Nazaj k naravi

Noëmi Lerch, Kmetica. Prevod in spremna beseda Alexandra Natalie Zaleznik. Maribor: Litera, 2018 (zbirka Babilon)

Zarja Vršič

Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah. Ruralni dispoziciji navkljub pa se protagonistki, Kmetica in njena Pomočnica (v knjigi sta obe neimenovani in zapisani z veliko začetnico) precej razlikujeta od pohlevnih in neukih ženičk, ki smo jih sicer vajeni v delih socialnega realizma.

Če se kmečki gorski vsakdan že kakih petdeset let ni kaj bistveno spremenil, pa se je očitno spremenila družba. Kmetičin svet združuje najboljše, kar lahko ponudita tradicionalni način življenja na eni in sodobne družbene spremembe na drugi strani. Kmetica je prava moderna superženska: je prva ženska, ki obiskuje (in tudi) zdela kmetijsko šolo, poleg tega pa je hkrati  veterinarska pomočnica in fotografinja. Pomočnico, ki dela na njeni kmetiji (in je tudi prvoosebna pripovedovalka v romanu) uči okoljske ozaveščenosti, delavnosti in ljubečega ravnanja z živalmi. Ženski sta vezni člen med živalskim in človeškim svetom, živali pa so pravzaprav tudi edina bitja, ki imajo lastna imena.

Prebivalci vasi se do neke mere očitno še oklepajo tradicionalnih vrednot in mišljenja. Do Kmetičinega načina življenja so sprva sumničavi (»kaj bo ženska kmetica sama brez moškega?«), a jo po začetnih dvomih sprejmejo medse. Do tu vse lepo in prav, a avtorica v nadaljevanju feministični ideal samozadostne ženske brez potrebe pripelje do skrajnosti. Kmetica je prepričana, da je »traktor boljši sopotnik kot sleherni moški« (čeprav je sama srečno poročena, le da je njen mož trenutno »na smučanju«), vaščani pa jo zaradi njene pragmatičnosti in zunanjosti na splošno dojemajo bolj kot moškega. Temu vzoru sledi tudi Pomočnica »s koščenimi nogami«, ki med svojim delom pri Kmetici zlagoma doživlja preobrazbo: sama sebe na koncu vidi kot »kmeta s škornji, ki rastejo iz zemlje«, pričesko pa si postriže čisto na kratko (takó, kot jo ima sosed Milo) – in počuti se kot prerojena. Zakaj mora biti ideal močne in neodvisne ženske vedno povezan s povsem banalnimi atributi kratkolase možače, ki sovraži moške?

Trezni opisi dela na kmetiji pri pragmatični Kmetici se izmenjujejo z bolj liričnimi pasusi Pomočničinega notranjega sveta. Preganjajo jo spomini na ljubimca (očitno sezonskega delavca, s katerim sta se spoznala poleti), ki ji na vsake toliko pošlje razglednico iz tujih krajev, in mrtvo babico. Slednja je v Pomočničino vsakdanje življenje vpletena tako organsko, da se bralec na neki točki vpraša, ali je sploh zares mrtva.

Smrt, rojstvo, obstoj in minljivost so skupaj z izmenjavanjem letnih časov gonilo, ki narekuje potek del na kmetiji in življenja obeh žensk. Tudi poglavja v romanu so poimenovana z letnimi časi, ki se začnejo in končajo z jesenjo. Ponovitev jeseni je tudi čas, ko se magični krog nazadnje prekine: Pomočnica se končno odloči za spremembo, pred katero si je toliko časa zatiskala oči. Ko zve, da je ljubljeni moški, s katerim je preživljala preteklo poletje, poročen, se odzove na vabilo soseda Mila in se z njim odpelje ven z vasi na avtocesto in v neznano. Konec romana ostaja odprt.

Pomočničin odhod in pred tem ponovno srečanje s (tokrat poročenim) ljubljenim moškim sta praktično edina pomembnejša dogodka v Pomočničinem kmečkem vsakdanu. Roman veliko bolj kot z dogajanjem (oziroma umanjkanjem le-tega) pritegne s svojim slogom in naracijo. Noëmi Lerch pripoveduje trezno in minimalistično, a kljub vsemu lirično in z občutkom. Slovenskega bralca bodo pozitivno presenetili izvirni prevodi narečnih in tehničnih izrazov, ki jih je prevajalka nadomestila s tistimi iz slovenskih pokrajinskih dialektov in pogovornimi izrazi. Kljub pripovednemu mojstrstvu in izvirni in za pripadnico mlajše švicarske generacije verjetno neobičajni tematiki, pa me roman ni preveč navdušil. Že tako kratka pripoved (morda bi delu bolj ustrezala oznaka ‘novela’) je s svojim umanjkanjem jasne zgodbene niti in površinskimi karakterji pustila vtis nedorečenosti.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Družinska tragedija na Divjem vzhodu

    Nika Mušič

    Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov.

  • Sprehodi po labirintih spomina

    Domen Slovinič

    Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

  • Kaj bi naredili, če bi se nekega dne prebudili kot hrošč?

    Miša Gams

    O romanu, ki razgalja družbene mehanizme in opozarja, da se za avtoritativnimi vzvodi nahaja en velik Nič, okrog njega pa spektakel, ki je sam sebi namen.