O fantu, ki je umrl, preden je postal mož

Marijan Pušavec in Gašper Krajnc, Malgaj. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2018

Iztok Sitar

Moja stripovska generacija iz šestdesetih let, ki je odraščala ob francoskem Novem valu z Moebiusom na čelu, frankofonskih vesternih iz Stripoteke, španskih in angleških znanstveno fantastičnih zgodbah iz Zabavnika in Zvitorepca, italijanskem Alanu Fordu v sočnem hrvaškem prevodu ter hrvaškem Novem kvadratu, je vedno malce zviška in celo s prezirom gledala na ameriški strip. Razen seveda na Roberta Crumba in underground, ki pa je bil v svojem bistvu in značaju precej bolj evropski kot ameriški strip, čeprav se je rodil v podzemlju San Francisca in čeprav z izjemo Gatnikove Magne Purge v Evropi skorajda ni bil prisoten. Ameriški časopisni strip s prenasičenimi sličicami, potegnjen iz naftalina petdesetih let, je bil passé, superherojski strip z letečimi junaki v pajkicah, ki so čudežno kljubovali vsem zakonom težnosti pa med poznavalci sploh ni bil omembe vreden. Mlajše generacije, ki pač niso imele te sreče, da bi vsaj malce okusile bogato in razvejeno jugoslovansko stripovsko založništvo, pa so morale namesto boljših ali slabših srbohrvaških prevodov zagristi v originalne ameriške izdaje tako zahtevnejših knjižnih del kot revijalnega superherojskega tiska. Sicer pa je medtem odrasel tudi ameriški strip v zvezkih, zgodbe in protagonisti so postali kompleksnejši, dinamična risba in kadriranje, ki sta že včasih dominirala nad precej bolj statičnimi evropskimi sličicami, pa sta še potrdila svojo prevlado v svetovnem stripu.

Eden od mlajših avtorjev, ki mu je ameriški strip zlezel pod kožo, je tudi Gašper Krajnc (1985). Sicer je svojo stripovsko pot začel precej pozno, leta 2016 se je pri enaintridesetih letih prvič predstavil javnosti z albumom v angleškem jeziku Rite (Obred), ne da bi prej objavil eno samo stran stripa. Preden se je leta 2013 v celoti in profesionalno posvetil risanju (predvsem digitalnih ilustracij), se je ukvarjal z grafičnim oblikovanjem, fotografijo ter avdio in video produkcijo, kar mu je kasneje precej pomagalo pri stripovskem ustvarjanju. Obred je žanrski strip, narejen v najboljši maniri ameriških grozljivk iz osemdesetih let po zgodbi in scenariju Matica Večka. Seveda ni naključje, da se zgodba dogaja v severni Ameriki in da je v angleškem jeziku, avtorja sta s stripom namreč merila na bogato in dobičkonosno ameriško tržišče, kar je razvidno že iz samega formata, ki je ožji od evropskih albumov, še bolj pa po načinu risanja v slogu ameriških vzornikov superherojskega žanra Johna Paula Leona ali Tommyja Leea Edwardsa, montaži table in poteku zgodbe. Strip je v celoti narisan in pobarvan digitalno, kar pa ne zmanjšuje njegove likovne vrednosti, saj je linija dovolj bogata in raznovrstna, v nekaterih primerih že kmečko robata, kot pritiče sami zgodbi, ki se dogaja v divjih kanadskih gozdovih in nikakor ne deluje sterilno, kot se rado večkrat zgodi pri računalniškem risanju. Barve so temačne, kot se za žanr grozljivke tudi spodobi, prevladujejo pa sivkasto modri in rdečkasto rjavi odtenki. Zelo dobro je tudi kadriranje in sama kompozicija posameznih slik, s čimer Obred v ničemer ne odstopa od primerljivih ameriških del. Stripa sicer ni opazil noben tuj založnik, zato pa ga je z zanimanjem vzel v roke scenarist Marijan Pušavec, ki je iskal risarja za stripovsko biografijo o Franju Malgaju.

Lani je bila v Parizu ob slavoloku zmage osrednja slovesnost ob stoletnici konca prve svetovne vojne, ki so se je udeležili vsi vidnejši evropski in svetovni voditelji, malce bolj sramežljivo pa smo se je spomnili tudi doma. Sicer pa kakšnih večjih razlogov za praznovanje (razen seveda tega, da je bilo končno konec svetovne morije) Slovenci pač nismo imeli, zaradi ozemeljskih apetitov sosednjih držav, politične kuhinje velikih sil, pa tudi popolnoma nepripravljene in nesposobne Narodne vlade smo izgubili celotno Primorsko in Koroško. In če ne bi bilo posameznikov, ki so na lastno pest prijeli za orožje in šli branit severno mejo, bi lahko izgubili še več. Eden takih je bil tudi danes precej pozabljeni Franjo Malgaj (1894–1919), štiriindvajsetletni poročnik avstroogrske vojske, ki je po razpadu monarhije v Celju zbral skupino prostovoljcev, s katerimi je v času brezvladja zasedel in osvobodil Mežiško dolino od Nemcev. Nemški koroški deželni zbor v Celovcu je zahteval priključitev Koroške k Avstriji, Narodna vlada pa k (sicer mednarodno nepriznani) Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, dočim je na Štajerskem občinski odbor v večinsko nemškem Mariboru razglasil mesto z okolico za del Avstrije in ustanovil narodno gardo, ki so jo kasneje v spretni akciji razorožili Maistrovi borci. Konec novembra, na predvečer združitve s kraljevino Srbijo, so Maistrove enote zasedle ozemlje od Radgone do Mute, Malgajeva skupina pa Pliberk in Velikovec in se pripravljali za napad na Celovec, do katerega pa zaradi neodločnosti ljubljanske vlade ni prišlo. Po krajšem zatišju se je aprila 1919 odvila slabo pripravljena ofenziva jugoslovanske vojske, pri čemer so avstrijske enote zavzele vsa prej osvobojena ozemlja. V teh bojih je 6. maja padel tudi Franjo Malgaj.

