Mračna umetnost vladanja – Machiavelli ali makiavelist?

Niccolò Machiavelli, Vladar. Prevod: Niko Košir. Spremna beseda: Igor Škamperle. Ljubljana, Društvo Slovenska Matica, 2017.

Rok Plavčak

Niccolò Machiavelli (1469–1527) je najslavnejši in obenem tudi najbolj kontroverzen politični mislec renesanse. Živel in ustvarjal je v samem popku italijanske renesanse, v Firencah, na vrhuncu njene zrelosti. Petrarka, Dante in Boccaccio so bili že poldrugo stoletje shranjeni v svečanosti spomina, Pico della Mirandola je že napisal »manifest renesanse« O dostojanstvu človeka (1486), Marsilio Ficino je prevedel vse Platonove dialoge. Ta čas se gradi največja cerkev na svetu, Bazilika Sv. Petra, Michelangelo poslika strop Sikstinske kapele (1508–1512), Rafael upodobi Atensko šolo (1509–1511) in Da Vinci dokončuje svojo najznamenitejšo sliko Mona Lisa (1503–1513). Tizian je pravkar na začetku blesteče kariere, Ludovico Ariosto bo izdal Besnečega Rolanda (1532), iziti pa mora še Kopernikov traktat O revoluciji nebesnih sfer (1543), ki velja za začetek znanstvene revolucije.

To je doba tektonskih premikov na kulturnem, umetnostnem, znanstvenem in humanističnem področju, tukaj, z Machiavellijevo pomočjo, se rojevajo začetki moderne politične teorije. A to je tudi čas, ko po italijanskih deželah pustošijo tako imenovane »italijanske vojne« (1494–1559), v katere so vpletene domala vse evropske sile in njihovi nenasitni apetiti: kraljevine Španija, Francija in Anglija, Sveto rimsko cesarstvo, Neapeljsko kraljestvo, Beneška republika, Florentinska republika, Papeška država, Milanska vojvodina, Urbinska vojvodina ter grofije in kneževine kot so Savoja, Mantova in Ferrara. Medvojno politično klimo razkosane Italije globoko zaznamujejo tuji vpadi, paktiranja med sovražniki in izdajstva prijateljev, sklepanja in prelamljanja zavezništev, perfidne politične intrige, strateške poroke, nepotizem, podkupovanja, izsiljevanja, grožnje, zarote, atentati in umori rivalov ter nenehen boj za obstanek, za moč in za nadvlado, ki ga med sabo bíjejo Borgijci, Medičejci, Sforza, Gonzaga, Colonna, Este, Della Rovere in druge plemenitaške dinastije.

Machiavelli, državnik in tajnik v službi Soderinijeve Florentinske republike (1498 -1512) ter človek s talentom in zanimanjem za zgodovino, je dodobra spoznal zaodrje ter zakulisne mehanizme perpetualne politične vojne in Vladar je sadež, zrasel na drevesu teh spoznanj. Politično razpravo, ki mu je prinesla sloves makiavelista, je Machiavelli napisal po tem, ko so Medičejci ob močni podpori papeške države prevzeli izgubljeni nadzor nad Firencami, njega pa obtožili zarotništva, ga podvrgli mučenju in ga povrhu še pregnali iz političnega življenja. Da bi se jim prikupil, je delo posvetil pravnuku Lorenza Medičejskega Veličastnega, ter ga zaključil s spodbudo, »da poprimite za vajeti Italije in jo rešite iz rok barbarov«. Ni dokazov, da bi Lorenzo II. delo kadarkoli prebral, do risorgimenta, združevanja, ki je privedlo do enotne Italije, pa so pretekla še štiri stoletja.

Machiavellijeva slavna razprava veliko dolguje iz antike izvirajočemu, a še v srednjem veku popularnemu žanru principum specula, »zrcalo vladarjem«, nekakšnemu vzgojnemu priročniku z nasveti o vladanju in vedênju, ki je bil namenjen neizkušenim kraljem, vojvodam, grofom in drugim oblastnikom. A medtem, ko so njegovi predhodniki »zrcal« in politične misli preudarjali, kaj naj stori vladar, da bo pravičen, dober, krščanski in moralen se je Machiavelli namenil »odkrivati tisto, kar je dejansko res, ne pa tisto, kar si glede tega kdo izmisli. Mnogi so si zamišljali republike in monarhije, ki jih v resnici nikoli nihče ni videl ne poznal. Vendar je razdalja med tem, kako se živi, in tem, kako naj bi se živelo, tolikšna, da se tisti, ki zanemari, kako se dela, za tisto, kar naj bi se naredilo, prej nauči, kako propade, kot pa, kako se ohrani.« Machiavelli torej uči, kako se vladar – to je politik – ohrani, pri čemer navaja zglede tako iz polpreteklosti kot iz grške in rimske antike, s posebno naklonjenostjo pa obravnava »renesančnega papeža« Aleksandra VI. in njegovega prekanjenega sina Cesara Borgio. Machiavelli je, govorijo biografije, spoznal Cesara na eni svojih diplomatskih misij za florentinsko republiko in pred političnim, strateškim in vojaškim genijem obstal malodane v strahospoštovanju. »Nikoli si ne bom pomišljal navajati za zgled Cesara Borgio in njegova dejanja«, piše v Vladarju, in čeprav je sin propadel kmalu po smrti svojega očeta, borgijskega papeža, »ni bil sam kriv, pač pa izredna in nezaslišana zloba usode.«

Zla usoda je tudi Vladarjeva, saj ga je leta 1559 papež Pavel IV. uvrstil na Index Librorum Prohibitorum, seznam prepovedanih knjig, razvpitost pa je spremljala avtorjevo ime tudi v v tujih deželah. Med kritiki je celo pruski kralj, Frederik Veliki, ki je, kot sam pravi, »v obrambo človeštva pred pošastjo, ki ga hoče uničiti«, sestavil svojčas popularno polemiko Antimakiavelist (1740), razsvetljenec Denis Diderot pa je v nadvse vplivni Enciklopediji obsodil makiavelizem kot »umetnost tiranije«.

Pomembni razlog za negativno recepcijo dela je Machiavellijeva zavrnitev etičnega najstva (kaj naj storimo, da bo naše delovanje pravično) za primat pragmatičnega dejstva (storimo, kar dejstva kažejo, da deluje) kar začrta razvojno pot tako imenovane »Realpolitik«, političnega realizma in političnega pragmatizma. V Vladarju tako beremo, da »marsikaj, kar je videti krepost, … pripelje v pogubo«, marsikaj, kar je videti napaka, pa mu [vladarju] prinese varnost in blaginjo«. Politika kot znanost »ohranitve« vladajočih na položaju zahteva od vladarja, »če se hoče obdržati, naučiti [se], da je lahko tudi nedober in da to svojo lastnost pokaže, ali tudi, ne, kakor pač terja potreba.« Zaradi takšnega pristopa je zgodovinar politične filozofije Leo Strauss imenoval Machiavellija »učitelj zlobnosti«, vendar je danes popularnejša oznaka, kot jo je podal Ernst Cassirer, in sicer, da Florentinec opisuje politično realnost s stališča »znanstvenika in tehnika političnega življenja«. Machiavelli tako ne uči toliko zla, niti amoralnosti, kolikor politiko razveže od religije ter etike in, rečeno s Cassirerjevo primerjavo, kakor kemik, ki objektivno in nepristransko opisuje delovanje in pripravo strupa, razgalja dejanske prakse politične in vojaške oblasti, glede na njihovo uspešnost oziroma učinkovitost.

Vladar, če hoče trdno obsedeti na prestolu, ugotavlja Machiavelli, mora vedno biti »pripravljen obračati [se] tako, kakor velevajo vetrovi sreče in menjava stvari«. Ni treba, da je dober, vendar pa mora biti videti dober, čeprav je v resnici, »da se obdrži na oblasti, često prisiljen delati proti zvestobi, proti milosrčnosti, proti človečnosti, proti veri«.

