O senzacionalističnih blurbih

Karine Tuil: Človeške stvari. Prevod: Janina Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021 (Kapučino)

Martin Justin

Me too je verjetno eno najpomembnejših družbenih gibanj zadnjih petih let. Zato ni čudno, da ob vsaki dobri stvari, ki jo prinese, najrazličnejši ljudje opozorijo na vsaj pet drugih domnevno grozno slabih stvari, ki nas zaradi gibanja morda čakajo v prihodnosti. Francoske igralke, novinarke in akademičarke so podpisovale peticije, da je »šel me too predaleč« in da služi sovražnikom »seksualne svobode«. Slavni psihoanalitiki so pisali članke, da »filozofija gibanja me too« vzpostavlja »nov sistem anglosaksonskih puritanskih vrednot«. Ameriške feministke so pisale knjige o »moralni paniki na kampusih«. Slovenski igralci so skupaj z novinarkami v intervjujih jamrali nad nemočjo današnjih feministk, ki pričakujejo, da jih bo zaščitila država. Kolumnisti so pisali, da smo moški in ženske »skregani«. Da sploh ne omenjam, pred čim vsem so svarili kolumnisti, politiki in javne osebnosti na desnici.

Čeprav kritiki pogosto govorijo o paniki, ki naj bi napajala gibanje me too, se mi nasprotno pogosto zdi, da moralno paniko ustvarjajo ti v veliki večini neutemeljeni odzivi nanj. Logika delovanja socialnih omrežij, na katero se pogosto zanaša gibanje, je sicer res lahko kruta, a nas je hkrati me too prisilil, da se končno zelo konkretno soočimo z dejstvom, da večina posilstev še vedno ostane nekaznovanih, spolno nadlegovanje pa še vedno predstavlja vsakdanjo realnost. V luči tega se mi zdi, da je reči nekaj takšnega kot »me too bo naredil konec zapeljevanju« preprosto paranoično. Zato sem bil ob izidu slovenskega prevoda romana Človeške stvari francoske pisateljice Karine Tuil sprva rahlo skeptičen. 

Blurb na platnici namreč precej senzacionalistično obljublja roman »o uničujočih posledicah spolnega škandala, zlorabi moči in vplivu družbenih omrežij«, roman, ki »zareže v sivo cono spolnih odnosov in [nas] postavi v središče sodnega procesa« ter nas sooči z vprašanjem, »komu [bomo] verjeli«. Retorika »sive cone«, območja, v katerem naj bi bile jasne meje med nasiljem in zaželeno spolnostjo zabrisane, njihovo prestopanje pa zato opravičljivo, se pogosto uporablja za diskreditiranje trditev žrtev; ideja, da gre za situacije »moja beseda proti tvoji«, pa zakriva dejstvo, da je posilstvo na sodišču izjemno težko dokazati, kar koristi predvsem storilcem. A se je na srečo izkazalo, da pisce blurbov na Mladinski knjigi bolj zanima odmevnost kot pa zvestoba vsebini knjige. Karine Tuil v svojem enajstem romanu namreč spretno uporabi orodja pripovedne fikcije, da predmet romana – posilstvo in njegove posledice – pokaže v kompleksni luči, ne da bi pri tem zapadla v njegovo relativizacijo. 

Roman je sestavljen iz treh delov. V prvem, naslovljenem »Difrakcija«, avtorica prikaže življenje treh članov družine Farel – priznane esejistke in javne intelektualke Claire, njenega moža, vplivnega televizijskega voditelja Jeana, in njunega sina Alexandra, ki študira na Univerzi v Stanfordu. Čeprav blurb življenje Farelovih označi kot »udobno in varno«, je – vsaj v nekaterih vidikih – vse prej kot to. Claire se je zaljubila v gimnazijskega profesorja Adama Wizmana in je v bolečem procesu ločevanja od moža, Alexandre, ki je popolnoma čustveno distanciran od svojih staršev, še vedno preboleva razhod s prejšnjo partnerko, Jeanovo življenje pa predstavlja nenehen boj z lastnim sedemdesetletnim telesom in padajočo gledanostjo oddaj. Avtorica se tako v vsakem od poglavij osredotoči na enega od likov in njegovo ali njeno situacijo predstavi s spretno uporabo polpremega govora, tehnike, ki nevtralni diskurz tretjeosebnega pripovednega glasu združuje z osebno in čustveno obarvano perspektivo lika. O Jeanu tako na primer izvemo, da je v svojih oddajah »sogovornike kaj hitro soočil z njihovo lastno intelektualno inferiornostjo in napuhom«, Claire pa deluje veliko bolj umirjeno, premišljeno in dvomeče.

