Nadrealizem po ameriško

James Tate, Vrnitev v mesto belih oslov. Izbral Primož Čučnik, prevedla Ana Pepelnik. Ljubljana: LUD Šerpa, 2017 (Zbirka Klasična Šerpa)

Klemen Kordež

Pri LUD Šerpi so v letošnjem letu izdali izbor pesmi v prozi iz zadnjih treh zbirk pesnika in pisatelja Jamesa Tata, večkrat nagrajenega velikana ameriške povojne poezije. Preden se posvetimo vsem značilnostim zbirke, moram opozoriti na izredno simpatičen tekst z zadnjih strani knjige, ki se ne pretvarja, da je spremna beseda, ampak le na hitro predstavi avtorjev življenjepis in v nekaj potezah oriše glavne značilnosti njegove poetike. Tovrstna besedilca se mi zdijo izredno posrečena, saj ob izdajah slovenske prevedene literature pogosto naletimo na predolge razlage in zgodovinske umestitve, ki knjigo po nepotrebnem »obtežijo« in s tem navsezadnje vsiljujejo specifično branje literarnega dela (spomnimo se le na zbirko Sto romanov).

Prvi slovenski prevodi Tatovih pesmi so izšli v (za slovenski prostor) prelomni Antologiji ameriške poezije 20. stoletja, sedaj že daljnega leta 1986. Na avtorjevo samostojno knjigo v slovenščini pa je bilo treba počakati do leta 2005, ko je pri LUD Šerpi izšel izbor iz več kot desetih pesniških zbirk (prevajal je Tomaž Šalamun), priložili pa so tudi pretresljivo avtobiografsko kratko zgodbo Pot kot povzetek, v kateri avtor popiše svoje travmatično otroštvo, polno maminih ljubimcev, nasilja in odsotnosti očeta, ki je padel v drugi svetovni vojni, preden je mali James upihnil prvo svečko. Knjigo so naslovili Izgubljeni pilot, po naslovu avtorjevega pesniškega prvenca iz leta 1967. Malo zatem pa so v Novi Reviji objavili preveden intervju z Tatom, ki ga je naredil nihče drug kot Charles Simic. V njem Tate izredno iskreno opisuje svojo pot do identitete pesnika, ob tem pa navede tudi nekaj avtobiografskih zanimivosti, ki so vplivale na pesmi iz našega izbora, zato ga bom v tej kritiki še omenjal.

Ob avtorjevi smrti leta 2015 so se Tatu z nekaj prevodi Ane Pepelnik in ganljivim spominskim esejem Primoža Čučnika poklonili pri reviji Literatura. Tudi pri Vrnitvi je tandem združil moči v istih vlogah, le da je Čučnik tokrat napisal »samo« prej omenjeno besedilce. Drugi izbor avtorjevih pesmi nadaljuje tam, ker se je prvi končal: pri zbirki Vrnitev v mesto belih oslov. Tako imamo sedaj v slovenščini »pokrite« prav vse pesniškega zbirke Jamesa Tata.

Oba izbora pa sta že na prvi pogled drugačna. Namreč, Tate je vseeno velik del življenja pisal neprozne pesmi, ki so uvrščene v prvi izbor. Proti koncu svoje ustvarjalne poti pa je svojo pozornost posvečal predvsem pesmim v prozi, ki jih najdemo v drugem slovenskem izboru. Čeprav gre za zvrstno drugačno poezijo, pa v obeh izborih zaznamo nespregledljivo Tatovo poetiko, ki je bila močno zaznamovana s strani francoskih nadrealistov. A Tate je predvsem skoz in skoz Američan, zato Čučnik v omenjenem spominskem eseju zapiše: »Tatov pesniški svet je zaznamoval francoski nadrealizem, ki je skozi mladega avtorja na novo in prvič zares pretkal ameriško tradicijo moderne poezije, ki je bila v dvajsetem stoletju že spodbujena z velikima domačima postromantičnima junakoma W. C. Williamsom in Wallaceom Stevensonom.« Vse naštete vplive Tate omenja tudi v intervjuju s Simicem, zato ne preseneča, da ga je Tomaž Šalamun želel prevesti v slovenščino, saj ju ni družilo le osebno prijateljstvo, ampak tudi »literarni očetje« in navsezadnje specifična pesniška poetika.

