ali pa gre za psihoanalitsko povnanjanje njihove želje, da ne bi puščali praznega prostora – da bi zasedli vse?)

Kdaj že je bilo zapisano, da so meje jezika meje sveta. Ko se omejimo v jeziku, si zmanjšamo svet. Znano je tudi, da se je treba bati ljudi ene knjige, pa naj gre za Biblijo, Koran ali Komunistični manifest. (Ali, navsezadnje, katerokoli drugo knjigo.) A kljub vsemu zapisanemu, kljub vsemu temu znanju v času, ko je stavkov in knjig več kot kadarkoli, postajamo ljudje enega stavka.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS