Zrenje sveta, kot ga ni

Erika Vouk, Lasa pur dir. Maribor: Pivec, 2013.

Diana Pungeršič

Branje osme samostojne pesniške zbirke ni deviško početje, nujno je vezano na določena obzorja pričakovanj. Pred razpiranjem platnic najnovejše knjige Erike Vouk so po glavi rojila predvsem vprašanja tipa, ali lahko pesnica še preseneti znotraj prepoznavne poetike, svojsko zasidrane v žlahtni meditativni liriki, ali njena pesem še pelje na jug, ali pa je nemara prišlo do kakega korenitejšega odklona.

Pogled na ovitek, ki ga gre v semiotičnem smislu razumeti kot sestavni del knjižne vsebine, je napovedal, da pesnice ni odneslo prav daleč. Barva ovitka namreč dokaj neposredno evocira avtoričin prvenec Bela Evridika (1984) in tretjo zbirko Belo drevo (2000) kakor tudi znatno tematizacijo beline v posamičnostih drugih njenih zbirk, kamniti beneški okenski lok pa obuja pesnici preljubi Mediteran. Začetne domneve potrdi tudi branje; pesem Erike Vouk še vedno mezi iz kamnitih plasti sredozemske pokrajine ter se končno zliva v morje. V tej sušni pokrajini se avtoričino pesniško grlo še vedno najbolj čudežno odžeja. Sredozemska krajina s svojimi stvarnimi prvinami (floro, favno, arhitekturo) se je skozi leta utrdila kot avtoričina osebna biblija, ki jo kot tiha, domala nevidna »potohodka« posvečeno prebira, iz njene najmanjše podrobnosti srka modrost. Galebi, morje, trava, ruj, kršje, klifi, kaprovci, sivka … se pogosto preobražajo v simbole, predvsem pa ustvarjajo unikatno pesniško pokrajino z očitno simbolno govorico. Škržati niso zgolj živali, temveč »uporni glasniki / utišanih grl trubadurjev«. Kot v prejšnjih zbirkah je Erika Vouk slikarka podob, utrinkov iz narave, pa tudi bolj obljudenih prostorov. Osebnoizpovedna občutja so umaknjena in sublimirana v zgoščene impresije na način razširjenega haikuja ter se iz zbirke v zbirko bolj »sidrajo« kot sinonim avtoričine pisave in hvaležen substrat za bivanjske razmisleke.

Tokrat prevladujeta dve večni pesniški snovi; minevanje ter pesnjenje. Kot že nekajkrat doslej se izpovedovalka tudi v tej zbirki v pesmi »Samota« sooča z odsotnostjo mrtvega očeta. Ko se je denimo že zdelo, da je pesem »Belo drevo« iz istoimenske zbirke, ki prav tako tematizira smrt očeta, izpovedno nepresežna, z novo ubeseditvijo in spremenjeno perspektivo, poglobljenim občutenjem avtorica doseže novo svežino presunljive izpovedne moči.

A nadaljnji preudarki o lastni minljivosti niso temačni, črnogledi, preveva jih tiha sprijaznjenost in zavedanje enosti z naravo, stvarstvom: »Naj me objame vetrova roka / in me do kože razdene.« Smrt kot neizbežen del življenja želi subjektinja sprejeti, se ji približati v njeni lepoti: »Z lepim pogledom / zajeti lepoto / uvelih perunik, / neplodne prsti, / zamiranja dneva /…/« Minevanja (staranja) tako ne odriva, ne pristaja denimo na privid v zrcalu v slogu izumetničenosti zahodne civilizacije. Nasprotno, v soočenosti z njim je neposredna: »Odsev ji ne kaže / minevanja. Laže. / Uzre se v njegovem pogledu.« Lasa pur dir navzlic pogosti tematizaciji minevanja v sebi hrani latenten vitalizem, izpeljan iz spravljenosti s svetom in seboj. Nenazadnje ga izpričuje tudi markantna uporaba glagola biti. Repetitivni (anaforični) skoraj zarotitveni je, si, so, pogosto v kombinaciji z naj, še, ki, izpovedovalko utrjujejo v življenju in motrenju, nenazadnje tudi v zrenju sveta, kot ga ni. Poleg bivanjskih uvidov so intenzivne tudi poetološke teme, ki jih sorodno zaznamujejo razmisleki o končnosti, natančneje minljivosti pesniške sile in navdiha: »Sprašuješ, kdaj bo noč.« Se je že izpel pesniški glas, so že ugasnile besede. Izpovedovalka pri tem z vedrino ugotavlja, da »še pesem išče glas / in hoče biti.« Ob zavedanju, kako je treba zanjo garati in kakšna »milost« je pravzaprav: »Kdor vé za kruh, vé za težo prstí, / ni moč, / ni moč brez oranja. / Iz črnih zapredkov se misel leví / v pesem besed in molčanja.«

Ob resnih bivanjskih in poetoloških razmislekih, se v zbirko občasno vtihotapijo navihane, tudi malce dionizične pesmi, ki še poudarijo pretežno vitalno podstat zbirke. Izstopata tisti o vetru, že v prejšnjih zbirkah radoživo prisotnem. »Ne zašepetajte v vetru / črk njegovega imena. / je poslednji iz plemena / pevcev ljubljenja na dah.« A zbirka ne bi bila »popolna« brez dvogovora z avtoričinim velikim navdihovalcem, Lorco, spričo katerega se pesnice še vedno (ali pa vse bolj) drži nadimek slovenski Lorca, zdi se, da vse bolj v poklon.