Pesmi v obravnavani knjigi zato lahko označimo za »poznega Tata«, pri katerem ni več sledu o predsodku proti »striktni naraciji«, ki jo je imel v mlajših letih. Charlesu Simicu je o svojih proznih pesmih dejal: »mislil sem, da gre za omejene možnosti. Ko pa sem naletel na to, sem si mislil: No, ja, izziv je v tem, da dokažem, da možnosti niso omejene, da lahko širiš možnosti znotraj same oblike. Zadnje pesmi so bolj pripovedne kot katere prej.« In res – pesmi so izredno narativne, predvsem v prvi polovici, kjer avtor kot po pravilu najprej vzpostavi zamejen svet, navadno s pomočjo povsem vsakodnevne, a zelo plastične situacije, potem pa ga proti koncu pesmi vedno bolj razgrajuje z najrazličnejšimi obrati, sanjskimi pripetljaji, protislovji, da, celo platonskimi aporijami, s katerimi avtor (mestoma nadvse mojstrsko) zamaje navidezno trdnost prej vzpostavljenega sveta. Stalnica v pesmih je prvoosebni izpovedni glas, ki pa je vsakič poimenovan drugače. Enkrat je Peter, drugič Tim, tretjič Frank in tako naprej. Tate s skakanjem med različnimi osebnostmi vnaprej preprečuje morebitno povezovanje pesmi v cikel, saj bi to lahko privedlo do literarnega junaka romanesknega tipa.

Na vsebinski ravni med pesmimi ne najdemo veliko podobnosti razen ene: ponavljajoč motiv so nedvomno na tak ali drugačen način prikazani vojaki. Naj gre za resnične osebe ali samo za male igračke, ki so se kar naenkrat začele tekati naokoli in streljati in metati majcene bombe. Ob opisani razgradnji pesmi pa dobesedno zažari stanje nejasnosti, saj se zabriše meja med sovražniki in branitelji, meja med napadalci in napadenimi. Vojno stanje je primerna platforma za vzpostavitev občutja, ki ga Nemci imenujejo unheimliche, in če si želite angažirane umetnosti, ki jo imamo vsi polna usta, lahko nedvomno posežete po Vrnitvi, ki se na nevsiljiv način, skoraj kot šum v ozadju, brez osladnega moraliziranja čudi vojnim grozotam in nesmiselnosti vojskovanja med ljudmi. Upravičeno lahko sklepamo, da ta odtenek Tatove poezije izvira iz avtorjeve življenjske zgodbe, saj je od malih nog čutil grozljive posledice druge svetovne vojne, ki mu je odvzela očeta in ga tako prikrajšala za, skoraj citiram, srečno in brezskrbno otroštvo.

Kot nevidna nit pa se skozi cel Tatov opus vleče mešanje komičnega in tragičnega, na kar Čučnik opozori tako v omenjenem spominskem eseju kot tudi v spremnem besedilu v knjigi: »Tatu je uspelo povezati humor in tragičnost, to, kar imamo za težko združljivo in običajno vidimo ločeno. Humor naj bi nas zabaval, tragičnost pa naj bi bila tista, ki nas zadeva globlje, zato ima v naših očeh tudi višjo umetniško vrednost«. Zaradi berljivosti v kritiko na žalost ne morem vključiti citata, kjer bi bila ta značilnost jasno izpostavljena, saj ti dve navidez nasprotujoči si komponenti v Tatovih pesmih zasijeta skupaj šele tekom cele strani (ali celo več) dolge pesmi. A tu ne gre za humor, kakor ga navadno razumemo: humor kot sprostitev ali humor kot neke vrste odmik od sveta. Ne, v pesmih smo prej priča tragikomičnim situacijam, ob katerih bralca lahko preplavi občutek nelagodja prav posebne vrste, nelagodja, ki je možno samo znotraj na novo vzpostavljenega sveta, za katerega se zdi, da od verza do verza neustavljivo poka pred našimi očmi.

Naj na koncu povem, da mi je branje Vrnitve priklicalo v spomin kultno serijo The Twilight Zone (v slovenskem prevodu Zona somraka), ki so jo vrteli na A kanalu konec 90′ let. Ta me je tako kot Tate dvajset let kasneje vedno presenetil z odbitim koncem, z vsakdanjim, skozi katerega pronica onstranstvo, z absurdnim, sanjskim, in navsezadnje s fantastičnim, ki iz nejasnega razloga uspe odgovoriti na težko opredeljiva vprašanja in ti da misliti nekam tja pozno v noč …

O avtorju. Klemen Kordež (1985) je diplomiran filozof, ki v tem momentu končuje magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, za katera pravi, da ju bo spisal do konca septembra, če mu bo le uspelo vstajati pred deveto uro zjutraj.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Intimno je postalo politično

    Klemen Kordež

    Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.

  • O, vsemogočni kokos …

    Kaja Blazinšek

    August Engelhardt, protagonist romana Imperij švicarskega pisatelja Christiana Krachta je svoj smisel življenja našel na plaži še preden so o tem Zmelkoow sestavili komad. Ni ga našel samo na plaži, temveč tudi na dnu kokosovega oreha.

  • Umetnost umiranja

    Aljaž Koprivnikar

    Sylvia Plath je eno izmed najpomembnejših imen ameriške literature 20. stoletja, poznana predvsem po svojem delno avtobiografskem romanu Stekleni zvon ter poeziji, ki se je v začetkih razvijala … →