Splet o knjigi

Tadej Meserko

Modernemu bralcu se v neskončni kvantiteti knjig, ob vse bolj specifičnih željah in pogostem pomanjkanju časa velikokrat javlja vprašanje, kje dobiti kar najrelavantnejše informacije oziroma kateri informacijski sistem mu bo hitro in učinkovito pomagal najti natanko tisto delo, ki bo najbolje zadovoljilo njegove želje ali potrebe. Pri nas, kjer je močno razvit sistem knjižnic, morda najprej pomislimo ravno nanje. Tam so seveda informatorji, tam so tudi knjige, kategorizirane in z možnostjo vpogleda. Nadalje so tu knjigarne, kjer se soočamo z bistveno manjšo količino naslovov, od katerih vsi tudi nimajo oglednega izvoda. A pridobivanje izhodiščnih informacij na slednji način nekako ni več v duhu časa – treba se je nekam odpraviti, se fizično premakniti, porabiti kar nekaj časa itd. –, ki nam vse bolj narekuje nakupovanje preko spleta.

Doba nam narekuje in želja nas sili k pridobivanju čim več informacij preko interneta in s tega vidika se bralec upravičeno obrača tudi v to smer. Tukaj seveda naprej pomislimo na sistem COBISS, ki je v osnovi zbir podatkov, manjka pa marsikatera informacija o knjigi, ki jo bralec pogosto potrebuje. Manjka vsebinski opis, manjka grafična prezentacija vsaj posameznih delov, manjka tudi priporočilo, kritika in verjetno še kakšen element. Seveda nam sistem daje veliko osnovnih informacij, a zgolj po naslovu in nekaterih tehničnih podatkih se je težko odločiti za posamezno delo. Nadalje so tu spletne knjigarne (posameznih založb), kjer se pojavlja problem, soroden klasičnim knjigarnam, saj velike večine knjig, predvsem starejših, na teh straneh preprosto ni, prednost pred COBISS-om pa je v tem, da se velikokrat pojavljajo uporabniške ocene del, krajši opisi, grafične predstavite (knjigo je pogosto moč vsaj delno prelistati), včasih tudi komentarji. Naposled preostane neskončno brskanje po straneh založnikov, a so tu prav tako pasti, saj je treba za določenega založnika najprej sploh vedeti, nekateri nimajo spletne strani, predstavitve knjig pa so seveda vedno zgolj PR-teksti. Tu so seveda še revije, časopisi in ostali (spletni) mediji, ki kritiško ali drugače obravnavajo knjige. Slednji so najprimernejši za pridobivanje relevantnih podatkov o kakovosti in vsebini dela, a so zavoljo odsotnosti sistema pregledovanja obravnav s tega vidika manj učinkovito orodje za iskanje.

Skozi digresijo smo tako prišli še do zadnje možnosti, ki pa je v okviru našega namena slej ko prej prva, in to so portali, osredotočeni predvsem na kar se da dobro predstavljanje knjig. Do zdaj je bil pri nas verjetno najprepoznavnejši te vrste spletni portal Bukla, nedavno smo dobili portal, ki ga vodijo slovenske splošne knjižnice z nazivom Dobreknjige.si, hkrati pa Javna agencija za knjigo RS napoveduje nastanek osrednjega nacionalnega portala Knjige na trgu. Poraja se kar nekaj vprašanj, med raziskovanjem smo naleteli na nekaj zasukov, najprej pa se ustavimo pri najstarejšemu tovrstnemu portalu pri nas, to je Bukli.

 

Spletna stran Bukle je nastala kot ekstenzivno zrcalo revije Bukla, za katero njen soustanovitelj in urednik Samo Rugelj (opravili smo krajši intervju) pravi, da je šlo pri realizaciji za entuziazem in navdušenje nad knjigo. Primarni cilj tako revije kot portala je predstaviti čim večjo količino tekoče književne produkcije potencialnemu zainteresiranemu bralcu, pri čemer je kot format predstavitve običajno uporabljena zalo kratka avtorska recenzija. Spletni portal vsebuje sicer še večjo količino del, cca. 17.000 književnih del, a kot nam je povedal Rugelj, so druge knjige, ki so predstavljene zgolj na spletu, običajno prikazane samo s tehničnim opisom ali jim je dodan predstavitveni zapis založnika. Zvrstno pokriva Bukla zelo širok nabor del, pri čemer skušajo vedno dati prednost z javnimi sredstvi podprtim knjigam. Rugelj je izpostavil tudi težavo pridobivanja posameznih del in neodzivnosti določenih založb pri zagotavljanju recenzentskih izvodov. Z nekaterimi drugimi pa je sodelovanje nadvse dobro in se pri tistih, s katerimi sodelujejo tudi poslovno, preko običajnih mehanizmov različnih predstavitev v okviru revije še dodatno poglablja.

