Sršeni

Sprva so nevidni. Slišiš njihovo prisotnost, kot zvok visokega letala ali v vetru pridušene nenadne jate. Njihov namen je presenečenje – ujeti plen z dvignjenem vizirjem. Tako si, še preden vstopiš v njihove sobane, obsojen na beg. Ko te kamenjajo s svojimi telesi ali se izstrelijo iz zraka kot zlati naboji, takrat spoznaš, da se je treba bati tudi stvari, ki so manjše od mezinca. Zapletajo se ti v lase in vztrajajo ne glede na dolžino tvojega bega. Ne skrbi, prišli bodo za tabo. Merijo na mehkejše, ranljivejše dele in glavo. Nikoli ne veš, kdaj bo njihova nepredvidljivost postala tvoja stvarnost. Njihova obramba je napad, vedno nosijo bojne barve. Ne delajo razlik. Ne poznajo usmiljenja in umika, oni so kralji vse golazni in v trenutku, ko opletaje bežiš do tolmuna, pravi zmagovalci darvinizma. Dejanja opravičujejo z nagonom, napadajo v strnjenih formacijah – vsem gverilcem v posmeh. So pristaši preventivnega bojevanja. Ubijajo, če je treba. Ni jim mar za žrtve in krike; zvoke dojemajo na drugih valovnih ravneh.

Povsod so. Lebdijo. Povsod najdejo svoj dom: v vseh pozabljenih rečeh, v stvareh brez duše, v vsem, kar je izgubilo svoj namen, v votlih deblih, v starih ostrešjih, v ponošenih čevljih, v zapuščenih kapelah, pod stropom cerkva, v pridigi novega župnika, v bančnih trezorjih. V praznini najtemnejše noči slišiš njihovo zverinsko bučanje, povsod razpredajo svoj sršenjak, v prstih tajnic, v kameri Wernerja Herzoga, v zaprtih tovarnah, v rudarskih šolah, v parnih lokomotivah, v transformatorjih napredka, v amortiziranem jugoslovanskem traktorju IMT, v cerkveni tabli, v skednju brez sten, v odsluženi frnači. V trupu nagačene lisice slišiš njihovo večno šumenje, v Zupanovem continentalu, v volilnih registrih, v sodih fasciklih, v špranjah kontinuitete, v asfaltnih razpokah, v utripajočih semaforjih, v fašističnih sanjah, v delavskih pogodbah, v Cernovem pospeševalniku. V Bernhardovem Amrasu slišiš njihovo pritajeno krohotanje, povsod so: v Pilnjakovem gozdu, v hlevu Teda Hughesa, v staji bika Mojzesa, v racionalni revoluciji, v hudih jamah, v delavskih kombinezonih, na mirovnih konferencah, v mrežah poželenja, v luknjastih rokavicah. V bankovcih z ničlami slišiš njihov cinični posmeh; v topovskih ceveh, v Svetem pismu, v zmečkanem aluminijastem kolosu Ursa Fischerja, v kasetnih bombah, v steklenicah in kozarcih. V šolskih klopeh slišiš njihovo karnevalsko režanje, povsod so, v nekropolah starcev in v belih krstah otrok, v dekretih in manifestih, na borzi, v želodcih lačnih, na dietah debelih, v modih neplodnih, v jezikih nemih, v naftnih vrtinah, v piramidah, na zlatih divanih princes, v Watersovem basu, v sibirskih dimnikih, v očeh Klausa Kinskega; tam na travniku ob gozdu, od koder sem zbežal, v pesmi, v ššš-šala-Šalamunu, v mojih rokah – v moji glavi.

Njihova apokalipsa je slana. Pozimi se nagnetejo okoli bistva, okoli svojega sveta. Lahko pristaviš glavo ob drevo in slišal boš oddaljen šepet poletja. Lahko udarjaš ob deblo – ne bodo te slišali; predani svoji melanholiji brenčanja, prebivalci lastne dimenzije šumenja, varuhi bitja enega srca, zadnji stadij anarhističnih sanj. Daleč od znotraj čakajo in oprezajo s svojimi rozetastimi očmi. Z vigrednim gnitjem so poplačani za svoje kljubovanje. Lakota jih sili v vstajensko norost.

Prihajajo. Zrak prasketa rdeče in rjavo. Prihajajo. Izza oblakov njihov oblak. Prihajajo. Zastor evolucije, batine načelnosti, revolucionarni cunami, utrinjajoči cepelini – sršeni. Vdihni. Zapri usta. Prihajajo.