Prvi del tako pripravi prizorišče za osrednje dogajanje v romanu. V drugem delu, imenovanem »Območje nasilja«, nato pride do posilstva, tretji del, »Človeški odnosi«, pa opisuje njegove posledice, predvsem sodni proces. Usodni dogodek se zgodi na večer, ko Alexandra, ki je v Pariz prišel zato, da bi se udeležil očetove podelitve legije časti, njegovi gimnazijski prijatelji povabijo na zabavo. Preden se odpravi, ga Claire spodbudi, naj s seboj vzame tudi Milo, Adamovo hči iz prejšnjega zakona, ki zdaj živi z Adamom in Claire. Alexandru ideja ni preveč všeč, a na koncu skomigne z rami in skupaj z Milo se »podata na študentsko zabavo v neki mansardi v osemnajstem okrožju«. Mili, ki je odraščala v globoko verni judovski družini, je med pijanimi neznanci precej neprijetno, Alexandre pa se domnevno precej zabava. S prijatelji se namreč odločijo igrati »igro«, v kateri mora »vsak od njih zapeljati eno od deklet na zabavi in se nato še pred drugo zjutraj vrniti s kosom njenega spodnjega perila«. Alexandru »določijo« Milo in tako se po spletu žalostnih naključji ter Alexandrovih izjemno slabih odločitev znajdeta za nekimi smetnjaki na ulici, kjer ji reče, »naj mu ga potegne«, nato »na brzino seksata, nič posebnega«, potem pa ji Alexandre vzame hlačke, prizna, da je vse to storil samo zaradi stave, in jo jokajočo pusti sredi ulice. 

Tudi v tem prizoru avtorica uporabi tehniko polpremega govora, pri čemer pripovedni glas govori iz Alexandrove perspektive. Ko kasneje beremo, kako je dogodek razumela Mila, ki pravi, da jo je »zgrabil za lase in k temu prisilil«, se morda zdi, da roman postavlja »njeno besedo proti njegovi«, bralcu oziroma bralki pa namenja vlogo porotnika, porotnice. A sam mislim, da se v resnici dogaja nekaj mnogo bolj zanimivega. Tretjeosebni pripovedni glas sicer res nikoli ne poda avtoritativnega opisa dogodkov tistega večer in nas s tem v nekem trivialnem smislu pusti v negotovosti, a to še ne pomeni, da je povsem nevtralen. Ravno nasprotno, roman s takšno sopostavitvijo, natančnim opisom sodnega procesa in vključitvijo širšega družinskega in družbenega dogajanja dobro pokaže, čemu moramo verjeti, da nas prepriča bodisi Alexandre bodisi Mila. Da bi nas prepričal Alexandre, ki sicer prizna, da Mila nikoli ni privolila v spolni odnos, a trdi, da je ni posilil in da si ne zasluži večletne zaporne kazni, moramo tako verjeti, da je Mila na primer »zelo dobro vedela, da bo do tega prišlo, sicer ne bi šla z njim k tistim smetnjakom«. Ali pa da je pripravljena dve leti svojega življenja žrtvovati sodiščem samo zato, da se mu »maščuje« zaradi tiste »šale« s hlačkami. Ali pa da v svojem »upiranju ni bila preveč prepričljiva«. Ali pa da obstaja razlika med »pravim posilstvom« in nekonsenzualnim seksom. Ali pa da je prihodnost bodočega stanfordskega diplomanta preveč pomembna, da bi jo zamajalo uničeno življenje neke najstnice. Da bi na nas prepričala Mila, pa moramo preprosto verjeti, da ni hotela sredi noči za smetnjaki seksati s sinom partnerke svojega očeta, a se zaradi strahu pred njegovo jezo ni upala aktivno upirati. Meni se to ne zdi pretežka porotna dolžnost. 