Pozorni obiskovalec spletnega portala je opazil, da je Bukla v zadnjem času doživela tudi posamezne metamorfoze. Najprej je treba opozoriti, da se portal, ki se nahaja na spletnem naslovu www.bukla.si, imenuje Knjigarna Bukla in primarno ponuja spletni nakup določenih knjig, četudi je v zavihku »Katalog vseh knjig« moč dostopati do informacij o različnih delih, tudi tistih, ki jih ni moč kupiti. Po drugi strani obstaja oblikovno podoben portal Knjige na trgu, ki ga ureja uredništvo Bukle in se nahaja na spletnem naslovu www.knjigenatrgu.si. Rugelj nam je pojasnil, da so okoli leta 2010 dobili sredstva JAK RS za vzpostavitev portala z imenom Knjige na trgu, kjer bi se dejansko obravnavala celotna domača knjižna produkcija. Projekt so realizirali v zastavljenih rokih do leta 2012, kasneje pa sredstev za obratovanje portala niso več dobivali. Zaveza za obstoj portala obstaja zgolj še do konca leta 2014. Kot smo izvedeli, so tudi zato razdelili svoj nekdanji portal Bukla na dva dela, torej na trenutno Knjigarno Bukla in informacijski portal Knjige na trgu, za katerega pa po besedah Ruglja s strani JAK RS ni večjega interesa za sodelovanje. Portal na domeni www.knjigenatrgu.si naj bi bil s tem pripravljen tudi na sinergično sodelovanje, sicer pa ostaja v okvirih dosedanjega dela uredništva Bukle.

Informacije o trenutni domeni www.knjigenatrgu.si smo preverili še pri JAK RS, kjer so nam (pod odgovore, ki nam jih je posredoval direktor Aleš Novak, sta se podpisali urednici Zarika Snoj Verbovšek in Gaja Červ) povedali: »Na omenjeni spletni povezavi je uveljavljena spletna stran ›Knjige na trgu‹ podjetja UMco. To ni projekt, o katerem govorimo danes, čeprav je bil tudi ta projekt v fazi idejne zasnove in prijave poimenovan ›Knjige na trgu‹, domeno s tem imenom pa, kot rečeno, že zaseda omenjena spletna stran. Osrednji knjižni portal, ki ga pripravljamo, bo pred začetkom delovanja dobil uradno ime, ki ne bo Knjige na trgu. Naš portal trenutno še ni javno dostopen.« Na vprašanje, kaj je vzrok za oblikovanje njihovega napovedanega portala, smo dobili odgovor: »Projekt vzpostavitve knjižnega portala je predviden kot eden izmed ukrepov Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 za izboljšanje stanja slovenskega založništva, knjigotrštva in bralne kulture, hkrati pa tudi kot možnosti zaposlovanja, usposabljanja in razvoja kompetenc mladih na področju kulture. Z uresničevanjem tega projekta se Slovenija pridružuje evropskim državam, ki so tovrstne portale že oblikovale.« Portal naj bi bil v prvi vrsti namenjen različnim strokovnjakom in študentom, ki jim koristijo informacije o knjigah s področja leposlovja, humanistike in umetnosti, istočasno pa naj bi ponujal tudi bolj poljudne vsebine za širšo javnost.

In stremljenja? »Med cilje portala spadajo povečanje celovite dostopnosti informacij o knjigah (in revijah s področij leposlovja, humanistike in kulture) na tržišču in vseh akterjih slovenske knjižne verige ter obveščanje o vseh s knjigo povezanih dogodkih, s čimer želimo prispevati k razvoju bralne kulture ter spodbujati razvoj slovenskega založništva in knjigotrštva.« Na vprašanje, katere knjige bodo predstavljene na portalu, so nam z JAK RS odgovorili: »Na osrednji slovenski knjižni portal bodo uvrščene vse knjige sočasne produkcije, torej vsa dela, ki bodo prisotna na slovenskem tržišču in ki morajo biti v skladu z novim zakonom o enotni ceni knjige (ZECK) vpisane v enotni seznam prodajanih knjig na celotnem območju Republike Slovenije. Najcelovitejše predstavitve bodo zajemale opise avtorjev, ilustratorjev, prevajalcev in založb, vsebin, zvrstnih in drugih predmetnih oznak, vizualne predstavitve naslovnic ter možnost vpogleda v kazala in dele vsebin. Obenem načrtujemo tudi pregled recenzij, intervjujev in drugih odzivov na objavljena dela ter sezname morebitnih nagrad. Vse publikacije bodo povezane z zunanjimi podatkovnimi bazami knjižnic, založb in knjigarn, tako da bodo uporabniki z enega mesta lahko našli vse potrebne podatke o želeni knjigi.« Kot nadgradnja se v prihodnje javlja tudi možnost celovitejših strokovnih predstavitev knjig.

