Urban Pirc (besedila), Toni Mlakar (likovna podoba) idr.: Revija nič

Čeprav gre za revijalni tisk (pričakujemo lahko tudi nadaljevanje), Revija nič v resnici posega na polje literarnega. V prvi vrsti gre za parodijo lahkega futra, ki ga najdemo na policah trafik: intervju s politikom, ki je postal nogometni trener in čigar ekipa doživlja poraze tekmo za tekmo; zbrane izjave naključnih mimoidočih, ki podajajo o mnenje o t.i. deekološki taksi, ki proti plačilu omogoča smetenje (kot izraz domoljubja) ali napotki za bivanje v psihiatrični ustanovi (v osmih točkah, seveda). Mestoma montypythonovski humor, prepričljivo posnemanje novinarskih in literarnih žanrov (namesto Ekstaze smrti najdemo rejverski Ekstazi življenja) ter celovita in zahtevna likovna podoba, nam ponujajo zabavno branje, ki pa ne zapade v banalno pokanje štosov. Revija si izposodi različne forme in jih v nekakšni fascinaciji nad campom estetizira in napolni z vsebino, saj lahko šele skozi tovrstno obravnavo uvidimo banalnost, ki smo ji priča. Družbeno kritični ton in domiselna vpeljava dejanskih sponzorjev revije morda mestoma zapadeta v tendenčnost, vendar to ne spremeni dejstva, da revija špika v prave točke in da je tudi kvalitetnega futra več kot dovolj.