O težkanju teksta in konteksta

Jela Krečič, Ni druge. Ljubljana: Beletrina, 2015.

Anja Radaljac

Četudi roman Ni druge še ni prejel prav dosti recenzij, se o njem počasi že utrjuje mnenje, da gre za žanrski (ljubezenski) roman, hkrati pa takšno mnenje kontrira videokomentarju romana, ki ga je (predvidoma v marketinške namene) podal Slavoj Žižek, kar je – vsaj po mojem mnenju – z več vidikov skrajno pomenljiv razcep. Za začetek kritike morda pomenljiv predvsem v smislu, da tako ena kot druga stran (tako kritiki, ki roman razglašajo za žanr, kot mož Jele Krečič, ki tekst razume kot problemski), očitno prikrivata nekaj bistvenega – z diametralno nasprotnimi prijemi (in orodji) se trudita, da ne bi obelodanili spoznanja o besedilu, ki je v obeh primerih implicitno izraženo; tekst ni dober

Sama navadno preberem recenzije drugih kritikov, ki so obravnavali delo, o katerem imam pisati, ampak le redko se mi zdi primerno vključiti recepcijo sveže izdanega besedila v kritiški zapis; pogosto zato, ker je recepcija pričakovana in (morda) celo nekako nevredna upoštevanja (in – tudi tako stališče je seveda legitimno – tudi nima mesta v kritiki, ki naj bi se bolj ali manj dotikala le obravnavanega besedila); tokrat gre (kot po naključju) za primer, kjer je recepcija še kako vredna upoštevanja, ker je pomemben kontekst romana.

Pa poglejmo odziva nekoliko pobliže: Žižek (po tem, ko se vsaj za trenutek oddalji od puhlih šovinističnih pripomb, ki imajo v prispevku vlogo mašil) poudari, da so ga zmotili odzivi Jelinih prijateljev (sam reče Jela, zgolj povzemam), ki so roman ocenili kot lahkoten in berljiv, a hkrati dodali, da »mu nekaj manjka«. Žižek poudari, da je v drugem planu romana nenehno živo brbotanje (družbe) in da poteka prav na tem ozadju natančna analiza neke generacije. Skrajšano: po njegovem gre za problemski tekst. K temu se bom vrnila v nadaljevanju. 

Na drugi strani kritiki izpostavljajo, da je roman žanrski, pri čemer pa se gladko izognejo dvema relativno pomembnima okoliščinama: prvič: ni vsak žanrski roman nujno lahkoten in »žanrski« ni (in ne bi smel biti) korelat za »nezahteven, literarno drugorazreden« – drugače rečeno: tudi žanr omogoča dobre in slabe tekste. Drugič: (kar najbolj) ohlapni določili žanra ljubezenskega romana sta, da se mora roman fokusirati na razvoj ljubezenskega odnosa ter imeti optimističen (srečen) konec. 

Ni druge nima fokusa na razvoju ljubezenskega odnosa, temveč na potovanju (oz. razvoju) osrednjega junaka. Osrednjega odnosa, značilnega za ljubezenski roman, v Ni druge ni. Hkrati junaku nasproti ne stoji junakinja (še ena od zakonitosti ljubezenskega romana je, da se v njem srečamo z junakom in junakinjo), temveč plejada »potencialnih partnerk«, ki pa so zgolj karikature in ne osebki; služijo kot orodje za preigravanje nekaterih družbenih tematik. Kar pa zadeva »srečni konec« – roman se konča skrajno rokohitrsko, zaključni del romana pa hkrati ni v skladu s preostankom teksta, zato se občutek »srečnega« izgubi, nadomesti pa ga občutek neorganiziranosti in slabega vodenja pripovedi. Roman namreč v zadnjem delu postreže z naborom povsem novih likov, stare nekako »pusti ob strani«, prekine se ritem pripovedi, način pripovedovanja … gre, praktično, za drug tekst. Ta menjava ne učinkuje.