V okviru 30. slovenskega knjižnega sejma je bil predstavljen portal JAK RS www.revije.si, ki pa naj bi predstavljal zgolj modul celovitejšega portala o knjigah. »Modul bo združeval literarne, kulturne, otroške ter humanistične in družboslovne revije. Na njem bodo v celoti, a s časovnim zamikom, objavljene številke revij, ki jih sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, ter druge revije s področja kulture in humanistike, katerih izdajatelji bodo želeli sodelovati pri projektu. […] Modul bo torej zagotavljal dostopnost revij z enotne vstopne točke ter tako odpiral nove možnosti za raziskovanje, kulturno ustvarjanje in izobraževanje, prav tako pa bo s svojim delovanjem in uporabnostjo prispeval k oživljanju družbene vloge revij.«

 

Preden se posvetimo problemom, preglejmo še portal Dobreknjige.si. Kot nam je pojasnila urednica portala Luana Malec, bi na zastavljena vprašanja lahko odgovoril uredniški odbor, ki pa naj bi se predvidoma sestal šele v prihodnjem mesecu. Ker je to za naš namen predstavitve predolga (in ne prva) čakalna doba, bomo portal predstavili preko dostopnih informacij na spletu in s pomočjo drugih že objavljenih informacij, ki nam jih je posredovala urednica.

Iz podatkov na spletni strani www.dobreknjige.si je moč razbrati, da gre za projekt, ki ga vodijo slovenske splošne knjižnice. Na začetku predstavitve stoji izjava: »Dobreknjige.si je spletni portal s priporočilno kakovostno literaturo.« Sintagma priporočilna kakovostna literatura je sicer nekoliko nejasna, a zdi se, da je portal namenjen priporočanju kakovostne, dobre literature. Zapis se nadaljuje: »Portal DOBREKNJIGE.SI nastaja sproti; predstaviti skuša dobro literaturo, vendar tako, da je težišče izbora pri sodobnem, najnovejšem romanu. Namenjen je vsem, ki v poplavi literature iščete nekaj ›res dobrega‹ zase.« Kdo vse in na kateri način lahko sodeluje pri nastajanju portala, je nekoliko megleno, a iz zavihka »Sodelujte« je moč razbrati, da lahko uporabniki sodelujejo z ocenjevanjem ali komentiranjem, vsakdo pa lahko tudi priporoča uvrstitev posamezne knjige na portal. Predstavitve so torej verjetno v domeni knjižničarjev, prav tako odločitev, katera knjiga bo doživela obravnavo. Dela so sicer povečini predstavljena s krajšim zapisom, ki v posameznih primerih spominja na recenzijo. Ob predstavitvi je ocena dela (od 1 do 5), h kateri lahko prispeva vsak registriran uporabnik. Omeniti moramo še povezavo na zunanje ocene/predstavitve posameznih del, ki jih je trenutno relativno malo, prav tako je povsod prisotna povezava na COBISS.

Naposled je tu še okence Iščem knjigo, kjer je vsaka knjiga preko drsnih lestvic zamejena v pojmovnih dvojicah (vesela/žalostna, zabavna/resna …). Izbiranje knjige preko omenjenih parov se sicer zdi nerodno, še posebno ker so določene kategorije nedomišljene (npr. čudovita/neokusna), pojmi so pogosto sorodni, nasprotja pa včasih neposrečena negacija. Naposled ni jasno, kdo naj bi pravzaprav določil, kaj je dobra, kakovostna literatura. Ocene so zgolj zbir parcialnih ocen bralcev (ali pač tistih, ki se jim je ljubilo glasovati) in s tem sodijo bolj v kategorijo popularnosti. Predstavitve so kratke in povečini je iz njih nemogoče razbrati kakovost dela. Sistem Iščem knjigo pa ob vseh pojmovnih dvojicah nima prav tistega osnovnega kriterija dobro/slabo. Opredelitev dobre knjige je na koncu v veliki meri podrejena sloganu, ki si ga je obravnavani portal sposodil od sorodnega angleškega, kjer je zapisano: »The best book in the world is quite simply the one you like best and that is something you can discover for yourself, but we are here to help you find it.« Po zaključku navedka, ki ga najdete v publikaciji Vrednotenje književnosti za potrebe knjižnic, urednica Luana Malec doda: »Takšna je tudi filozofija portala ›dobreknjige.si‹.« Tako se zdi, da so pravzaprav vse knjige dobre, kar nas vrže v nekaj paradoksov, ki jih bomo obravnavali v post scriptu.

