* * *

ko sem bila stara 4 leta, je imelo nebo venomer restavriran sapnik
vsa atmosfera, vsa atomnost pridušena
in zmeraj betonski mraz, od koder se manično odkopljem med dve med seboj sovražni telesi
prabledi in sumljivo tuji, sumljivo vreli
neskončno ljubi
kakor dva otroka, ki ju iztisneš sam
brez zdravnika
na skrivaj
nato položiš četrtino svojih kavljev na njuno zasneženo kožo
da telesci ugrezneta v času
dva slečena tona, ki prerežeta še nazaj od popkovine in luči
prvič sem zares zapazila žile
kot raztrganine v skicirki pri štirih
so mi zasužnjile kri motne azurne gosenice
na očetovih dlaneh, ravno med ljubeznijo in smrtjo
baker se mi je raztalil pod čelom
saj veš, kaj mislim, ti, ki si sedaj
prelom v moji minizgodovini
pege in žilice, ki jih ne najdeš pri otrocih

take kocine gredo narazen kakor med
ko jih s pinceto eno za drugo razložiš na svojem izvodu Politične kulture
ko sem bila majhna, sem šestkrat kašljala, da bi Bog dal mojim
jim všil zvezdne struge
in predvsem večnost na njihove iz tujine prinešene puloverje
nosijo tu in tam madež od črnega vina, odpadlega
iz jamastega grla
in četudi jih moti, vsesavam sladek vonj po njihovem obredju
kot timijan
v manično kitajsko četrt svojih omamljenih pljuč
da shranim vse, kar ljubim v organizmu

le telo je tisto, ki bo ohranilo, kar sem bila, ko se bo svet izlizal
iz mojih pretopljenih luknjic
v vrelost črnine, spajane s prahom
bo ostal spomin, vrezan v nekem starikavem fotoaparatu
s katerim enaintrideset dni na mesec slikam
in slikam
in slikam
tudi ko stojim spredaj na avtobusu, počnem isto
četudi so moji udi električna nihajna resonanca
z drugimi in Parižanko antičnih vek
da se ji bronasta šminka vreže v luknje med usti
zakaj se ne spomnim poljubov?
fotografiram masaker svetlobe in lepljivega stekla
pade vame
odrešenje, kot da si me, Bog, presekal
dal svoje prste v mojo kri
in svoj prah

kot oglje, da je črno v senzoričnem ritmu izpadalo iz mene
kot pokvarjena voda v Budvi
in kadarkoli me je zeblo
je zmazelo iz avtobusa
karkoli me je zeblo, je odšlo.