Besedilo se sprava bere kot zaobrnjeno kolumnistično pisanje; namesto da bi avtorica svoje mnenje o neki temi izrazila direktno, prvoosebno, kot je običajno v kolumnah, vzpostavi like, ki služijo zgolj enemu namenu; obravnavati neki družbeni pojav (v najširšem smislu). Osrednji lik romana, Matjaž, tako »obdela« tekače, katolike, jugo-nostalgike, kvazialtruiste, feministke, vegane, neumneže, marksiste. Pardon; katoličanke, kvazialtruistke, neumnice, feministke, (salonske) levičarke, veganke, marksistke, ekologinje … Skozi pogovore s »svojimi ženskami« (za tovrstno poimenovanje zadostuje že čvek v baru in en družno zaužiti obrok (npr. Mina) ali spodletel sestanek ob pivu (Živa)) išče Matjaž usodno žensko zase, hkrati pa Jela Krečič skozi te like še enkrat preigrava svoje kolumne; vsak izmed ženskih likov namreč deluje kot orodje, skozi katero lahko pokomentira to ali ono družbeno prakso, kliko, aktivistično gibanje etc. Izraza »pokomentira« nisem izbrala naključno; Krečič nobene od tematik ne razdela, hkrati pa ne ponudi nobenih izvirnih opažanj glede predmeta »proučevanja«. Poleg tega; predstavnice skupin, ki so na hitro odpravljene, so vselej ženske, tisti, ki pljuva čez njih, pa je (običajno) Matjaž (ki je kajpak moški). Morda bi bilo mogoče tovrstno postavitev brati kot kritiko odnosa do drugosti (ne le drugosti ženskega spola, temveč tudi drugosti drugih skupin), vendar pa je iz konteksta vselej jasno razvidno, da pripovedovalčev ironični odnos ni uperjen v Matjaža, temveč v ženske, ki jih srečuje, v te karikature. Pomenljivo je v tem kontekstu tudi to, da Matjaž dočaka svoj srečen konec (oz. si ga očitno »zasluži«, medtem ko za ženske, s katerimi se srečuje, to ne velja. V vseh primerih so ti ženski liki, s katerimi se srečuje Matjaž, povsem brez globine; puhli in enoplastni in, kar je pomembno – niso taki zgolj skozi njegovo, temveč tudi skozi pripovedovalčevo prizmo, ki pa z Matjažem odkrito simpatizira. Njegovo neizvirno, zoprno duhovičenje (knjige, ki se tako obupano trudi, da bi bila zabavna in ji to tako kolosalno vedno znova spodleti, še nisem brala) ni nikakor prevprašano, do njega se ne vzpostavi nikakršna distanca. Matjaž pohodi veganstvo, feminizem, altruizem, ekologijo – tako mimogrede, ne da bi svoje stališče kakorkoli argumentiral. Kajpak: v ozadju vsega naštetega je nujno ponarejenost ali pa – oh, oh, oh – policijska država. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da je Jela Krečič Fukaja (se opravičujem za to slabo šalo, zgolj citiram avtorico, ki jo uporabi na str. 66) brala kar malce preveč dobesedno. 

»Humor« je res tisti nezreli, najstniški, pa tudi ceneni in vulgarni, na kateremkoli nivoju se že odvija; naj gre za odkritje, da si je Matjaž domov nevede odpeljal transvestita ali pa za »šale« tipa (ta primer je uporabljen večkrat) »Preveč krvi je v mojem alkoholu!” ali pa »Nič oprosti, opraviči se mi!”

Najbolj srhljiv pa je odnos do ženske in šal, ki se navezujejo nanje … Vsaj trikrat lahko v romanu preberemo, da je najboljša ženska, kar jih je v zadnjem letu spoznal Matjaž, Stela, za katero se je izkazalo, da je Stelo (to je še ena izmed »šal«, tale Stela, ki je Stelo), se pravi: najboljša ženska je tako rekoč moški (česar ne opažata le Matjaž in njegov prijatelj Aleksander, ampak tudi »pošteni«, »odrešiteljski« pater), mrgoli pa tudi pripomb kot so »Inteligentna? Kdaj pa je bila še kakšna ženska inteligentna? Ha, ha, ha.” (str. 166) »Mene bolj zanima, a ve ženske kdaj nimate PMS?” (str. 167), »Saj nismo politiki, da bomo  v petek na pivu pazili, da ne užalimo vsake skupine drugačnih, na primer žensk« (str. 262) etc. 

Tovrsten diskurz v romanu ni reflektiran, je – preprosto – del »normalnega« in »sprejemljivega«; ženska je v romanu degradirana na raven objekta ali – še slabše – orodja, skozi katerega Matjaž (s svojimi prijatelji) opravi z vso neumnostjo tega sveta. Pozor; neumnega moškega v romanu ni. Oz. popravek; v romanu ni niti enega moškega lika, do katerega bi pripovedovalec izražal pokroviteljski, ironičen odnos. Matjaž lahko celo izusti nekaj tako nizkotnega, kot je to, da ženske niso inteligentne in je to razumljeno kot štos. Njegov mačizem ni postavljen pod nikakršen vprašaj, pravzaprav je Matjaž nekakšen »osvobojeni subjekt«, ki si lahko privošči vsakršno nekorektnost in uveljavlja svojo nesporno superiornost zgolj zato, ker ne nasprotuje ženski volilni pravici. Naj citiram enega izmed odlomkov, iz katerega je jasneje razvidno, kakšen je odnos pripovedovalca do osrednjega lika (debata se začne z očitkom Matjažu, da ima on, za razliko od svojih sodelavk, redno službo): 