 

Kako naj bralec razume vzpostavljajočo se mrežo treh portalov, ki bodo ponujali informacije o knjigah? Načeloma smo česa takega lahko seveda veseli. Več izbire potrjuje raznolikost, drugačnost in individualnost. A glavno vprašanje, ki se poraja, je, ali gre dejansko za več izbire ali za eno in isto v skromni preobleki? Predvsem portal Dobreknjige.si in portal, ki ga razvija JAK RS, se zdita v marsičem podobna. Vsebujeta kratke opise del, imata zunanje povezave, vezana sta na COBISS itd. Zavoljo naštetega je videti, da portal Dobreknjige.si vsebuje vse elemente podmnožice portala, ki ga napoveduje JAK RS in s tem ni nekih realnih razlogov za ločevanje, saj bi naj ta portal nagovarjal kar najširšo množico od strokovnih bralcev (uredniki, raziskovalci, agenti, prevajalci, založniki, knjigotržci itd.), medijev, državnih in lokalnih organov do ljubiteljskih bralcev. Eno ključnih vprašanj je tudi financiranje. Dobreknjige.si je portal splošnih knjižnic, ob predstavitvi pa je poudarjeno še: »Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.« Portal JAK RS se bo seveda prav tako napajal iz javnega denarja (za projekt so menda dobili evropska sredstva). Bukla je sicer delna izjema, saj gre v osnovi za gospodarsko podjetje, a prav tako pridobiva javna sredstva.

Sorodnost je razvidna na več ravneh; kot primer navedimo, da se trenutno na portalu Dobreknjige.si med povezavami pogosto znajde ravno (velikokrat pa tudi zgolj) Bukla. Ko vzamemo v obzir ukinitev izvorne ideje javno-zasebnega partnerstva portala na domeni www.knjigenatrgu.si, se seveda vse močneje javlja vprašanje racionalnosti trošenja javnega denarja. Trije različni portali bi bili vsekakor dobrodošli, v kolikor bi vsi ponujali nekakšen unikaten pogled in individualne, avtorske pristope k obravnavanemu predmetu, s čimer bi uporabnik lahko izbiral med različnimi pristopi ali metodami. Zaenkrat pa se zdi, da bo ponovitev prinesla redke razlike. Iz razpoložljivih informacij lahko uporabniki naposled sklepamo, da gre v najslabšem primeru za novo slovensko zgodbo težavnosti vključevanja, v najboljšem pa za nekoordinirane komunikacijske šume, ki bodo nekoč morda prerasli v enotno, bogato in uporabniku prijazno spletno mesto.

 

P.S.

 

