Ubežati opredelitvam

Dijana Matković, V imenu očeta. Novo mesto: Goga, 2013.

Aljaž Krivec

Knjižni prvenec Dijane Matković V imenu očeta sestavlja sedeminštirideset tekstov, razdeljenih v tri poglavja, ki ne služijo za zbirna mesta tekstov iz različnih vetrov, temveč vzpostavljajo časovno kontinuiteto zbirke, ki se začne v pripovedovalkinemu otroštvu, nadaljuje v najstniških letih, zadnji teksti pa so posvečeni pripovedovalkinemu tukaj in zdaj. Delo se spretno izmika kakršnimkoli označevalcem in različni viri tekste v zbirki opredelijo kot kratke zgodbe, kratke kratke zgodbe, jako kratke zgodbe, aforizme, poezijo, pojavi se celo vprašanje, če ne gre v bistvu za roman.

Vprašanje o zvrstni umestitvi tekstov je na mestu, vendar menim, da je najnatančneje delo opredeliti kot zbirko kratke proze. Tako široke oznake ne predlagam zato, ker se zdi najmanj problematična, temveč ker bi z vsako drugo opredelitvijo nekaj izpustil. Naj navedem tekst »glasbenik« [tekst je v celoti objavljen tudi na spletu], ki ga lahko označimo kot vzorčno kratko zgodbo, saj se začne in medias res, nekaj strani vzdržuje napetost vse do zadnjega stavka, v katerem je prisoten obrat. Tekst »ljubljana« predstavlja primer kratke kratke zgodbe, saj v pičlih petindvajsetih besedah predstavlja podobne značilnosti kot kratka zgodba, z izjemo suspenza, in za kratko kratko zgodbo tipično širok nezapolnjen prostor, ki od bralca zahteva precej domišljije.

Z navedenimi kriteriji bi lahko opredelili vse tekste v obravnavanem delu, a bi jim storili krivico. Mar bi recimo o naslovni zgodbi »v imenu očeta« povedali dovolj? V tem primeru imamo opraviti s tekstom, ki se med drugim dotika spominske literature, vključuje pa tudi nekatere elemente anekdote. Četudi je lahko v tem primeru oznaka kratka zgodba nosilni pojem, nas žanrski sinkretizem sili k temu, da se glede tekstov ne opredelimo enoznačno.

Kot skrajna označevalca ostaneta tista, ki govorita o poeziji in romanu. Prva oznaka je tista, ki bo bralcu večkrat šinila v glavo ob branju tekstov, kot sta »talent v razvoju« ali pa »dežuje«. Če govorimo o poeziji, tekstov ne gre označiti drugače kot pesmi v prozi. Problematičnost te oznake (ki je, roko na srce, zagatna že sama na sebi) zaznamo hitro, saj si obravnavani teksti delijo tako značilnosti kratke kratke zgodbe kakor tudi poetičnost, ki vanje vstopa predvsem preko notranjega ritma besedil. Tako se znajdemo v situaciji Buridanovega osla, vendar pa se na koncu bržkone raje odločimo, da gre v resnici za prozna besedila, saj nam tak odgovor nudi zbirka kot celota.

Pojavi se tudi vprašanje, če gre v tem primeru za roman. Delo ima jasno okvirno zgodbo, ki zadeva pripovedovalkino življenje od mladih let do danes. Res je tudi, da so zgodbe postavljene v linearno časovno zaporedje, vendar pa se tukaj podobnosti z romanom že tudi končajo. Zgodbe med seboj niso nujno povezane, vsaka od njih, kakšna bolj, druga manj, funkcionira kot zaključena celota in ne potrebuje umeščenosti v zbirko. Ne gre pa govoriti niti o razvoju literarne osebe. Junakinji se tekom zgodb res dogajajo različne stvari, največkrat vezane na njeno starost, vendar pa ostajajo prepadi med zgodbami, kjer obstaja prostor za jasen razvoj lika, preveliki. Zgodbe so posvečene posameznim dogodkom in ozadja lika, ki ga spoznamo v preostalih zgodbah, ne upoštevajo. To misel upravičujejo tudi posamezni teksti, ki nimajo opravka z okvirno zgodbo. Tako recimo zgodba »koncept« ne vključuje znanih likov, niti se ne znajdemo na jasno opredeljenem kraju dogajanja, samo dogajanje pa bi težko vključili v širši kontekst zbirke. V tem oziru je treba poudariti, da ni nujno, da gre v zbirki vselej za isto junakinjo – edino, kar namreč ostaja v vseh zgodbah nespremenjeno, je to, da je ta oseba ženska, vendar to še ne dokazuje, da gre vselej za isto osebo. Oznaka roman je vprašljiva tudi iz pragmatičnega vidika: delo namreč vključuje le malo likov, pa tudi zelo kratko je, gotovo pa je prisotna jasna konceptualna zasnova, s čimer je delo več kot »tipična« zbirka kratke proze, pa s tem še ne postane roman.

Ne glede na označbo se hitro znajdemo pred novimi vprašanji. Zbirka se opredelitvam namreč nenehno izmika. Spopad s tem je viden že v odsotnosti velikih začetnic, najsigre za začetke povedi ali osebna imena, kar z zanikanjem slovničnih pravil kaže tudi na odmik od starih pravil in primik k mlajši generaciji, ki v pisni komunikaciji le izjemoma upošteva slovnična pravila.

Odmik od opredeljevanja je ena osrednjih značilnosti zbirke tudi na ravni dogajanja. Prvemu poglavju kot njegova nastavitev služi citat iz pesmi Anne Sexton »Divorce, thy name is woman!«, ki gre tako: i am divorcing daddy […] i have been doing it daily all my life. S citatom nam izriše stanje, v katerem se je pripovedovalka znašla v svojih najzgodnejših letih – v prvem poskusu ločitve od očeta. Domneva se potrdi v prvi zgodbi cikla, v kateri je poved moj oče, tisti, ki je povzročil mene. Problem avtoritete se zrcali v zgodbah cikla, ki opisujejo člane pripovedovalkine družine. Izjemno jedrnat, neposreden pisateljski slog daje vtis navajanja preverljivih podatkov o osebah, s katerimi imamo v zgodbah opravka, s čimer potrjuje njihove vloge, intence po ločitvi od njih pa ni zaznati. Prepričljive opise zaključujejo presenetljivi obrati, ki potrjujejo občutek tesnobe ali celo vnesejo cikličnost.

Spoznanje vloge očeta oziroma očetovske figure privede do preloma, ki ga označuje nastavek drugega poglavja, citat iz filma Prozac Nation: one night there was something in my pants, like blood. my mom said, ›oh, hell, your period. this is where all the trouble starts‹. she was right. Citat deluje na dveh ravneh. Po eni strani jasno pove, za katero življenjsko obdobje gre, po drugi pa simbolizira spremembo v odnosu do staršev, saj pride namreč do navidezne, »krvave« ločitve. Dekle postane ženska in s tem svojo vlogo približa tisti, ki jo zavzema njena mati, s čimer oče privzame drugo vlogo. Pripovedovalka namreč sedaj njegovo podobo najde v svojih partnerjih. Enega od teh recimo definira »zvok njegovega avtomobila« – tudi junakinjin oče je bil recimo označen kot dober šofer. Iz naklonjenosti do podobe očeta junakinja privzame nov odnos do lika matere. Med spolnim odnosom s partnerjem jo recimo preslišani pogovor o materah dveh fantov popolnoma dekoncentrira; svoj odnos pa izrazi tudi v zgodbi »mestne gospe«, kjer pride na površje prezir do žensk, ki jo grdo pogledujejo, saj je ona najboljše, kar lahko doleti njihove sinove. Poglavje zaznamuje razgibanost tekstov, ki se močno razlikujejo tako po dolžini kot ritmu pripovedovanja, enaka ostaja le tematika medosebnih ljubezenskih/seksualnih odnosov. Tak način dobro slika obdobje življenja, ki je samo po sebi kaotično in sega tako od življenjskih vprašanj do pretirane vznesenosti – vse to pa je moč najti tudi v zgodbah tega cikla. Čeprav gre za načina, ki sta v prozi hitro nedobrodošla, pa v zbirki zaradi konteksta dobro učinkujeta, kar bi bilo vseeno težko reči za popolnoma vse zgodbe kot samostojne zaključene celote.