Za Machiavellija je edini temeljni zakon, ki ga mora upoštevati vladar, zakon človeške narave. Ta je stalna, statična, enaka v vseh zgodovinskih dobah in nespremenljiva, med najstvi in dejstvi človekovega življenja in ravnanja zeva nepresegljiv prepad. Človeška narava je nepovratno pokvarjena, ljudje so na splošno »nehvaležni, muhasti, hinavski in potuhnjeni«, nepremišljeni, nezanesljivi, strahopetni, verolomni, prostaški in pohlepni, saj »prej pozabijo na očetovo smrt, kot na izgubo dediščine«. Iz te postavke pisec enosmerno sklene, da mora biti vladar »velik hinavec in potuhnjenec«, imeti mora zvitost lisjaka in okrutnost leva, kot s slavno prispodobo oriše habitus politika. Ali kot svetuje v obsežnejšem in teoretično močnejšem traktatu, Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija, glavarji morajo vselej »predpostavljati, da so vsi ljudje slabi«. Zato je za vladarja boljše, se glasi sloviti sklep, »da se te boje, kot pa da te imajo radi.«

Iz globokega antropološkega pesimizma Machiavelli porodi mračno »umetnost države«, ki uči vladarje neskrupuloznosti in makiavelizma. Njegovo drugo najznamenitejše delo, Razmišljanja, so bližje klasičnemu republikanskemu duhu, zaradi česar so ga nekateri bralci, med starejšimi Rousseau, med novejšimi pa Pocock in Skinner, moralno rehabilitirali in proslavili kot republikanca. Že v predgovoru ene najzgodnejših izdaj Vladarja stoji opravičilo, da »Machiavelli uči o strupih političnega življenja zgolj zato, da bi posvaril pred njimi, in vsako umetnost ali znanost, tudi medicino, je mogoče uporabiti v dobre in zle namene«. Plemstvo se je tehnik vladanja, zvitorepstva in levitve tako ali tako priučilo na dvoru – Machiavelli pa je čarovniške trike nadvlade razkrinkal in jih postavil na ogled v nevednosti zatiranemu ljudstvu.

 Ponatis Machiavellijevega racionalno hladnega razpravljanja je obogaten z razkošnim in s komentarji opremljenim slikovnim gradivom, ki nam približa napeto ambivalentnost evropske renesanse. Vnovična lektura pred izdajo bi morda odpravila kakšno nepotrebno tipkarsko napako. Spremno besedo Igorja Škamperleta, ki dobro predstavi zgodovinske okoliščine nastanka dela, pa nekoliko kazi pretirano poudarjanje aktualnosti razprave za širšo bralsko publiko, saj bolj kot poljudno aktualizacijo »umetnosti tiranije« potrebujemo kritično razumevanje le-te. Za boljše razumevanje Vladarja ter misli in pomena njegovega avtorja je nedvomno primernejša obsežnejša študija Atilija Rakarja, ki spremlja starejšo izdajo Vladarja in izbranih odlomkov iz Florentinčevega opusa, z naslovom Politika in morala.

Ne glede na nasprotujoče si interpretacije tega dvoumnega in problematičnega misleca, je njegov antagonističen vpliv na moderno politično teorijo silovit, saj med številnimi njegovimi dolžniki najdemo velikane duha kot so Thomas Hobbes, Jean Bodin, Francis Bacon, Rousseau, Spinoza, Hume, Nietzsche, Edward Gibbon, Carl Schmitt in Antonio Gramsci. Že zaradi tega imamo opraviti z delom kolosalnega pomena.

O avtorju. Rok Plavčak se je rodil v znamenju obada in ne verjame v biografije. Po uspešno opravljenem praktičnem pouku na Aristipovi akademiji, se je vadil pri učencu njegovega sošolca Antistena, skrivoma pa obiskoval zloglasno Schule des Verdachts. Ker je strasten pristaš avtodidaktizma, ima mnogo učiteljev in učiteljic, zaradi naklonjenosti razumu in jeziku pa veruje v antropocentrični univerzum. Je tudi kritični … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ko bralec sreča avtorja

    Martina Potisk

    Kaj je torej mogoče napraviti, če med branjem omenjene knjige spoznamo, da se naš sopotnik precej bolj kot nad obcestnimi kamni razveseljuje nad »svojo malenkostjo«? Najmanj troje.

  • Oda Orientu

    Urška Gabrič

    Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost.

  • Gatsby v novi preobleki

    Zarja Vršič

    Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.