Roman tako izpostavi vzorce razmišljanja in delovanja, ki normalizirajo posilstvo, in bralca oziroma bralko pripravi do tega, da razmisli o njih. Seveda vključuje tudi nianse. Argumenti državnega tožilca proti Alexandru na primer niso popolni. Ta namreč kot dokaz Alexandrove pokvarjenosti in posledično krivde navaja neko zgodbo, ki jo je ta napisal pri predmetu kreativnega pisanja in ki opisuje spolno nadlegovanje, pri čemer je spodbijanje tega argumenta eden redkih prepričljivih momentov Alexandrove obrambe. Poleg tega je precej zanimiv tudi avtoričin opis reakcije Claire in Jeana. Jean predvidljivo zapade v poveličevanje svojega sina in svarjenje pred »pogromom nad moškimi«, Clairina reakcija pa je mnogo bolj kompleksna. Kot feministka in javna intelektualka, ki je kljub obtožbam islamofobije malo pred tem javno obsodila nasilje nad ženskami, do katerega je prišlo na silvestrski večer v Nemčiji leta 2015, Alexandrovo dejanje občuti kot osebni poraz. Predvsem pa si očita, da sina ne more obsoditi: ko ji ta reče, da ga je zaradi pijanosti res malo zaneslo in je bil morda »malenkost nasilen«, ga objame in mu reče, »da res ne sme več piti«, ne pa da »si ne sme deklet jemati s silo«. 

Človeške stvari so – tako kot dejanski odnosi med ljudmi – po eni strani izrazito večplasten roman. Za moj okus je bil malce plitev le končen prizor. V njem vidimo Alexandra, zdaj ustanovitelja uspešnega tehnološkega start-upa, kako uporablja neko aplikacijo za zmenke, na kateri uporabniki že vnaprej podpišejo »pogodbo«, v kateri eksplicitno povedo, na kaj pristajajo v spolnem odnosu in na kaj ne. Zmenek, za katerega se Alexandre ta večer dogovori, klavrno propade, s čimer se roman nevarno približa poanti nasprotnikov me too-ja, da poudarjanje pomena afirmativnega soglasja nekako ogroža strastno spolnost. Vseeno pa se mi zdi, da to ne zasenči glavnega vsebinskega poudarka romana, namreč da so »človeške stvari« kljub svoji kompleksnosti v nekaterih aspektih tudi izjemno nedvoumne. Zato mislim, da roman ne »zareže v sivo cono spolnih odnosov«, kot pravi blurb, temveč pokaže, da so, čeprav na prvi pogled kompleksne, nekatere stvari v resnici precej jasne. 

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

  • Pisava, posameznik in družba

    Silvija Žnidar

    Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

  • Vse te drobne apokalipse sveta

    Silvija Žnidar

    Za T. S. Eliota se v Votlih ljudeh konec sveta ni zgodil s pokom, temveč s hlipanjem. Tudi v najnovejši zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška s pomenljivim naslovom Zgodbe za lažji konec sveta smo – razen zaključnega teksta – daleč stran od velikega, apokaliptičnega poka, srečujemo se predvsem s posamičnimi, individualnimi kataklizmami, z besedili, ki svojih likov ne spodnesejo v veliki eksploziji, ampak deluje, kot da so posrkani v neki kaotičen, nenaden trzljaj, ali jih morda pokosi banalna rutina (lastnega življenja) ali pa jih izniči bizarna situacija.

Izdelava: Pika vejica