Pušavec nam njegovega življenja ne predstavi od rojstva in otroštva naprej, kot je navada pri biografijah, ampak nas takoj postavi v središče dogajanja z delovanjem uporniške in narodno zavedne skupine slovenskih dijakov na celjski nemški gimnaziji, katere član je bil tudi Malgaj, leto dni pred začetkom vojne. Tri mesece po izbruhu vojne so ga vpoklicali v 87. pehotni polk iz Celja, bojeval se je na soški fronti in se izkazal na tirolskem bojišču, kjer je bil zaradi zaslug povišan v rezervnega poročnika, dobil pa je tudi medaljo za hrabrost. Avtor se v biografiji strogo drži zgodovinskih dejstev, ki jih popestri z verističnimi prizori popivanja, ljubezni in spolnosti, s čimer demitizira glavnega junaka ter ga kljub herojstvu naredi precej bolj naravnega in človeškega. Tudi pri Malgajevi smrti, ki je zavita v tančico skrivnosti, kot se za narodne heroje seveda spodobi, in o kateri obstaja več verzij, se ni odločil za romantični častni samomor pred bližajočim sovražnikom, ampak za tragično nesrečo pri eksploziji ročne bombe, ki mu je visela za pasom.

Krajnc je njegovo smrt, pri kateri so vidni vsi atributi ameriškega superherojskega stripa, doživeto upodobil na dveh straneh na koncu knjige, seveda pa je bil v celoti realistični Malgaj precej bolj zahteven od fantazijskega Obreda, predvsem zaradi množice likov, tako osrednjih protagonistov kot anonimnih statistov, ki se pojavljajo v stripu. Človeški liki so z izjemo premajhnih rok (in občasno nespretno narisanih prstov, ki so včasih samo nakazani) v pravilnih proporcih, edini problem je pri portretiranju, saj so si obrazi zelo podobni in je včasih težko identificirati različne protagoniste. Montaža stripovske strani je ameriško razgibana z različnimi velikostmi posameznih slik, ki se ne držijo togo okvirjev, ampak se občasno razprostirajo preko celega formata do živega roba. Tudi same figure z bolj ali manj bogato kostumografijo (pri čemer je vojaška seveda precej enolična) so dobro postavljene v prostor in kompozicijo slike z različnimi filmskimi plani, ki jih avtor včasih obogati še z različnimi pogledi, pri čemer prenekateri fotografsko statični liki postanejo vizualno bolj dinamični. Odsotnost barve nadomešča ploskovno senčenje figur, ki je v skladu z obrisno črto robustno, dopolnjuje pa ga s pikčastim rastrom, pri panoramskih podobah pokrajine in nasploh ozadja pa uporablja mehkejšo linijo s katero uspešno prikaže trodimenzionalni prostor. Zelo dobro je narisana avtentična arhitektura meščanskih zgradb ter tehnične stvari, predvsem orožje kot so puške, topovi in strojnice, prav fascinantno pa je upodobljen vlak v različnih perspektivah.

Vsekakor je bil Malgajev koroški rojak Krajnc dobra izbira za upodobitev pričujočega življenjepisa hrabrega rodoljuba, ki je v svoje roke vzel puško in zgodovino in se predvsem na lokalni ravni zapisal v spomin in zavest Slovencev. Zdaj se bo v popularizirani biografiji lahko z njim in njegovim bojem za obrambo domače zemlje in jezika seznanila vesoljna slovenska mularija – kajti strip je namenjen predvsem mladim – ter z lahkoto spoznala tudi razliko med populističnim desničarskim domoljubjem, ki se pojavlja že v obliki rasističnih ksenofobnih pravljic in se preko lokalpatriotizma razliva do državne nacionalistične politike in družbe, ter med pravim rodoljubjem Malgajevega in Maistrovega kova.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Žarišče v ustih

    Vincent Sauer

    Pesnik Aleš Šteger se v svojem zapisniku izpostavlja omotici sodobnosti.

  • Neznosna lahkost ne-bivanja

    Silvija Žnidar

    Vsekakor je Machado de Assis avtor, o katerem moramo še več govoriti, ga brati, kateremu se moramo vselej znova približati na različne načine, saj se nam fiksni pomen vselej izmika, hoče sodelovati v igri uničevanja in sestavljanja, grajenja in minevanja.

  • “Ni nujno biti sam, da si osamljen”

    Jörg Plath

    Tudi v Vojnovićevem novem romanu Figa beseda ponovno teče o Jugoslaviji, o kateri večina, ne zgolj v Sloveniji, ne želi več slišati. Avtorja seveda ne moremo psovati kot “Jugoromantika”. Vojnović, ki se je rodil šele leta 1980, tik pred Titovo smrtjo, namreč ne želi povratka nazaj.