Portal Dobreknjige.si na poseben način zajame paradoks, v katerega se ob vrednotenju zlahka zapletemo. Na eni strani stoji ugotovitev: »V sodobni družbi je knjiga, podobno kot drugi ›proizvodi‹, vse bolj podvržena zakonu trga. Pogojujeta jo dobiček in ekonomija obsega, pogosto na račun njene kakovosti. Dobra knjiga se v takih razmerah hitro ›izgubi‹ v poplavi vsakršne literature.« In potem je tu še omenjeni stavek o namenu portala: »Namenjen je vsem, ki v poplavi literature iščete nekaj ›res dobrega‹ zase.« Na eni strani paradoksa stoji trditev, da se dobra knjiga izgublja v poplavi vsakršne literature dvomljive kakovosti. To implicitno predpostavlja, z absolutne pozicije, da obstaja tudi nekaj takega, kot je slaba literatura. Na drugi strani naj bi nam portal pomagal najti nekaj dobrega za nas. Na tej točki je dobro relativizirano in postavljeno v razmerje do subjekta. Kaj je dobro, nenadoma odloča subjekt, in s tem je določena knjiga tako dobra kot ne-dobra pač v oziru na posameznika. In dalje, portal naj bi priporočal kakovostno branje, a istočasno se zaveda, da je dobro relativno. Načeloma se lahko postavimo na eno ali drugo pozicijo, težko pa je sedeti na obeh. V kolikor mislimo, da je dobro relativno, potem je skorajda nemogoče kakorkoli nekaj priporočati – naenkrat se namreč pojavi toliko različnih mnenj in videnj, da se zdi instrument priporočanja nemogoč. To je morda najlaže pojasniti skozi pojmovne dvojice v okencu Iščem knjigo. Četudi bom sam postavil drsnik v celoti na stran vesele knjige, je seveda moja dojemanje vesele knjige verjetno drugačno, lahko celo radikalno drugačno od tistega, ki je to lastnost vnašal. Pravzaprav je vseeno, kdo kaj vnaša, kajti v vsakem primeru opredeljevanje gotovo ne more zadovoljiti vseh okusov. Ker ne vemo, kaj kdo išče in iz kakšne pozicije, je seveda nemogoče o čemerkoli spregovoriti skozi opredeljevanje. Če je, kolikor je videti, želja portala Dobreknjige.si postaviti se na pozicijo, da je vsaka knjiga pravzaprav dobra za nekoga, potem bi se moral radikalno preobraziti. Odstraniti bi moral kakršnekoli elemente ocenjevanja, saj ti že stopajo v pozicijo absolutnega védenja o tem, kaj je dobro. Priporočanje postane nemogoče, saj nam bi knjigo dejansko lahko priporočal zgolj tisti, ki je enakega mnenja in videnja. Na koncu bi pravzaprav morali stati zgolj goli, čim bolj objektivni podatki, ki mi bodo kot bralcu spregovoril, kakor bodo pač spregovorili meni in zame. Verjetno je za tak namen trenutno najprimernejši sistem COBISS, v dobršni meri pa se zdi, da bo v okviru tega koristen portal, ki ga pripravlja JAK RS.

Na drugem koncu pa se nahaja absolutna pozicija, kjer je dobro in slabo znano. To je pozicija strokovnjaka, nekoga ki domnevno ve, kaj služi čemu in na kateri način. To je, če želite, tudi pozicija javnega dobrega. Javni zavod se vedno postavi na točko absolutnega dobrega, nečesa, kar je afirmirala družba po danih postopkih in kar je treba spoštovati, če želimo, da bo družba delovala. Portal Dobreknjige.si se na določenih mestih postavlja tudi na to pozicijo. Mi vemo, kaj je dobro, in bomo to odkrili s svojo posebno metodologijo. Lahko je to ocenjevanje uporabnikov, pojmovni dvojci, opis ali kaj drugega. Ker pa to ni kakršenkoli portal, pač pa portal slovenskih splošnih knjižnic, ki so javni zavodi, se pravzaprav spodobi, da se tudi postavijo na raven absolutnega. Problem se seveda poraja, ko je treba določiti, kaj to absolutno sploh je. In tukaj trčimo ob problem stroke in sorodnih praks v drugih kulturnih zavodih, kar se je med drugim jasno pokazalo ob polemiki o nabavni politiki knjižničnega gradiva.