Zadnji od sklopov se prične s citatom iz romana Andreja Nikolaidisa Mimesis: v tistem času nisem gledal televizije in nisem bral časopisov. bil sem nikogaršnja ciljna skupina. Citat simbolizira prelom z avtoriteto, a hkrati z uporabo preteklika in usodnim tonom poda tudi grenak občutek. V zadnjem sklopu se junakinja na videz distancira od svoje primarne družine, hkrati pa z večkratno prisotnostjo svojega ljubimca/partnerja Seta ter pogostim omenjanjem otrok, najsigre za spomine ali tekoče dogodke, nakazuje potencialno formiranje sekundarne družine. A prej omenjen grenak priokus ostaja tudi v tekstih samih, saj nam ti nudijo nejasnost, ki se zrcali predvsem v nenavadnih obratih, ter neopredeljiv odnos, ki ga ima pripovedovalka do Seta in drugih oseb.

Tovrstni atmosferi sledi zelo učinkovit obrat v tekstu »k ćaletu po nasvet«, v katerem se pripovedovalka pogovarja s svojim očetom, ki ji svetuje glede tega, kaj naj naredi z delom, ki ga piše. Gre za tekst, ki daje vtis dodatka k zbirki, saj pripovedovalka, s tem ko oznani, da piše knjigo, prvič stopi na mesto same avtorice. Gre za zgodbo, v kateri je odnos med junakinjo in njenim očetom posebej pomenljiv. Po eni strani se vrne na začetek zbirke in s tem doseže zaokroženost, po drugi pa se z očetom skuša pogovarjati kot odrasla oseba, kar doseže s prepričevanjem, da v knjigi ne nastopa ona sama, čemur sledi očetov odgovor, ki jasno dokaže, da on tega preprosto ne more verjeti. S to sliko očeta se delo tudi zaključi, s čimer vzpostavi pripovedovalkin začaran krog, ki vključuje očeta kot avtoriteto, ki ji ne more zbežati. Paradoksalno pa pripovedovalka s tem ko stopi na mesto avtorice pridobi novo, vsaj na videz osebnoizpovedno razsežnost, ki nakazuje, da gre v bistvu za nov krog, ki ga lahko razumemo kot ločenega od preostalih tekstov. Predvsem s tem tekstom pa delo pridobi tudi že omenjeno razsežnost večje celote, ki pripoveduje novo zgodbo in se zato vsaj na videz približa romanu.

Med novoizdanimi naslovi redko naletimo na delo, ki bi odprlo toliko vprašanj, najsi gre za tista o zvrstni uvrstitvi ali vprašanja, povezana z dejanji literarnih likov. Ne nazadnje si pohvalo zasluži tudi lično oblikovanje, ki zbirki doprinese novo razsežnost, ter konstruktivna spremna beseda. Knjiga pušča veliko odprtega prostora za debato, kar je avtorici uspelo doseči kljub zanimivim obratom, ki v nekaterih drugih zbirkah prehitro ponudijo odgovor na vprašanja, ki se nam porajajo; hkrati pa je s skrbnim izborom maloštevilnih potez, s katerimi orisuje situacije in like, uspela doseči, da dogajanje ni medlo. Delo v dovršenem slogu tako izpostavi kopico vprašanj o liku pripovedovalkinega očeta kot avtoritete, ki se je ni mogoče rešiti. Če ta občutek dobimo, predvsem ko delo preberemo kot zaključeno celoto, pa lahko trdim, da  posamezni teksti s svojo odprtostjo in domišljeno redkobesednostjo puščajo velik odprt prostor, v katerem lahko lik očeta res razumemo na najrazličnejše načine.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Andrej Nikolaidis: »Kaj je z ljubljanskimi vrabci, da so navajeni na ljudi?«

    Dijana Matković

    S črnogorskim pisateljem Andrejem Nikolaidisom sva se srečala v torek ob njegovem prihodu na festival Vilenica. To ni bilo najino prvo srečanje. Vse od objave … →

  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

  • Vrnitev

    Dijana Matković

    Življenje ni pot: nikamor ne gremo, k ničemur ne napredujemo (razen k smrti). Napredek je logika trga, ne človeškega življenja: ljudje zgolj smo.

Izdelava: Pika vejica