Naprava za sestavljanje realnosti, oseb in duš

Peter Rezman, Tekoči trak. Maribor: Litera, 2015.

Goran Potočnik Černe

Ko sem bil še šoloobvezen otrok, sem večkrat slišal starše, kako so svojim zakladom pokadili pod nos: »Če se nauš učil, boš šou pa za tekoč trak!« To ni bila dejanska grožnja z duhamornim in ponavljajočim se delom v proizvodnji, prej neke vrste ustaljena fraza, ki je niti govorci niti naslovniki niso vzeli preveč zares. Bila je bolj kot ne prazna, gesta z malo pomena. Če že, potem bolj v smislu: »Sprau se iz gmajne in nared nalogo!« 

Pa vendar na neki način govori o svojem kronosu in toposu (ter s tem tudi melosu). V osemdesetih je bilo služb več kot dovolj. Če si hotel biti brezposeln, si se za to moral že kar pošteno potruditi. Pa tudi kraji so bili taki, da ti, če si končal štiriletno strojno in si bil tehnik, ni bilo hudega, ne dopoldne na šihtu ne popoldne, ko si za zraven še malo pokšeftal. Zato so za tekočim trakom pristali tisti, ki so s svojo prihodnostjo imeli sicer druge načrte, a vmesnega časa niso hoteli tratiti s srednjimi šolami, ali tisti, ki se jim šolskih klopi preprosto ni dalo drgniti več kot zapovedanih osem let. Gledano iz današnje, nekoliko drugačne zaposlitvene perspektive, pa grožnja s tekočim trakom ne bi bila več grožnja. Dobiti službo, pa četudi v proizvodnji, za tekočim trakom, ni lahko. Zato je Rezmanov osrednji protagonist Aleš alias En (njegov hiphoperski nadimek)  lahko srečen, da se zaposli v Tovarni gospodinjskih strojev – ko zaradi mamine smrti prekine študij in se vrne domov v Velenje. In to na delovnem mestu, ki ga je za tekočim trakom opravljala njegova mama. Je že res, da je v manjšem okolju to nekoliko lažje, saj vsi poznajo vse. Če ne neposredno, pa vsaj preko nekoga tretjega. A vseeno. Leta 2012, ko se roman dogaja, služb ni, tisti, ki jih imajo, pa so ali na minimalcu ali na delovni pogodbi ali pa zaposleni preko agencije. Velenje je v tem smislu Slovenija v malem. Tajkuni in tajkunke so dodobra razorali gospodarstvo. Megrad je potopljen. Premogovnik sicer še deluje, Tovarna prav tako. Skratka, En bi s te strani moral biti srečen ali vsaj zadovoljen, pa ni. Deloma zaradi ljubezenske zgodbe z Didi, ki gre počasi h koncu (tudi zaradi novonastalih ›razrednih‹ razlik), predvsem pa zaradi notranjega nemira, praznine in iskanja nove identitete. Študent ni več, hiphoper tudi ne. Biti proletarec je preživel koncept. Da bi bil diler, se mu ne zdi sprejemljivo. Skoki na plastični skakalnici, ki jih lahko s prijatelji opazuje kar s svojega balkona, pa tudi niso taka stvar, da bi mu s smislom zapolnila vsakdan in mu dala poriv za naprej. A nekako se bo moral na novo sestaviti. Z dejavnostjo sestavljanja novega pa smo pri osrednjem pomenu naslova Rezmanovega romana Tekoči trak.

Tekoči trak ima po slovenski Wikipediji dva pomena. Transportnega, naprava za premikanje predmetov in oseb, in proizvodnega, način sestavljanja izdelkov v proizvodnem postopku. Če ta pomena kreativno prikrojimo v enega samega, dobimo osnovno matrico Rezmanovega romana. Tekoči trak je naprava za sestavljanje realnosti, oseb in duš. Tako razumljeni tekoči trak se giblje v treh nivojih: družbenem, družinskem in intimnem. V tem zaporedju. Na prvem nivoju Tekoči trak beremo kot kritično analizo družbe, na drugem kot družinsko dramo in na zadnjem, tretjem, kot osebno tragedijo. Vsak predhodni nivo tvori tla, potreben fundus za naslednjega. To matrico naredi še kompleksnejšo moment zanke, efekt Möbiusovega traku. Čeprav je gibanje tekočega traku linearno, se reči na vseh treh nivojih prej ali slej povrnejo na izhodiščno mesto. Le da v ponovitvi stojijo na glavi. In kako so ti nivoji realizirani v romanu?

Družba

Tu je Rezman neprecenljiv. Z analizo lokalne gospodarske in politične situacije poda globalno sliko sodobnega stanja. S tem nivojem si Rezman zakoliči socialni kontekst romana. Ime za gibanje, ki ga je na tekočem traku deležna socialna realnost, nam je poznano: tranzicija – prehod iz tako urejene realnosti, da smo ji rekli socializem, socialna država, v realnost, ki ji pravimo tržno gospodarstvo. Del realnosti, ki se prenaša, je tudi tekoči trak kot tak, kot fordistična iznajdba par excellence. Iznajdba, ki je standardizirala proizvodnjo, s tem pa odprla številna delovna mesta, za katera se ni zahtevala kvalificiranost delavcev in delavk. Iznajdba, ki  je do neke mere družbo tudi emancipirala, delo in zaslužek je omogočila tudi ženskam. To pa je v naslednjem koraku povečalo potrošnjo, saj so bili prihodki delavskih družin dvojni, redni in znosno nizki. Kljub temu ali prav zaradi tega smo se na prelomu osemdesetih in devetdesetih spraševali, kako naprej v lepšo prihodnost. Saj smo tranzicijo vsi razumeli kot prehod v nekaj boljšega. A izkazalo se je, da smo po tekočem traku Möbiusove zanke sestopili daleč nazaj. Danes so plače nizke, če sploh so. Zaposlitve za nedoločen čas so redkost, visoko izobraženi odhajajo v tujino in tam ostajajo, doma je ostal izobraženi proletariat, ki se mu sedaj reče prekariat. Družine ne trošijo, saj nimajo česa trošiti. Potrošnja pada in država zateguje pas. In spet smo na točki, ko se sprašujemo, kako naprej v lepšo prihodnost.  To je duh, ki veje iz ozadja romana. 

V romanu ta duh lepo ponazorijo trije štrajki. Prvi je štrajk rudarjev, še v času rajnke Jugoslavije (1972). Kot se izkaže, pri organizaciji in izvedbi štrajka ne stopijo skupaj samo rudarji, pač pa tudi sindikati, vodstvo premogovnika in lokalna ter centralna republiška politična oblast. Rezultat: višje plače in jamska leta za vse rudarje v Jugoslaviji. Štrajk, v katerem sodelujejo (vede ali nevede) različni elementi (dela) družbene strukture in dosežejo socialni korektiv, s širšimi posledicami. 

Drugi je štrajk delavk in delavcev v Tovarni (2009). (Del dogajanja si lahko v ogledamo tudi na YouTube.) Spuntajo se same, brez podpore sindikata. Še več, sindikat tu v spregi z lastniki in upravo Tovarne igra bedgaja in vestno beleži, kdo, kaj in kdaj počne. Tudi zato so delavke lahko dosegle le Pirovo zmago, čeprav jih je lokalna oblast z županom na čelu ›načelno‹ in ›moralno‹ podprla. Učinek izpogajanih  pridobitev je časovno in krajevno zelo zamejen. Novica je sicer medijsko odmevala po celotni državi, nikakor pa ne moremo govoriti o globljih družbenih učinkih, kaj šele o solidarni koheziji različnih akterjev, ki bi pred samo imeli dolgoročnejši cilj in spremembo. Tako pa je vse skupaj ostalo pri nekaj višji plači, dodatnih bonusih in 40-urnem delavniku. 

Naslednja (negativna) dialektična etapa pa je štrajk delavcev Megrada. Ta tragična farsa se dogaja v sedanjosti romana. Delavci prekinejo delo, za katero že tako ali tako niso plačani, zahtevajo plače, čeprav je podjetje že v postopku prisilne poravnave, kmalu pa gre še v stečaj. Če so delavke in delavci Tovarne imele ›sovražnika‹ v upravi, gradbinci stavkajo proti nečemu, česar dejansko ni več. V tem tiči ves paradoks realnosti družbene situacije. Zato v končni fazi stavkajoči pridejo na mesto stavke predvsem zato, da dobijo sendvič, ki jim ga vsak dan dostavi ›sindikat‹ – ta isti sindikalist, ki je pred letom v Tovarni odigral vlogo zvestega poročevalca upravi. To paradoksu doda še prav poseben naglas. Tu si lahko tudi mestna oblast opere roke, saj delavci v večini niti niso slovenski, pač pa državljani BiH. Delavci so tako na milost in nemilost prepuščeni drugim. Na nemilost medijem, ki nekaj časa na račun njihove usode producirajo novice, in na milost nevladnim organizacijam, ki pa že v osnovi plovejo z vetrom v obraz. Tako smo na točki družbenega prehoda, ko se je na vrhnji strani Möbiusovega traku pretreslo oblastne strukture v Beogradu in se na spodnji igla socialnega, političnega, solidarnostnega in moralnega kompasa vrti kot nora ter ne pokaže v nobeno smer. Lačnih delavci, ki ne le nimajo plače, celo delodajalcu so dolžni najemnino za bivanje v njegovih prostorih.

Družina

Ni družbene ureditve brez norm in vrednot, ki so splošno sprejete. So popkovina, s katero se na družbo pripenjajo posamezniki in iz nje črpajo življenjsko tekočino. To, da je družina osnovna celica družbe, je larifari. Družina in razmerja ter odnosi v njej se vedno postavljajo glede na normativni in vrednostni sistem, ki ga določena družba kreira in preferira. 

V romanu srečamo družino Sejida. Rudarske legende iz časa rudarskega štrajka. Skupaj s kameradom Anzo sta bila vodje štrajka. Vsaj navzven, za ostale rudarje, predvsem pa za oblasti v Beogradu. Tega, da je bil štrajk centralno voden iz Ljubljane, ni vedel, razen vpletenih, nihče. Pa vendar je Sejidu uspelo vzpostaviti moralno integriteto, ki ga kot avra obdaja še danes, ko je že v pokoju. Skupaj z Anzo jima pripada privilegij, da imata ›prost‹ dostop do županovega kabineta. Ali je njun vpliv dejanski ali pa je zgolj simbolen, je seveda stvar zornega kota in interpretacij. Vsako leto se ob obletnici velikega rudarskega punta pražnje oblečena odpravita na sprejem na županstvo. (Težko si predstavljamo, da bi čez trideset let kakšen župan sprejel voditeljico štrajka delavk v Tovarni, da gradbincev sploh ne omenjam.) Njegova integriteta sicer sloni na politični spletki, pa vendar, za dosego dobrega cilja je odigral dodeljeno mu vlogo in ji pritisnil svoj pečat. Je človek vrednot svojega časa. 

Čeprav je te vrednote vgrajeval tudi v svojo družino, se mu moralna integriteta skrha in prelomi prav doma. To je njegova družinska drama. Sin, Seid, ki je odšel na študij v tujino, se vrne in se zaposli na Inšpektoratu za delo. Seid je, logično, otrok nekega drugega časa, druge družbene realnosti. Problem ni toliko v tem, da svoj položaj izkorišča za lastne politične ambicije. V tem je pravzaprav bolj podoben očetu, kot se nam zdi na prvi pogled. Preprosto deluje v skladu z vrednostnim sistemom, ki se je po tekočem traku pregibal s tranzicijo. Divja privatizacija, tajkunski pohodi, neoliberalna logika, skratka, nove koordinate novih političnih in gospodarskih moči. In tako kot njegov oče, tudi Seid deluje v skladu z normativnim in vrednostnim sistemom svojega časa in kraja. Sledil svoji politični ambiciji. Ne smemo se slepiti, da oče, Sejid, ni iz svoje vloge v štrajku koval in si skoval političnega kapitala. Ga je in na njem zgradil marsikaj. Finta dramatičnega odnosa očeta in sina je v tem, da sta se znašla na isti točki, le da eden stoji na zgornji, drugi pa na spodnji strani Möbiusovega traku. Zato seveda oče ne razume, ko sin zavrne njegovo prošnjo. Sejid Seida prosi, da bi Enu, ki je fant Sejidove hčerke, Seidove sestre Dide, preko poznanstev omogočil bolj ugledno delo v Tovarni. V Sejidovih očeh je to edino logično in prav. Enu, ki je na neki način tudi član družine, se bi tako omogočilo vstop v višji družbeni razred. Razred, v katerem je on sam, prav tako pa tudi sin in hčerka. Seid pa tega ne vidi z istimi očali. Deloma, ker si z Enom nista bila nikoli blizu, predvsem pa zato, ker bi ga posredovanje v Enovo dobro lahko postavilo v slabo luč, v njegov rezime pritisnilo črno piko, s tem pa ogrozilo njegove politične cilje. Enov problem, vsaj v očeh Seida, je namreč ta, da ne razmišlja o plezanju po družbeni lestvi. Da je naiven, da je pravičniški, da je, kar se tega tiče, iz nekega popolnoma drugega časa. V času štrajka delavk in delavcev Tovarne je En s hip hop bendom Tri Bosanci En Slovenc podprl štrajkajoče z nastopom. Kar se je, seveda, zabeležilo v arhive uprave Tovarne.   