 

»Lahko pa bi, kadar nam naložiš kakšno delo ali kritiziraš tisto, ki smo ga opravile, imel v mislih, da nismo toliko plačani kot ti,« se je spet razhudila Liza.

»Ti to resno?« se je razhudil Matjaž. 

»Seveda, to ni etično, to ni fer!« je izbruhnila Urša. 

»Zdaj takoj bomo nehali s to debato, kure zmešane!« se je razhudil Matjaž in komaj dohajal dogajanje na avtocesti. »A sploh veste, za kakšno bedno plačo delam, drugič, se zavedate, koliko stvari naredim, ne da bi vam povedal, samo popravljam vaše butaste napake. Urša, si naredila za Andreja tiste tabele o slovenskih dopustnikih, za katere te prosi že en mesec? […] Če hočete razredni boj, ga iščite drugje, ne pri slabo plačanih kolegih, ki garajo z vami, vam pomagajo in – če smo že tako prekleto direktni – vam rešujejo ime vsaj pred šefico …« […] 

Govor je imel očitno učinek, saj je celo Liza ostala tiho in po dolgem premolku rekla: »Ok, malo sem napeta, imam PMS, to ni bilo korektno. Ne bi se smele spraviti nate,« je dejala. 

[…]

»Mene bolj zanima, a ve ženske kdaj nimate PMS?« je debato preusmeril Matjaž. 

S tem vprašanjem je povzročil resnično razburjenje v avtu. Predvsem Urša je imela toliko besed na temo zagatnosti ženskega spola. Pri tem se ji je pridružila še Sandra, ki je še posebej poudarila, da imajo ženske lase, noge, roke z vsemi svojimi posebnostmi in na njih nohte, potem je tu še ženski obraz, ki ima oči, obrvi, ličnice in ustnice, pa tudi koža je pri ženski izredno samosvoj organ. In seveda je tu še differentia specia – menstruacija. Noben moški si ne more predstavljati, koliko nevšečnosti je povezanih s tem in kako boli – je dodala Urša. Matjaž je na to pripomnil, da obstaja še ena hujša stvar od same menstruacije – prenašati žensko, ki je menstruozna. Temu so se vendarle malo nasmejale, potem pa je Urša vseeno prišla do pomembne ugotovitve: »Mislim, da je en boj še pomembnejši kot razredni boj – boj med spoloma!« 

»Ja, in moje naslednje pivo bo najbolj težko prislužen alkohol mojega življenja,« se je pridušal Matjaž. 

 

Matjaž ima, skratka, na svoji strani pripovedovalca; Matjaž je tisti, ki mu je vselej dovoljena zadnja beseda in ki je – kot že rečeno – nagrajeni junak; ob koncu svoje »poti« dobi nagrado: žensko svojih sanj. Tako sovražne pa so »feministke«: »›Po enem letu se bi vendarle lahko malo bolj zadržano obnašala,‹ je dejal Matjaž. ›V jedru sem namreč zelo nežno in ranljivo bitje.‹ ›Prvič, ni še eno leto od najinega fiaska, drugič, v tebi ni niti ene nežne, kaj šele ranljive celice. In tretjič, ti si moški.‹« (str. 268)

In tretjič, ti si moški. Ne morem verjeti, da sem v zbirki Beletrina našla knjigo, v katero je lahko vpisan tak stavek, in ta stavek ni podprt z ironijo, ni razdelan, ni prevprašan … samo je. Gre za točko, v kateri se več kot jasno zrcali nereflektiranost, ki ji ne bi smelo biti odpuščeno. Preko takih izjav se feminizem vzpostavlja kot »boj za rožnato žensko energijo, napram modri moški«, kot »kokodakanje zafrustriranih žensk«. In pri tem je najbolj problematičen prav odnos pripovedovalca, tisto, kar se kaže kot »resnica teksta« skozi njegov odnos do likov. Liki so lahko kakršni že bodi, ampak v točki, ko je pripovedovalec jasno »na strani« mačističnega osrednjega junaka, se sporočilnost romana zaobrne v prid temu junaku in ženske postanejo kokoši. 

Glede na to, da gre za »roman o iskanju ljubezni«, pa vse našteto, kar se navezuje na odnos do spolov, poseže tudi na polje razmerij oz. odnosov med njima. Definicija ljubezni se takole izriše v pogovoru Matjaža z enim izmed stranskih likov v romanu, Šekijem: »›O ljubezni?‹, je dvignil glas Šeki, očitno nevajen takšnih tonov iz lastnega telesa. ›Ja, saj veš, o moškem, ki se zaljubi v žensko, o ženski, ki se zaljubi v moškega,‹ je enako sproščeno odgovoril Matjaž ter vmes pogledoval k sogovornici.« (str. 67)

Morda bi bilo mogoče reči, da je to primer, vzet iz konteksta, da Matjaž (ki je pred tem pogovorom ravno klepetal s Šekijevim dekletom) zgolj provocira. Mogoče. Ali pa tudi ne; tisto, kar zakoliči spolne konstrukte ter odnos pripovedovalca (pripovedovalke?) do njih, je sledeče: Matjaž med drugim spozna usodno, divjo rdečelasko, zelo lepo, ki bere Marxa, ampak je hkrati zelo ranljiva. Vanjo se usodno zaljubi, nato pa mu ona prizna, da je lezbijka. Njuno poznanstvo se nadaljuje, ko se z njo sreča proti koncu knjige (kjer se tok romana povsem neučinkovito prelomi). Takrat je »očiščena« uporništva. Citiram ceneni opis junakinje: »Dolgi lasje, dozdevno njene naravne kostanjeve barve, so ji padali čez ramena, na nekoliko ogorelem obrazu ni bilo nobenih ličil, pa tudi pirsingi so izginili z njenega obraza. Obsijana z večernim soncem se mu je zdela naravnost božanska. Tako lepa, da je spregledal čednost njene sopotnice.” (Samo pripomba na slog; nespretnih ponovitev, kot je ponovitev besede »obraz«, v romanu mrgoli, podobno tudi patetičnih, prozornih opisov.) 

Iz citata lahko razberemo, da je morala biti Matjaževa ljubezen očiščena uporništva, da je lahko postala zares vredna njegove ljubezni, v nadaljevanju pa (kljub temu, da stiskamo pesti, da se to vendarle ne bo zgodilo) celo »nehati biti lezbijka«, da le lahko na poročno noč svoje sestre divje seksa z našim »prikupnim« junakom. Da. To je konec romana in vseeno mi je, če bom s tem zapisom komu pokvarila »bralski užitek«. Mimo tega, da junak konča v »pravljični zvezi« z junakinjo, ki »neha biti lezbijka«, ne morem. Nekorektnost tega romana je v nebo vpijoča in ni smešna, ni izvirna, ni zabavna in ni lahkotna. 

In zdaj k začetku kritike. (Preden se v tej salamensko  dolgi recenziji dolgoveznega romana lotim še vprašanja, čemu Matjaža na »poti k očiščenju« vodi prav (slabo prikrito) šovinistični duhovnik.) Zapisati, da je to »žanrski roman«, ker je v njem pač »nekaj ljubezenskih peripetij« ter spregledati, da gre pravzaprav za povsem ponesrečen »razvojni roman« (v katerem sodobnem slovenskem romanu pa, ne nazadnje, ni tudi nekaj »ljubezni«?) ali pa – na drugi strani – povedati nekaj mačističnih vicev in nato reči, da je za oris plehkosti družbe najbolj primerno spisati plehek roman, je seveda politično bolj korektno kot napisati, da je to nespreten tekst, v katerem mrgoli poenostavitev in (celo) nestrpnosti. Posebej je to bolj politično korektno in bolj varno, če upoštevamo, da je knjigo napisala Delova novinarka, žena Slavoja Žižka, ki je roman tudi oglaševal in da je roman izdala založba Beletrina, nekdaj »zagotovilo za kakovost«, ki pa ji je bilo vsaj v tem primeru zelo očitno bolj pomembno, ne kakšen tekst objavijo, temveč kakšen kontekst.

Ampak. Če gre za tako politično nekorektno knjigo – kako in čemu naj ji pripadejo še politično korektne kritike?

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kamele, laži in idioti

    Barbara Leban

    Literarni večeri Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res … →

  • O Materinstvu. O smislu. O času.

    Mateja Arnež

    Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo.

  • Tragičen ljubezenski odnos na ozadju tragičnega zgodovinskega časa

    Jasna Lasja

    Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej, preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman.

Izdelava: Pika vejica