Očitna je tudi blaga kontinuiteta s predhodno zbirko, ki jo je prežarjala rdečina in simbolna moč rubina. Tudi tokrat pesnica na piedestal postavi kamen. Navadni (beli) kamen, kakršnega najdevamo na vsakem koraku obalne pokrajine – na poti, tleh, v zidu, skali, klifu, v morju. V vseh mogočih metamorfozah, vlogah, obstojih Erika Vouk lušči in prebira njegove zgodbe, njegovo tiho bitje, vzpostavlja tesen, intimen, domala posvečen odnos. »Ki te ljubim, / tvoje laporno srce, kremenasto meso / in kršno kožo /…/« se glasi začetek zarotitvene izpovedi, hvalnice kamnu, temu človekovemu tihemu spremljevalcu iz večnosti v večnost.

Končno je »kamnit« tudi naslov zbirke, napis, vrezan v kamen na znameniti piranski hiši Benečanka. Pusti, naj govorijo, tako je beneški trgovec svoji izvoljenki obelodanil (nam pa ovekovečil), naj se ne ozira na čenčave sosede, zavistne njune ljubezni. Tudi sam lirski jaz je v tem smislu osvobojen, skalnato neomajen s svojo poslanico: »Vsem dušam hotnim tuje bolečine / zapiram ris. / Žebrajte svoj brevir.« Naslov pa utegne bralec razumeti tudi kot – pusti, naj spregovori tisto, čemur običajno ne podelimo glasu, naj denimo govori »razgaljen zid – zaplata palimpsesta / stoletna priča stare duše mesta.« Izpovedovalka sama praviloma prisluškuje nemim.

Pomenske podstati pesmi znova ne gre iskati zgolj v besedju in njihovih pomenih, temveč tudi v njeni zvočnosti. Zanimivo, da vseskozi implicitno povezavo glasbe in pesmi, pesnica v tokratni zbirki poda že kar izrecno, z večkratno tematizacijo trubadurjev, celo s parafrazo pesmi novodobnega trubadurja Boba Dylana. Strune se vnovič pojavijo kot simbol pesniške ustvarjalnosti: »Šest strun, in le ena / od njih, ki prečarja / besede v neizrekljivo.«

Pesem Erike Vouk najbolj vznika v nežno valujočih verzih jamske ali trohejske stopice (ena od predhodnih pesniških zbirk nosi naslov prav Valovanje), ki se pogosto poljubijo v rime in tako ustvarijo pesemske poudarke, ki jih pesnica s fineso občutka za mero v harmoniji z ritmom niza zdaj kot bučanje zdaj kot plivkanje morja. Privlačno zvočnost pesmi soustvarjajo pogoste asonance in aliteracije: »Čajke kričijo, / siva golobka / stopica med stoli kavarne. / Vroč kapučino, sape soparne, / kaprovci v slapu kipijo.« K samoniklosti pesniške »rasti« prispeva tudi specifično besedje, odmaknjeno od begotnosti vsakdana, srkajoče poslednje kaplje iz fosilnih ostankov jezika. Z izbiro latinskega naslova se tokrat zbirka na eni strani barva romansko, po drugi pa prav z izbrano knjižno-arhaično leksiko (čajke, vzduh, nespokoj, zanočje, zavek, beljava, sončava, žekno, somračje, tokáva ipd.) približuje prabitni (pra)slovanskosti. V kolikor se bralec prvič srečuje z avtoričino poezijo, mu ravno spričo mestoma izmuzljivega besedišča utegne zveneti tuje in bo nemara vstop v avtoričini pesniško pokrajino nekoliko daljši. Po drugi strani pa taista svojska govorica zveste bralce nagrajuje s svojo živostjo in muževnostjo.

Opazna novost zbirke je izpostavljena datacija nastanka posamične pesmi, celo na samostojni strani. Časovno-prostorske opredelitve »rojstev« pesmi, nastalih pretežno v poletnih mesecih od leta 2008 do 2010 na Belem križu (zaselek občine Piran), delujejo kot nekakšne pesemske osebne izkaznice. Kot bi avtorica hotela vnesti dodatno avtentičnost tako samim pesmim kot lastnemu pesnjenju, v smislu podčrtanja pristnosti doživetja. Vsekakor pa je pesnica s tem datumsko opremila tudi svoje domala vsakodnevne »rezidenčne« domače naloge.

Odklona potemtakem ni, ja pa zato vnovični globoki priklon liriki morskega juga. V zbirki beremo avtoričino značilno »pesem brez konca«, ki pa zveni s presenetljivo svežino, vitalnostjo in izpovedno močjo. Kljub očitnemu motivno-izraznemu dialogu s poprejšnjim opusom se seznanjeni bralec ne bo mogel otresti spoznanja, da nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko.

O avtorju. Čeprav jo privlači jug z obilico sonca, se rada ozira tudi severneje. Enkrat je bil severni ozir pač tako silovit, da je študiju slovenščine in sociologije kulture dodala slovaščino. Ob slovenskih knjigah, ki jih rada kritizira, tako že lep čas prebira tudi slovaške, ki jih po možnosti tudi prevaja ali … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica