»… stebla besed izgubljajo čitljivost.«

Barbara Pogačnik, Alica v deželi plaščev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. (Zbirka Nova slovenska knjiga)

Diana Pungeršič

Naslov četrte pesniške zbirke Barbare Pogačnik bralcu ponudi enega od ključev, s katerim odpre vrata v zbirko. Kot je Carrollova Alica v čudežni deželi v temelju literatura igre, humorja, nonsensa, miselnih preobratov, je tudi pričujoča zbirka dodobra metaforično zazankana v mreže novih miselnih pokrajin. A ker je poezija že sama po sebi z vsemi mogočimi pesniškimi figurami tudi preizkušanje izraznih možnosti jezika, naslon na Carrollovske literarne manire niti ni posebej presenetljiv. V pesmih se denimo kaže kot nadrealistično podobje: »Tvoje oko je prazni breg, kamor so se vzpeli / štirje, v katerih pogovor se nisi vpletla, / ko si bila nema, nema kot oblak.« Produktivne so poosebitve, v pesmih stvari oživijo, pojmi se popredmetijo, govorijo: »Hladilnik težko diha, plinska napeljava bliska in vreme ima hud pogled.« A pri gradnji novega simbolnega odnosa do sveta je pesnica in z njo njena poezija pogosto pripeta na varovalno vrv oziroma ima čez brezno med dvema previsnima stenama napeto varovalno mrežo. Razgradnja ustaljenih miselnih shem in poetičnih konstelacij in vezav torej ni tako korenita, da bi docela omahnila v denimo ludistično razpomenjenje, čisto igranje. Zbirka je namreč močno medbesedilna, poleg že omenjenih pravljic, je precej pesmi opremljenih z uvodnimi navedki iz glasbenih besedil, poezije, proze, filma, filozofije, najdemo tudi navezave na likovna dela. Navedki pesmi pomensko razklenejo, v njih se neredko skriva osrednja ideja, ki bi bila zaradi metaforične gostote sicer s sedmimi zapahi zaklenjena. Podoben »razlagalni« učinek imajo tudi pesmi v prozi, ki stojijo na začetku vsakega cikla, v katerih nam pesnica, kakor bi se zavedala kriptičnosti svoje pisave, tematiko dodatno razsvetljuje.

V zbirko vstopimo skozi cikel Potovanja, ki je ves v močnem dialogu z različnimi literarnimi deli, njihovim predstavnim svetom in liki, zlasti ženskimi (Sneguljčica, Alica, Pepelka, Ronja) oz. literarnimi deli (Čarobna piščal, Žabji kralj, Odiseja …). V pesmih zaživijo novo življenje, vendar njihov značaj ali bivanjska lega ostajajo prepoznavni. Like v različnosti združuje tematika emancipacije, (spolne) prebuditve, osamosvojitve. Identiteta ženske (umetnice/literatke) je raziskana zlasti v odnosu do moškega (umetnika/literata), deželo plaščev pa si sicer lahko zamišljamo kot prevladujoči, tradicionalno razumljeni moški princip, ki rad uniformira, ki zaklepa, ki skriva, ne razgalja, ki zamegljuje, tudi ščiti, a hkrati predpostavlja boj. Na podobo plašča se tako vežejo pretežno negativnosti sveta, komolčarstvo, slepota, hinavščina, pajdaštvo, brezup, zlo … V deželi plaščev se ženski subjekt pogosto počuti izgubljen, nesprejet, nepristen, nemiren, negotov: »Kadar te nekdo poljublja, moraš vedeti, / da ne bo nikoli dopotoval.« Potovanje deklic, torej njihovo odraščanje ali zorenje, je zato lahko naporno, pretresljivo, polno razočaranj, a tudi sanjarjenja, pobegov, preskokov. Čeprav se zdi, da besedila časovno-prostorsko lebdijo v pravljičnem brezčasju in brezprostorju, jih posamezne konkretne nanašalnice iz stvarnega sveta (Društvo slovenskih pisateljev, Mercator, Milan Jesih, Žitni most, Dublin Castle ipd.) pripnejo v sedanjost. S tem pa zašilijo njihovo (družbeno)kritično konico.

Podobno sklenjen je tudi naslednji cikel Modrina hiše, ki ni več vezan na pravljične like, marveč na prostore bivanja, torej hiše ali še intimnejše domove, ki so lahko tudi besede, jezik, telo … »Ne vem, ali bodo moje bivanje razrešile besede, / ko postanejo jasnejše, / ali bo potrebna večja razvidnost prostora.« Vprašanje doma kot bivanjskega temelja se izmuzljivo izrisuje v kontrastu s potjo, brezdomnostjo, nujno pa so ta razmišljanja vezana na spomin, minevanje in posledično nostalgijo: »Srečni ljudje, ki so si izposojali pragove, / so že zdavnaj odšli, pragove pa pustili neme / na cedilu pod oblaki, / ki včasih dežujejo nanje.« Tematika krhkosti/iluzije doma pa se v ciklu lepo prepleta tudi z vprašanjem samosti oziroma partnerskega, ljubezenskega odnosa, pri čemer pa nadrealistično podobje ne pojenja.

V naslednjem ciklu se tematika vzpostavitve/prekinitve partnerskega odnosa destilira; preberemo nekaj domala ganljivih ljubezenskih pesmi, ki pa pretežno ubesedujejo konec razmerja (Uho v snegu, O prozornosti, Rumenost). Na minevanje, konec, a tudi staranje, napeljuje že naslov cikla – Gube, ki hkrati evocira tudi transformativnost občutij, oblik, preživetveni nagon. Za paradigmatsko pesem cikla lahko označimo Modrost, ki v sebi nosi tudi skozi vso zbirko močno pričujočo metaforiko modrine kot absolutne svobode.

Zadnji cikel, naslovljen Miniaturke, bi bilo mogoče tudi razpustiti in besedila razporediti med prejšnje tri, kajti tematsko se z njimi ujemajo, jih dopolnjujejo, le da so nekoliko krajše, tudi bolj poantirane, zatorej določene tudi bolj učinkovite kot pesmi poprejšnjih ciklov, pri katerih neredko dobimo občutek, da so metaforično zasičene, fascinirane s svobodo imaginacije in kreacije, kar vodi v interpretativno široko odprtost, a hkrati tudi distanciranost, lebdenje, difuznost, tudi konfuznost. Podčrtujejo pesniški »nonsens«, ki je njihova metodološka podstat, pa tudi izkazujejo temeljno (modernistično) nezaupanje, skepso do obstoječega jezika, bralca, sveta, v katerega vendarle nujno vstopajo. Pesnica je izbrala pot, ki vodi stran od molka h gostobesednosti, tkanju, grmadenju, zanjo »klavirska etuda pred polno dvorano jezika« preprosto ni dovolj. Če je njen prvenec jezikovne in druge poplave obetal že v naslovu, pa se tokratna zbirka z neke vrste povodnjo avtopoetološko ironično zaključuje: »… ah jasno, pisava / barbare pogačnik je bila kriva, tu je ključ / za ves ta vdor dežja, za ta / pretok kamenja in blata – neusmiljena / govorica pa bo skozi poplavo premetavala vse moje telo / po svojem vsevednem toku – «

Glede na obseg zbirke in motivno-tematsko in postopkovno raznorodnost njenih pesmi bi lahko, bržkone v drugačnih založniških razmerah, nastali dve bolj zaokroženi in zračni zbirki – denimo prvi cikel in preostala dva ali trije – kajti pesmi s svojo metaforično koncentracijo terjajo veliko prostora, ki ga v tej knjigi ne dobijo. A tudi ta formalna rešitev ne bi bistveno spremenila vtisa, da pesmi s preveč podobami povejo manj.  S kopičenjem metafor se ta poezija namreč nenehno razrašča in razsredinja … s čimer pa bralcu uhaja tudi njena srž. Ki jo sicer lahko dobro sluti, redko pa se je dotakne, saj je pogosto obdana z okrasjem, ki gradi nekakšen obrambni zid in ustvarja umetno distanco, ki ne pusti blizu.

O avtorju. Čeprav jo privlači jug z obilico sonca, se rada ozira tudi severneje. Enkrat je bil severni ozir pač tako silovit, da je študiju slovenščine in sociologije kulture dodala slovaščino. Ob slovenskih knjigah, ki jih rada kritizira, tako že lep čas prebira tudi slovaške, ki jih po možnosti tudi prevaja ali … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tajkunovo domotožje

    Matej Bogataj

    Bahamski dokument je tako nekakšno nadaljevanje Odvetnika; za oba je značilno, da je v ozadju spletke avtoriteta, ki si jemlje pravico poseganja v karkoli. Ne glede na želje okolice, takšen gospodar upravlja z usodami vseh in obenem, po istem ključu, tudi z najbližjimi.

  • Poljub Rdeči kapici

    Matej Krajnc

    Kravos je dolga leta domala sam, v redki družbi (morda zgolj v družbi Ervina Fritza) stal na »neuvrščenem« polju poetike – ni bil ne tradicionalist, ne del eksistencialistične skupine, ne ludistov in tudi drugih avantgardistov ne.

  • Osti & Co.

    Tina Vrščaj

    Ob novem, daljšem proznem delu Josipa Ostija Duhovi hiše Heinricha Bölla lahko lagodno uživamo in se zabavamo, lahko pa se nam ob njem poraja tudi kupček vprašanj. … →