Ples v maskah

Marie NDiaye, Ladivine. Prevod: Katja Zakrajšek. Ljubljana: Sanje, 2018 (zbirka Sanje)

Martin Justin

Tretji v slovenščino prevedeni roman francoske pisateljice Marie NDiaye – druga dva sta Rosie Carpe (Modrijan, 2009) in Tri močne ženske (Modrijan, 2011), za slednjega je prejela Goncourtovo nagrado – se bere kot sanjava psihološka drama. V njej sicer ne manjka pripetljajev, a je bolj od teh pomembno njihovo odzvanjanje v mislih, sanjah in željah protagonistov. Pripovedni svet romana Ladivine sem si najlažje predstavljal kot ples v maskah, na katerem bi se morali udeleženci poznati in računajo na to, da bodo pod kostumi prepoznali sledi znanih obrazov, potem pa jih v slabo osvetljenem, zadušljivem prostoru popadejo dvomi in se jim njihovi najbližji prijatelji in družinski člani za trenutek pokažejo kot popolni tujci. Velik del romana namreč predstavljajo sodbe literarnih oseb v vlogah očeta, hčere, matere ali moža, ki na videz upravičeno s precejšnjo gotovostjo govorijo ena o drugi, le da med branjem tako njim kot bralcu postaja vedno bolj očitno, kako malo v resnici vedo.

Roman, med drugim nominiran tudi za mednarodnega Bookerja, na videz pripoveduje zgodbo treh generacij žensk – »Malinkine mame«, Malinke-Clarisse in Ladivine – in njihovih družin, v resnici pa predstavlja zapleteno konstelacijo likov, njihovih prevzetih podob in predstav, ki jih imajo drug o drugem. O tem priča že prva poved: »Brž ko je stopila na vlak, je bila spet Malinka; to ji ni bilo ne prijetno, ne zoprno, saj se tega že davno ni več zavedala.« V prvem delu romana se namreč pripovedovalec osredotoča na otroštvo in odraščanje Malinke, ki se je kasneje odločila postati Clarisse; nenavadna ženska, ki zavrne svojo temnopolto in neizobraženo mater, sošolki nekega dne reče, da jo je v šolo prišla iskat njena »služabnica«, v pogovoru z mladeničem, ki bo kmalu postal njen mož, pa jo preprosto ubije. Sama pa prevzame skrbno izdelano belo masko, močno premazano s pudrom in postane »krasno dekle, ki jo vedno vidiš le z lepe plati, saj slabih sploh nima«. Zatajitev matere tako predstavlja konstitutiven moment njene nove osebnosti, brez katerega Clarissa – ženska brez zgodovine, napak in problemov, ki se lažje vključi v belopolto družbo – ne bi mogla obstajati, hkrati pa jo neprestano bremeni s krivdo, ki se je ne more rešiti. Lahko se le obda s »trdnim oklepom samoobvladovanja« in poskuša odkupiti z brezpogojnim predajanjem možu in hčeri. In nekaj časa se res zdi, kot da z uspešnim prodajalcem avtomobilov Richardom Rivièrom živita v zakonski slogi, ki jo nagradi še rojstvo prikupne hčere. Dokler on nekega dne ne ugotovi, da se izgublja v banalnosti vsakdana in reče: »Šel bom iz te hiše,« Clarisse pa mu pomaga spakirati in pomaha s praga, ko se odpelje v svojem terencu. Šele kasneje v romanu, ko o svojem odraščanju govori njuna hči, pa se pokaže, kako zares nefunkcionalen je bil zakon, utemeljen na Clarissinem izbrisu lasne preteklosti in molku o materi.

Po tem obsežnem prvem poglavju o Clarissi-Malinki, ki zavzema nekako tretjino knjige in se konča z njeno smrtjo pod nožem Freddyja Moligerja, alkoholika z groznim otroštvom in Clarissinega novega partnerja, se pripoved prelomi. Sledita dve kratkih poglavji, nato pa se pripovedovalec preusmeri na berlinsko življenje Clarissine hčere Ladivine (poimenovana je po »Malinkini mami«, »služabnici«, ki sama prej ni nikoli imenovana z lastnim imenom). Pri tem se zgodi tudi sprememba perspektive: če je pripovedovalec prej gledal skozi Clarissine oči in brskal po njeni glavi, to zdaj počne z Ladivine, ki ne ve ničesar o svoji babici (misli pač, da je mrtva) ali Malinki in tako namisli čisto drugačno sliko svojega družinskega življenja, ustvari popolnoma svojo podobo staršev. Hkrati pa se tudi njen svet vrti okoli občutka krivde. Prepričana je, da bi morala preprečiti ločitev staršev, da je ne bi smel razorožiti očetov ljubeči glas in bi ga morala namesto tega prisiliti, naj ostane z ranljivo materjo, ki ni znala prepoznati Freddyjeve hudodelnosti. Zato se ima za sokrivko njenega umora, hkrati pa je jezna na očeta, za katerega misli, da brezskrbno uživa svoje novo, uspešno življenje in je na umor že pozabil, kar se za netočno izkaže v sklepnem delu romana, ko je za kratek čas v središče postavljen še Richard Rivière.