Najprej je treba ugotoviti, da je za vrednotenje vedno pristojna stroka. Poskusimo s simplifikacijo. Kaj je dobro zdravilo, določajo zdravniki, kaj je ustrezna gradnja, določajo gradbeniki, arhitekti in statiki, vsak za svoje področje. V primeru večine javnih zavodov je vedno prisotno stremljenje po strokovnosti posameznih področij in tako je tudi znotraj kulturnih zavodov. Gledališča v lasti države ali mestnih občin tako ne uprizarjajo predstav, ki bodo zgolj godile obiskovalcem, pač pa tiste, za katere je stroka prepričana, da so dobre. Prav tako v javnih galerija in muzejih kustosi in kuratorji ne predstavljajo kar vsega počez ali zgolj tistega, kar bi pritegnilo največ obiskovalcev, pač pa tisto, kar je po mnenju stroke dobro. Seveda se lahko mnenja o tem, kaj je dobro, znotraj stroke razlikujejo (in nič neobičajnega ni, da se tovrstne dileme pojavljajo tudi v okviru tehničnih in naravoslovnih ved), a naposled gre za debato stroke. In v primeru knjižnic in portala Dobreknjige.si? Knjižnice pogosto izpostavljajo argument, da morajo nabavljati vso mogočo literaturo, tudi tisto, ki jo stroka oceni kot slabo, saj morajo same zadovoljiti uporabnike različnih okusov. Nenadoma se javni zavod, ki naj bi skrbel za dobro in skozi določeno stroko afirmiral, kar je v družbi prepoznano kot dobro, spremeni v institucijo, ki podpira željo posameznika. Seveda bi marsikdo želel tudi v Narodni galeriji morda gledati slike drugih avtorjev, a gre za strokovnost in prezentacijo tistega, kar je družbeno spoznano kot dobro. Ali še enostavneje, seveda bi si nekateri želeli tudi možnosti zdravljena preko alternativnih metod, z izganjanjem zlih duhov ali kako drugače, na račun javnozdravstvenih financ, a je zdravstvena stroka mnenja, da tovrstno zdravljenje ni učinkovito. In naposled, kdor želi, se lahko zdravi tudi z gong terapijo, a ne na račun javnih financ. In javne knjižnice? Tukaj je argument povsem obraten. Če kdo želi brati nekaj, kar je stroka prepoznala kot slabo, potem je do tega seveda tudi upravičen. Portal Dobreknjige.si z določenimi elementi in v posameznih ozirih potrjuje ravno tovrstno miselnost.

Pri vsem skupaj ne gre mešati ravni. Ni namreč isto, če se o nečem ne strinja stroka in iz tega izhaja pluralnost mnenj, ali če se o nečem ne strinjajo uporabniki. Prav tako je zanimivo, da se portal Dobreknjige.si fokusira primarno na roman. Zakaj pravzaprav zgolj na roman? Zakaj se ne odločijo priporočati tudi dobrih knjig s področja mehanike, matematike, ekonomije, računalništva? Problem je verjetno natanko v napačnem razumevanju nestrinjanja stroke, kjer proces zedinjenja v okviru ocenjevanja leposlovja in humanistike poteka počasneje kot pri ostalih strokah, včasih pa te poenotitve proprosto ni. A to še ne pomeni, da je mnenje vsakogar enako mnenju strokovnjaka. Naposled, če smo na poziciji absolutnega, ki izhaja iz javnega dobrega, se poraja vprašanje, zakaj lahko bibliotekarska stroka, mimo strokovnjakov za književnost, podaja mnenja in priporočila o kakovosti literarnih del? Kot bi se zbrala kopica literarnih teoretikov in pričela podajati mnenja o spremembah, ki jih je potreben knjižnični sistem v točki strokovnega delovanja, ki zadeva bibliotekarska vprašanja. Ali če v poslednji simplifikaciji še enkrat uporabimo konstrukcijske metafore: pri gradnji hiše pripomore vsak strokonjak v okviru svojega področja védenja. Tako arhitekt hišo načrtuje, gradbinec zgradi skelet, vodovodar napelje vodo, električar elektriko itd. Na področju leposlovja in humanistike pa se zdi, da se vsakdo čuti poklicanega delati karkoli. Si je naposled tako težko zamisliti portal, kjer bi kakovost knjig pač ocenjevali strokovnjaki? In še naprej, ali ni smiselno, da država, v kolikor povsod podpira delovanje stroke za določeno področje, to načelo upošteva tudi v obravnavani tematiki?

 

P.P.S.

 

Bukla je recimo v veliki meri na poziciji, kjer dela (četudi preko kratkih recenzij) predstavljajo strokovnjaki. Portal JAK RS pa se očitno zaveda zgornjega problema, a naposled so nam tudi jasno povedali: »Portal bo v osnovi namenjen predstavitvam knjig, ne vrednotenju izbranih naslovov«. V kolikor se bodo odločili za vrednotenje, pa nameravajo v ta namen povabiti strokovnjake. Zgoraj povedano pa potrjuje izhodiščni zaključek, da v kolikor bi portal Dobreknjige.si odstranil elemente ocenjevanja, bi bil toliko bolj soroden portalu JAK RS, da ni videti razlogov, ki bi preprečevali združitev. V kolikor bo portal vztrajal pri uveljavljenem sistemu priporočanja, pa se seveda javijo vsi zgoraj navedeni pomisleki. In potem se seveda v času liberalizma in javno-zasebnih partnerstev poraja tudi vprašanje smiselnosti združitve portala na domeni www.knjigenatrgu.si in portala JAK RS, vse to pa nas meče k zgornjemu zaključku in v čakanje na dokončno realizacijo.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica