Psihologija je le drugo ime za usodo

Donna Tartt, Skrivna zgodovina. Prevedel Uroš Kalčič. Spremna beseda Ana Schnabl. Cankarjeva založba, 2016. (Moderni klasiki)

Zarja Vršič

Romaneskni prvenec Donne Tartt (v ZDA izšel že leta 1992) pripoveduje zgodbo o šestih razvajenih bogataških mulcih na hampdenskem kolidžu, ki iz dolgčasa pod vplivom profesorja klasične grščine poskušajo obuditi razvratne bakhantske rituale, sicer pa dekadentno popivajo in brezsmiselno filozofirajo. Čeprav naj bi šlo za kriminalko, se razen umora, za katerega izvemo že na samem začetku, na skoraj šeststotih straneh ne zgodi prav nič. Tako nekako bi Skrivno zgodovino povzeli nekateri (na srečo dokaj redki) bralci, ki knjigi med drugim očitajo elitizem, razvlečenost, pretencioznost in prepotentnost. Drugi – in med njimi sem tudi sama – so mnenja, da gre vsekakor za kompleksno in premišljeno delo, ki zastavlja več vprašanj, kot lahko ponudi odgovorov.

Da pet »razvajenih mulcev« ubije šestega, po imenu Bunny, ni noben spoiler; Richard, prvoosebni pripovedovalec, eden od šesterice, skozi retrospektivo že v prologu poroča o umoru. Zato Skrivna zgodovina ni kriminalka v pravem pomenu besede. Storilci so znani, ne zanimajo nas več, bolj bistveno je vprašanje, zakaj je do umora sploh prišlo. Avtorica gre v tem smislu še dlje: zločin je samo pretveza za mnogo bolj kompleksno zgodbo, ki v glavnem temelji na precej natančni psihologizaciji šestih junakov, njihovem razgaljanju (»Ni tak, kot se zdi na prvi pogled«, pravi eden izmed njih o drugem), na zapletenih medsebojnih odnosih in končno postopni degradaciji. Avtorica deluje po načelu show, don’t tell; dejanja in obnašanje oseb v romanu o njih povedo več kot besede, ki nemalokrat zavajajo in delujejo kot maske, ki si jih nadenejo junaki, da bi skrili svojo ranljivost in negotovost.

Z vsebino je uglašena tudi zgradba; I. knjiga zajema obdobje pred Bunnyjevim umorom, dogajanje v II. knjigi pa je postavljeno v čas po njem, ko se začne izrisovati nekoliko »izboljšana« sartrovska scena: pekel niso samo drugi, pekel sem tudi jaz sam. Kako živeti sam s seboj, kako strpeti z drugimi? Čeprav gre za obrnjeno, že na začetku razjasnjeno kriminalko, avtorica spretno in prav do zadnje strani stopnjuje suspenz in temačno dekadentno vzdušje. V tem je tako slogovno (bogatost in na čase patetičnost izražanja) kot tudi vsebinsko (mladostniško svetobolje ter vprašanje o Ideji) opaziti določene neoromantične tendence, ki so pravzaprav upor proti minimalizmu s konca prejšnjega stoletja. Kot poudarja tudi avtorica spremne besede, se neoromantična tradicija – presenetljivo – meša z nekaterimi postmodernističnimi elementi, na primer visokim slogom in erudicijo na eni ter nizkim, celo vulgarnim na drugi strani.

Očitki, ki letijo na elitizem, se nanašajo na dejstvo, da ima klasična grška kultura v romanu velik, če ne že bistven delež – poleg tega pa šesterico povezuje prav to, da pod mentorstvom nekoliko nenavadnega in nadvse karizmatičnega profesorja Juliana Morrowa študirajo staro grščino. Predavanja o sublimnem, samopozabi, lepoti in grozi šestim mladostnikom predstavljajo možnost pobega iz »sveta fenomenov«, kot ga imenuje Julian, zmago barbarskega, dionizičnega nad apoliničnim principom. Njihov mentor, glasnik antičnih idealov, je na začetku navdušen nad njihovim poskusom oživitve bahkantskih ritualov, kasneje pa, ko jim stvari uidejo izpod nadzora in se meja med dobrim in zlim zamaje, se od njih razočaran oddalji. Je bil lik »velikega učitelja« torej zlagan, so bile njegove besede prazne? Kje spet najti trdno, gotovo pozicijo?

Če Nietzsche govori o svetu, kjer ni nič prepovedano in je vse dovoljeno, Donna Tartt opisuje posledice, s katerimi se morajo spopadati junaki, ki so si tak svet poskušali ustvariti. »Ali kaj takšnega, kot je ›usodna napaka‹ [fatal flaw], tista kričeča temna razpoka, ki se zareže skozi sredo življenja, obstaja še kje drugje kakor v knjigah? Svoje čase sem mislil, da ne. Zdaj mislim, da ja. In moja je najbrž tale: morbidno koprnenje po slikovitem za vsako ceno,« pravi pripovedovalec Richard. Vprašanje svobode se, presenetljivo, na več ravneh v romanu prepleta z občutkom pesimističnega determinizma, ki ga evocira izraz »usodna napaka« (ali, če vzpostavimo vzporednico z grško tragedijo, hamartija), ki je, navsezadnje povezan tudi s samo usodo, moiro, skritim mehanizmom iz ozadja. Morda pa je psihologija le drugo ime za determinizem oziroma usodo, kot pravi Julian …

Richardovo »morbidno koprnenje po slikovitem« je vprašanje Lepote, eno izmed osrednjih vprašanj, ki si ga skupaj z Julianom zastavljajo junaki. Prve grške besede, ki se jih nauči Richard, so »kalepá tá kalá« oziroma »lepota je kruta«. »Smrt je mati lepote,« mu odvrne njegov prijatelj Henry. Lepota je – kot v grški tragediji – neločljiva od smrti, od očiščevalne groze, to dvoje pa nas v umetnosti vedno znova nezadržno privlači. Kot ne nazadnje privlači tudi Skrivna zgodovina.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

  • Utesnjenost v času svobode

    Zarja Vršič

    Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.