LUD Literatura

kadar padaš

Lara Gobec

soul

 

nebogledi smo
in to je
smisel
ko med dlanmi
držiš aviončke
ki so nekoč
v nekem drugem vesolju
drgetali na drevesih
ni jih bilo strah zime
samo zdelo se je
da bodo padli
na tla
in ob nikogar
več se ne bodo
mogli obregniti

 

 

 

konje krast

 

dež je imel najraje
pravil mu je prha
namilil si je pazduhe
in sosedo
s katero je ljubimkal
rjave lase je imela
in srbske korenine
nisem še videl
koga tako mirnega
in odločnega

ko sem jo na svoj
dvaindvajseti god
prijel za boke
me ni odrinila stran
in skupaj sva gledala
kako je oče splavil
hrastove hlode
navzdol po reki

 

 

 

na kreku

 

začela sva propadat
v ognjemet nad mestom
tenki utripajoči lučki
ki ugasneta ob
polnoči
kot da ju nikoli zares
ni bilo
in opazujeta mesto pod sabo
ob vodni fontani
toliko ljudi
ki so si danes
končno izrekli vse
o čemer so molčali celo leto

O avtorju. Lara Gobec (2001, Celje) je bila od nekdaj povezana z besedo, začela je kot bralka in prozaistka, zdaj piše tudi poezijo. Sodelovala je s SNG Dramo, leta 2017 v gledališkem performansu Sanjati? (režija: Žiga Divjak), leta 2019 pa so njen dramski tekst postavili na oder kot del bralne uprizoritve Intima … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Koprnenje in preteklost

    Luka Višnikar

    Kar se prikriva v / tuzemskem izgnanstvu, / se ne da videti s prostim očesom, / niti s sklonjeno držo.

  • gimme shelter

    Veronika Šoster

    nobenega objema / nobenega zavetja

  • *

    Lara Gobec

    Ljubica jezika sem in to sem povedala že / ničkolikokrat.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.