Zadeti, potopljeni

Jeet Thayil, Narkopolis. Prevod; Jedrt Lapuh Maležič. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2017

Matej Bogataj

»Pozno tiste noči, potem ko so šli moji sosedje spat, sem si naredil prostor v manjši sobici, nato pa prižgal oljni gorilnik in pipo. To je zgodba, ki mi jo je povedala pipa. Vse, kar sem storil, je bilo, da sem jo zapisal, eno besedo za drugo, začenja in končuje pa se z eno in isto besedo, Mumbaj«, so zadnje besede v romanu.

Prve so res: »Mumbaj, junak ali junakinja te zgodbe, je mesto, ki je prikrilo lastno zgodovino, ko si je zamenjalo ime in si dalo tako kirurško predelati obraz, in glede na to, da jo pripovedujem jaz in da sploh ne veste, kdo sem, naj samo rečem, da bomo že prišli do tega, kdo je kdo, ampak ne prav zdaj, ker imamo dovolj časa, da se nam ne mudi, da lahko prižgemo gorilnik in odpremo okno luni, da si vzamemo trenutek za sanje o veličastnem in ranjenem mestu…..«.

Vmes pa nekaj življenj, porabljenih v kadilnici opija in njeni bližini, nekaj izrazitih portretov tistih, ki se hodijo zadevat v cenene četrti, kjer je takoj zraven dimne omame kožna naslada, prostitutke in dilerji in kitajski politični imigranti in berači na cestah in ljudje, ki jim je smola – življenjska in tista makova – izpila pogled in jih izsušila, vse to, preden je prišel na sceno heroin in so uporabniki bodisi umrli, bodisi se svaljkajo po raznih skupinah za odvajanje, svaljkajo z nikakršnimi rezultati proti naslednjemu recidivu. Ali pa so, kot lastnik biznisa z opijem, celo preživeli, vendar napol, brez vitalizma in brez veselja, čeprav ne brez vere in to v prav ortodoksni muslimanski izdaji, in zdi se, da poskuša Thayil reči, da je po svobodnih in nevarnih drogeraških sedemdesetih in osemdesetih v tem novejšem času vera in z njo prej manj povezan fundamentalizem zamenjala drogo podobno kot enkrat prej v ameriških velemestih džoging psihiatre, da sta pripadnosti in ortodoksija torej bolj trdoživa in bolj/e/ zadaneta.

Zgodba, napisana med dvema dimoma, na vsak način pa po pripovedovalčevih besedah pod vplivom teh dimov – vse spomni na Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja, tudi tam fant, ki je izdal svoje kriminalne sodruge, potegne dim v opijski kadilnici, nakar se mu odsuka v prihodnost, vidi razvoj dogodkov – vendar ne pravega, saj v prihodnosti sodeluje, mi pa že vidimo, kako se mu približujeta morilca, medtem pa on veselo potegne naslednji, se reče zadnji dim. Seveda takšnih preskokov in stanj z nejasnim ontološkim statusom tudi v Narkopolisu ne manjka: vsi, pripovedovalec, ki je v revno predmestje zašel bolj turistično in se izselil, pa kastrirana – z bambusom in doma, v rosnih predpubertetniških letih in v pridobitne namene – hidžra, ki polni pipe in se zraven prostituira, sicer pa živi pod zaščito lastnika kadilnice in je zraven tudi malo njegova ljubica, pa indijski slikar alkoholik z mednarodno uspešno kariero, pa dilerji in sploh ožji krog gostov oziroma navlečencev – vsak od njih ima sanje in videnja. Žive in osupljive in včasih namigujoče na višjo resničnost, na nadrealnost, pa vendar zraven kot da na nek drugačen način resnične, Thayil jih rad popisuje, te nenehne prehode, mešanico obstoječega in fantastične krajine, ki jih odpre in izostri droga. Med Prologom, duhovito naslovljenem Ko daš nekaj vase, in ponovnim obiskom Mumbaja, pripovedovalec sledi zgodbam nekaterih izstopajočih gostov kadilnice: se poukvarja s spolno identiteto hidžre, za potrebe prostitucije kastriranega fanta, ki se nauči sama brati in pristane v skupini za odvajanje. Opisuje njenega mecena in pokrovitelja, gospoda Leeja, ki je bil do kulturne revolucije na Kitajskem pomemben član elite, vendar se je v hipu, ko je videl divjanje militantnega partijskega podmladka in njihovo čiščenje kapitalizma v partijskih vrstah v času bande četverice, ko je videl njihova revolucionarna gesla in usodo svojih kolegov iz vrst partijskega vrha, odločil in se z džipom prebil čez mejo in zaživel v Indiji. Pomenljiva je tudi usoda poba, ki v času, ko se v revnih soseskah dogajajo likvidacije klošarjev, s seboj prenaša kladivo in ga potolčejo pod mostom, njegov lastni oponašalec ali navdihnjen serijski morilec ali angel maščevalec, kdo bi vedel.

Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat. Recimo seznami ali small talki, drobna svaštarjenja, ki se enkrat nanašajo na bollywoodske zvezdnike, ali gre za naštevanje svetnikov in priprošnjikov, ki lahko človeku pomagajo v različnih stiskah, če se obrne na njih; vse deluje kot tisto polnilo, ki ga nekateri tako cenijo pri Tarantinu, tudi tam od nikoder prišli in nikamor namenjeni protagonisti duhovičijo in govorijo o množični kulturi ali pa govorijo pomenljive besede, kakršne najdemo pri junakih drugorazredne produkcije. Citirano je tudi čtivo, in ker so uporabniki slej ko prej v riti, jih zanimajo vzroki za trpljenje, zato prebirajo cenjene strokovnjake za reinkarnacijo, ki so si sami jezik že odrezali, da bi odsotnost bolj natančno spregovorila, svetujejo pa tudi samo-obglavljenje, zaradi zbistritve misli. In podobno: Narkopolis ni samo beda, niso samo z reveži in drobnimi kriminalci poseljene mumbajske ulice in iz ulic delno umaknjena skupina odvisnikov, ki se prebija od dima do dima in modruje, v romanu so dolgi seznami in duhovitosti in verjetno je nekaj prav hudih štosov, ki jih mi, ki nismo strokovnjaki za množično kulturo sedemdesetih, posebej ne tisto na indijskem podkontinentu, seveda ne razumemo. Ostaja pa nekaj tistega kaotičnega in lebdečega vzdušja, ko je vse mogoče in so vse stvari ena zraven druge, čeprav sicer niso, in v tem Narkopolis malo spominja na Hunterjev Strah in grozo v L.A., vsaj po popisih halucinatornih stanj, če že tam niso pisali o slabosti in mačkih in bruhanju po opiju.

Ker se dogaja v subkulturnem azilu, seveda tudi uporablja besednjak teh ponižanih in razžaljenih. Roman je spisan – kolikor lahko predpostavljamo iz prevoda mi, ki nismo originala nikoli imeli v rokah – v žmohtnem dialektu, v katerem se mešajo indijska angleščina, iz vseh vetrov in tradicij nabrane besede za samo zadevanje in akcije okoli tega, poimenovanja različnih stanj in orodij in podobno. V tem je roman skoraj etnološki, govori o dnevnih navadah skupine ljudi s posebnim življenjskim slogom, in nekateri si ga niso izbrali sami. Hkrati je Narkopolis popis nekakšne tretje poti: če poznamo Indijo, recimo pri Alexandru Bergaminiju v njegovi delno potopisni knjigi Gola Indija, v kateri popisuje hude trenutke ob kulturnem in socialnem šoku ob srečanju z atmosferilijami in ljudmi s ceste, s to nepopisno revščino, in če je na drugi strani v Mumbaju in Kolkati menda več dolarskih milijarderjev kot v Združenih državah, potem Thayil isto mesto popisuje s tretje, subkulturne pozicije. S stališča drogeraške subkulture, seveda, čeprav je predvsem med intelektualci in med umetniki v romanu senzibilnost do sodobne umetnosti in njene kičaste sestre precejšnje. Kot je precejšnja tudi nostalgija za dobrimi starimi časi; čeprav se pripovedovalec izvleče iz žgalnic opija, čeprav veliko njegovih sokadilcev propade ali vsaj propada, pa roman kot da slavi čase dobre stare smole vizavi sintetiki in laboratorijsko obdelanim alkaloidom. Ki povzročajo globljo odvisnost in zahtevajo bolj boleče terapije. Kot je malo nostalgičen, v današnjih časih skunka in genetsko predelane marjance, vzrok za zadevanje enega od protagonistov: ker je gledal bollywoodski film s hipiji, ki kadijo hašiš in zraven milo pojejo, se je odločil za hipijado in pristal na dnu. Čeprav tisto dno, nam govori Narkopolis, ni bilo še čisto na dnu, kot ni čisto dno tisto današnje, ampak dno dna šele pričakujemo.

O avtorju. Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Železna zavesa« je rdeče-belo pobarvan kol

    Pavla Hvalič

    Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.

  • Siesta na dnu morja

    Barbara Leban

    V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.