Drama Sejida ni v tem, da je sin ravna tako zelo drugače, kot bi on sam. Da ga je slabo vzgojil ali kaj podobnega. Drama je v tem, da ne uvidi, da pravzaprav strukturno ravna zelo podobno kot on. 

Intima

V ospredje romana, na njegov vrhnji nivo, Rezman postavlja tragično zgodbo Ena. En je izgubljen v tem svetu. Vprašanje, »V kaj ti verjameš?«, ki ga zastavlja drugim, še najbolj radikalno kameleonskemu sindikalistu, ki stavkajočim gradbincem dostavlja sendviče (in s tem razkrinka njegovo pravo naravo, a hkrati tudi izgubi službo), je vprašanje, ki ga v resnici zastavlja sam sebi. Kaj je on sam? V kaj on verjame? Kako naj se spet sestavi v neko smiselno celoto, po tem, ko mu je umrla mama (očeta ni na vidiku), po tem, ko je pustil študij in se vrnil domov, po tem, ko razmerje z Dido preprosto izhlapi v čakanju, kdo je na vrsti, da pokliče ali napiše sms? V  realnosti, ki ga obdaja, je tujec. Kdo pa danes še verjame v karkoli. Če so stavkajoče delavke še verjele v nek svoj prav, v svoja pogajalska izhodišča, v pozitiven iztek stavke, lačni gradbinci niso verjeli ničemur več. Še temu, ali bodo prišli sendviči, ne. Če bodo, prav, če ne, bodo lačni nekajkrat vzkliknili prazne zahteve in stavkovna gesla. 

In ko vprašanje (drugim in s tem sebi) dovoljkrat ponovi, se mu odgovor ponudi sam. Verjetje najdeš v veri. Kot je vedel že stari Pascal, ponavljanje je temelj vsake vere. Če si vztrajen, te vera najde, in Ena je našla. On ji je le prikimal, si pustil brado in si obril glavo. Ena tako njegov intimni tekoči trak ponese v smeri duhovne preobrazbe, natančneje muslimanstva, čeprav ›izvorno‹ ni musliman. Da se na novo sestaviš, potrebuješ nove sestavine. In prebiranje odlomkov Korana (čeprav večine ne razume, a to niti ni bistveno) mu te sestavine da. 

Njegova tragedija je v tem, da ga pokoplje isto vprašanje, ki ga je potegnilo iz stanja, ko ni bil ne zares živ, ne zares mrtev. In tu se je v hipu znašel na drugi strani Möbiusovega traku, na točki, kjer je začel s spraševanjem. Le da je tokrat vprašan on. »No, povej, v kaj verjameš, proklet kurc …« se glasi verzija vprašanja, ki mu jo zastavi trojica naciskinov, ki ga najde na železniški postaji v Ljubljani, ko prebira knjižico z religioznimi teksti. Njegova tragedija je tudi v tem, da sedaj končno ima odgovor, a ta odgovor za razjarjeno trojico ni pravi (ker ni pravega odgovora za katerokoli razjarjeno trojico). Za njih je le »Bosanc«, »Islamistična kurba«, točno in edino to, kar oni potrebujejo, da si odgovorijo na svoje vprašanje. Zato ga pretepejo do smrti. V njegovi knjižici je zapisan tudi ta stavek: »Ma gdje bili, stiči če vas smrt, pa kad bi bili i u visokim kulama.«

 

 

*

 

Tako kot tudi ni trdnjave, ki bi nas obvarovala pred smrtjo, tako nihče od zgoraj omenjenih protagonistov ne more izstopiti s tekočega traku. Ne glede na to, na katerem nivoju se vozimo, širšem družbenem ali zelo osebnem, intimnem. Seveda so nianse in odstopanja, a le do enega ali drugega roba traku. Če stopimo čez … pademo v prazno.

O avtorju. Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Umetnost v času laži

    Jana Putrle Srdić

    Živeti v zanimivih časih in časih laži pomeni tudi, da nihče od nas ne ostaja nedolžen.

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

  • To je Maribor, mesto spektaklov in ognjemetov

    Aljaž Krivec

    Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.