Z menjavanjem perspektiv, digresijami, ki skačejo iz pripovedne sodobnosti v preteklost katere od treh žensk, pisateljica mojstrsko odstira tančice v svet odnosov, v katerem nečloveško moč zahteva že zgolj ohranjanje normalnosti. Za vsakdanjostjo se namreč vedno skriva senca krivde, breme odgovornosti ali strah pred sodbo drugega. »Kako je včasih sanjala, da bi bila sama na svetu! Brez najmanjšega bremena na plečih, brez staršev, brez take ali drugačne družine.« Želja po razbremenitvi se verjetno najbolj izrazi v počitniškem potovanju na drugo celino, s katerim Ladivine in Marko z otrokoma poskušata pobegniti pred morečimi počitnicami pri njegovih starših. Tam pa naletita na povsem drugačno krivdo in odgovornost, povezano s kolonialno preteklostjo in njuno belo kožo. S tem avtorica v svojem romanu vzpostavlja zanimivo dinamiko tematiziranja rasne problematike in postkolonialne situacije. Motivi, neposredno povezani z njima se pojavljajo precej redko, zato se lahko zdi, da problematiki nista postavljeni v ospredje, hkrati pa prav Clarissina odpoved materi in njeni temni koži predstavlja osrednji konflikt romana, ki zaznamuje vse njegove like. Malinko je pobeg iz revnega geta in vstop v belo družbo sploščil v enodimenzionalno Clarisso, zaradi lastne krivde nezmožno moralnega sojenja. Tisto, kar ji je omogočilo družbeni vzpon, jo je hkrati nepopravljivo poškodovalo in posledično njeni hčeri onemogočilo normalen razvoj, saj ji mama med odraščanjem ni mogla dati drugega kot reprodukcijo njene lastne krivde in bremena odgovornosti.

Pripoved Ladivine že z začetka zaznamuje dvoumnost, prividnost, nekakšna megličavost, ki sicer dopušča jasen pogled na izbrane podrobnosti vsakdana, hkrati pa valovi med mislimi in predstavami literarnih oseb. Vtis se s potekom zgodbe še stopnjuje, med »počitnicami« Ladivinine družine v »tisti deželi« pripekajočega sonca in revnih predmestij, ki ostane neimenovana, se pripoved giblje na meji fantastičnega: mladenič, ki ga Ladivinin mož vrže z balkona v šestem nadstropju in na ploščicah pusti temno packo, naslednji dan streže v podeželski hiši bogatih francoskih priseljencev; človeška duša naseli psa, ki potem nekako najde svojo pot v Berlin … Zdi se mi, da romanu nikoli sicer ne uspe doseči dramatične napetosti, vsaj mene skoraj nikoli ni tako »posrkal«, da bi trepetal za usodo likov ali se jezil zaradi njihovih odločitev, večkrat sem se hotel odvrniti od njihovih utrujenih misli in nemočnih dejanj. Vseeno pa uspe avtorici izjemno prepričljivo – pripovedno razgibano in slogovno dovršeno (razen nadležnega ponavljanja zveze »konec koncev«) – prikazati razdiralne posledice krivde, izvirajoče iz zavrnitve lastne kulture, ki šele omogoča udinjanje v belopolti družbi.

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Roman o krivdi, ki to ni

    Jasna Lasja

    Mednarodno nagrajevana in široko prevajana sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, politična aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak – kot Elif Bilgin rojena leta 1971 v Strasbourgu -, v svojih delih prepleta vzhodno in zahodno kulturo, tradicijo in sodobnost, religijo in politiko.

  • (P)ostati človek

    Irina Lešnik

    Romaneskni prvenec Škrlatni hibiskus sicer posredno odstira družbeno in politično sliko Nigerije v času državnega udara ter videnje le-te skozi oči odraščajočega dekleta, a se vsakršen aktivizem umika zgodbi o iskanju svobode, smisla in ljubezni do sočloveka.

  • Pesmi v Brdih: luna in murva

    Ivana Zajc

    Briška pokrajina se prijetno sklada z atmosfero festivala Sanje. Letos se je zvrstil že štirinajstič in razširil svoj program s tako imenovanimi literarnimi vandranji, ki festivalsko izkušnjo razširijo … →

Izdelava: Pika vejica