Odvetnikov šaljivi eksperiment

Peter Čeferin: Valat. Ilustriral Izar Lunaček. Maribor: Litera, 2013.

Gabriela Babnik

Izrazna forma, ki si jo je Peter Čeferin izbral za »prikazovanje« svoje življenjske poti, verjetno ne ustreza nobeni izmed znanih literarnih zvrsti. Za silo bi lahko govorili o črticah, spominskih kolažih, še bolj pa – s pomočjo likovnega jezika – o skicah. Ne preseneča torej, da se je avtoportretnemu zapisu (pa še to le pogojno rečeno), ki se ga drži zeitgeistovski vonj po egotripu, pridružil tudi ilustrator Izar Lunaček. Duhovite in inteligentne ilustracije sicer ne proizvajajo dodane vrednosti na knjigo, temveč pozornost vlečejo nase. Čeferinov tekst deluje zgolj kot izhodišče ali pa podtekst k ilustracijam; tisto zaradi česar je zanimiv, je njegov šaljivi, radoživi, recimo kar švejkovski ton, aludiran že v samem naslovu – Valat. Ta se nanaša na izjemno ugodno igro pri taroku, s katero pa Čeferinova noseča mati kljub popadkom ni hotela prekiniti. Uvodna skica, ki intonira knjigo, razgledujoč se po pripovedovalčevi preteklosti, začenšči z njegovim rojstvom, in z nekaterimi skoki v sdanjost, torej izriše modul vseh ostalih 47 skic.

Lahkotni uvodni ton ne poneha niti ko avtor vstopi v institucionalizirano okolje in se na precej teatraličen način celo stopnjuje, ko samega sebe s posebno naslado in veseljem prikazuje kot igralca pokra, pretepača in alkoholika. Situacija se iz današnjega pogleda zdi surrealistična (in niti ne fiktivna, saj bi za besedilne fikcijske signale tekst potreboval nekaj več uredniškega posega ali pa vsaj namigov avtorju, kako tekst izpiliti), čeprav je ob tem potrebno upoštevati dvoje: pogled v čas pred resnejšo odvetniško kariero, torej v čas pripravništva in služenja vojaškega roka, kasneje pa tudi opravljanja novinarskega poklica, je največ, kar nam avtor – iz osebnega vidika – da; pa še to omili z moralističnimi poudarki. Ti kljub ujetosti v predpisane scenarije ne delujejo odveč, saj bi sicer posamezne skice utegnile zalebdeti, nazaj pa jih ne bi mogli priklicati niti ilustratorjevi poudarki, ki, subtilno prepleteni z upovedovanim, pletejo lastno zgodbo.

Posebnost Čeferinovega pisanja, po besedah urednika Orladna Uršiča prenesena iz karateja (natančneje, gre za karate do), ki se mu avtor že vrsto let posveča, je v njegovi zmožnosti, da z enim stavkom povzame svoje ljubezensko oziroma družinsko življenje. Za svojo ženo Ano pravi, da je »Bila čvrstega značaja« in da jih je »vse naučila, da smo vedeli, kaj je dobro in kaj zlo.« V tej najbolj elegični skici, kjer prevladujejo jasni, ostri, kleni stavki, kot da bi se avtor bal pokazati svoje najbolj notranje, postane tudi jasno, da si je tovrstno specifično formo izbral, ker je z njeno pomočjo zakril zasebne podrobnosti. Hitri, ostri, koncentrirani gibi, prenešeni iz športnega sveta dobesedno na papir, razkrivajo samo toliko, kolikor se zdi avtorju potrebno ali drugače: Čeferinova avtobiografija je pravo nasprotje Cavazzovi, kjer se med knjižne strani izlije sentiment, predvsem pa je tam v ospredju intimna in ne karierna zgodba.

Čeprav Valata lahko beremo tudi kot revizijo odvetnikovega prispevka k današnji civilni družbi Sloveniji, njegov avtoportret, kolikor že zvrstno neulovljiv, ne prinaša subverzije. Čeferin nas resda opomni, da je bil v prejšnji državi na primer član sveta za varstvo človekovih pravic, ki je predhodnik varuha človekovih pravic, vendar ne razgrinja družbeno tabuiziranih prostorov. Bistveni poudarek je na oponiranju splošno medijsko razširjeni podobi Čeferina kot »consigliera mafije«; avtor se namreč v knjigi predstavlja kot borec za človekove pravice, če ne že kot idealist. Resnejši ton, ki prevlada proti koncu knjige, potemtakem ne zakrije avtorjevega občutka za teatralično. Zdi se, kakor da bi ta nastalim skicam tudi sam najraje zaploskal in se ob njih predal sproščenemu smehu. Seveda pa zaradi tega Valata ne moremo imeti za literarno tvarino. Še posebej, če knjigi glavo nad vodo držijo nadpovprečne ilustracije, ki skušajo iz teksta izvleči njegove najboljše nastavke.

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na pijači z Bogom

    Domen Finžgar

    Izar Lunaček je, če citiram najbolj poznanega slovenskega stripotržca  Aleksandra Buha, trenutno »vroč avtor«. Tako zelo vroč, da je letos poleti izdal kar dva stripovska … →

  • Kritika Strip-o-kritike

    Izar Lunaček

    Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.

  • Dve seriji

    Izar Lunaček

    Mene gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu.

Izdelava: Pika vejica