Na nikogaršnji zemlji

Michel Tournier, Svetlolasa kraljica. Prevod Tina Goropečnik, Tomaž Potočnik. Ilustracije Irena Ocepek. Ljubljana: JSKD – revija Mentor, 2014. (Mentorjeva prevajalnica)

Diana Pungeršič

Svetlolaso kraljico bi v literarnovedni srenji lahko spravili v predal k poučnim zgodbam, pripovedkam, parabolam, v znanstvenoraziskovalnem jeziku pa jo bi utegnili poimenovali separat. Delo je namreč del večje celote, romana Zlata kapljica (Goutte d’Or, 1985) znamenitega francoskega pisatelja Michela Tournierja (1924), ki pa je v Franciji izšlo tudi samostojno. Omenjenega romana v slovenščini še nimamo, je pa zato v slovenščini dostopnih nekaj Tournierjevih drugih proznih del: Sveti trije kralji, Jelšev kralj, Petek ali Tihomorski limb, Družina Adam.

Svetlolasa kraljica je besedilo, ki nevsiljivo uči o človekovi bebavi naravi. Eden od morda stranskih zgodbenih poudarkov je breme prekletstva, ki ga človeku nakopljejo na glavo starši oziroma nesmiselni družbenomoralni zakoni. Naslovna prelestna lepotica je namreč rojena v prešuštni zvezi para, katerega družini sta se na smrt sovražili. Zato je vse življenje zaznamovana, še več, njeno prekletstvo se prenaša iz roda v rod. Če se je nesreča Romea in Julie končala z njuno smrtjo, se nesreča svetlolase kraljice z njeno smrtjo šele dobro začne.

Pomenljivo je, da se to zgodi ravno s pomočjo umetnika, ki svetlolaso kraljico ovekoveči na platnu, s tem pa omogoči nadaljevanje trpljenja in pogube. V tem segmentu zgodba mimogrede odpira tudi vprašanje o poslanstvu umetnosti, a le dokler se bralec ne dokoplje do sporočilnega vrha zgodbe. Po kraljičini podobi ustvarjena slika s svojo čarobno privlačnostjo brez prizanašanja pogublja domala vsakogar, čigar pogled jo zaobjame, zlasti so na udaru moški, ki se vanjo brezglavo strastno zaljubljajo. A izkaže se, da težava ni ne v brezmejni kraljičini lepoti ne v sliki, ki to lepoto zvesto posnema, in ne umetniku, ki jo je ustvaril, temveč tiči kar v opazovalcu samem: Zlo, ki ga kraljica, pozneje pa njena umetniška upodobitev, poraja v najrazličnejših ljudeh najrazličnejših stanov in rodov, ni inherentno sliki, temveč opazovalcu, ki ne premore veščin, znanja in posledično moči, da bi se njenemu pogubljenju ognil. Kajti »[p]odoba je v resnici zgolj preplet znakov in njena zla moč se skriva v kopičenju nepovezanih in neusklajenih pomenov […]. Za učenega človeka podoba ni nema. Njeno rjovenje se izraža v mnogih in dražestnih besedah. Treba je le znati brati.«

Brati globinsko, znati odstirati plasti, prepoznavati sporočila, skrita pod površjem. A da bi celostno doumeli določeno pojavnost, se je najprej treba naučiti vseh črk in branja. Svetlolasa kraljica nauk malega princa tako nekoliko korigira … bistvo je očem nevidno, zato je treba znati gledati bolje. Seveda tudi s srcem, še bolje pa s pretanjeno občutljivostjo, ki izhaja iz vztrajnosti, podložene z znanjem. Svetlolasa kraljica uči, da je lahkovernost v kombinaciji z nevednostjo škodljiva, saj človeka podvrže absolutni manipulaciji, vodi v fanatizem, ljubezen, sprevrženo v sovraštvo, naposled uničenje.

Ker je jabolko spora pravzaprav kraljičin obraz, njegova lepota, lahko delo razumemo kot tankočutno razlago bajeslovnih ali nabožnih vzgibov, ki so (v islamskem svetu) privedli do zakrivanja. Pri čemer je pomenljivo spoznanje, da v aktualnem zahodnem tu in zdaj prav zakrit obraz, ki ga beremo zlasti kot znak verske pripadnosti, povzroča nemara še hujše odzive in učinke, kot bi jih utegnil odkrito prelestno obličje … Tudi o takšnih aktualnih političnih vprašanjih lahko premišljujemo ob branju Svetlolase kraljice.

Knjiga je opremljena z ilustracijami Irene Ocepek, ki v klasično besedilno formo vnašajo pridih modernega stripa. Rumeno-črni kontrast učinkuje močeradasto strupeno in primerno zlovešče za zgodbo o pogubni moči neumnosti, ignorance, vseeno pa se zdijo ilustracije nekoliko vehementne in grobe za tako rahločutno parabolično pripoved o pretanjenostih arabeskne pisave in podob nasploh. Zlasti neprepričljiva je naslovnica, ki s kričečo holivudsko ikonografijo in upodobitvijo kraljice s tančico, ki bolj spominja na kavbojsko rutko, knjigo asociativno poveže z »divjim zahodom«, snop pšenice v laseh pa celo s kronotopom slovanskih ljudskih demokracij. Likovna podoba knjižice tako vsebine ne podpira v njeni brezčasnosti in globoki duhovni sporočilnosti. Za otroke je knjižica oblikovno premalo privlačna, odrasli pa nemara ravno zaradi navidezne »otroškosti« po knjigi sploh ne bodo posegli. Čeprav se zdi čas za prevod takšne »pravljice« za odrasle v luči splošne revitalizacije tega žanra pri nas nadvse primeren.

Prav tako je v dobi hegemonije vizualnega, pavšalnih sodb, naglice in površnosti resnično dobrodošla njena sporočilnost, saj v bralcu spodbuja občutljivost in že davno izgubljeno sposobnost videti bolje, dlje in globlje. Ta vrhunski fragment francoske književnosti lahko v slovenščini prebiramo po zaslugi Mentorjeve prevajalnice in mentorice Nadje Dobnik, ki je izbrala mikavno besedilo, iz katerega veje avtorjeva značilna težnja po motivni naslonitvi na mitološko preteklost in filozofsko motrenje sveta in človeka v njem, vendar se ob končnem izdelku vseeno poraja vprašanje vzpostavitve stika z bralci, da bi delo pri nas zares zaživelo. Žal živimo v časih, ko knjiga ne sme obtičati na nikogaršnji zemlji in jo je treba dobesedno pripeljati k ciljnemu bralcu, v primeru Svetlolase kraljice pa se zdi, da zaradi nedomišljene grafične podobe, ki ne »cilja« na noben določeni tip bralca in v nakladi ustanove s pomanjkljivo medijsko podporo knjiga nosi precejšnje tveganje, da se znajde med spregledanimi knjižnimi izdelki.

O avtorju. Čeprav jo privlači jug z obilico sonca, se rada ozira tudi severneje. Enkrat je bil severni ozir pač tako silovit, da je študiju slovenščine in sociologije kulture dodala slovaščino. Ob slovenskih knjigah, ki jih rada kritizira, tako že lep čas prebira tudi slovaške, ki jih po možnosti tudi prevaja ali … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Neobstoječa generacija 80.

    Gabriela Babnik

    Če bi nekdo padel z lune in pristal ravno v sredini razprave o generaciji 80., ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature 31. maja … →